Jedro

Bolniški stalež ni vedno opravičljiv razlog za to, da se delavec ne odzove vabilu na zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR). Čeprav pisna obdolžitev delavca in vabilo na zagovor lahko predstavljata psihični stres in razlog za nastop bolniškega staleža, je potrebno glede na okoliščine primera ugotoviti, ali je bil ta stres tako intenziven, da je delavcu onemogočil zagovor.

Rok za podajo odpovedi PZ v primeru, da ima dejanje vse znake kaznivega dejanja (30 dni od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in za storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon), predstavlja skrajni rok za odpoved PZ. Ta rok ne izključuje obveznosti delodajalca, da poda izredno odpoved v 15-ih dneh, odkar je izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21.8.2003, ugotovilo, da tožnici pogodba ni bila zakonito odpovedana, zaradi česar ji je dne 21.8.2003 nezakonito prenehalo delovno razmerje, nadalje ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki v obdobju od vključno 22.8.2003 do vključno 31.1.2004 in toženi stranki naložilo, da za ta čas tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ji zagotovi vpis delovne dobe v delovno knjižico, obračuna ter izplača plačo, kot če bi bila na delu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zneska neto plače, in sicer od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila, vse v roku 8 dni. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 164.676,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2004 dalje do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnica v opravičilu, ki ga je poslala po faxu, ni nikjer navedla, katero dejstvo, povezano z njeno začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni, ji preprečuje udeležbo na obravnavi (pravilno na zagovoru), čeprav bi se morala zavedati, da sama odsotnost z dela zaradi bolezni ni razlog za neudeležbo. Na takšno stališče se je večkrat postavilo tudi Vrhovno sodišče R Slovenije. Tožnica je menila, da že sam bolniški stalež opravičuje njeno odsotnost, ni pa niti kdaj kasneje navedla, da bi udeležba na obravnavi lahko škodovala njenemu zdravju. V zahtevi za odpravo kršitev, ki jo je vložila dne 29.8.2003 po pooblaščencu, toženi stranki ne očita kršitve pravice do zagovora in ne pojasnjuje ničesar v zvezi z odsotnostjo zaradi bolezni. Tožnica tudi ni trdila, da ne bi imela potrebnega časa za zagovor. Telefax sporočilo, poslano dne

20.8.2003, dokazuje, da je imela možnost toženi stranki sporočiti tudi, da potrebuje čas in strokovno pravno pomoč, pa tega ni storila, pač pa je namesto tega domnevala, da jo bolniški stalež opravičuje glede izostanka, da bo s tem pridobila dodaten čas.

Potrebo po dodatnem času in strokovno pravni pomoči bi bila dolžna jasno izraziti, česar pa ni storila. Tožena stranka je tožnici res pustila le kratek čas za pripravo zagovora, vendar je laično predpostavljala, da se je tožnica dovolj seznanila s kršitvami v predhodnih dopisih ter podala že tudi svoja pisna pojasnila o svojem delu. Tožnica na zagovor ni prišla in nikoli ni posredovala dokazov o tem, da je bil njen izostanek upravičen.

Sodišče gre predaleč, ko samo ocenjuje njeno psihičo stanje, saj nima potrebnih znanj za to. V danih okoliščinah njena pravica do zagovora ni bila kršena.

V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Meni, da je pritožba zgolj zavlačevalni manever. Tožnica v predhodnem postopku ni imela časa za pripravo na obrambo. Dogajanja v zvezi z dokumentom "pregled poslovanja v letu 2003 pri toženi stranki" in tožničinimi odgovori ni mogoče šteti kot sestavni del postopka izredne odpovedi. Tožena stranka na obravnavi tudi ni hotela predložiti faxa, s katerim je tožnica pravočasno opravičila svoj izostanek na zagovor. V odgovoru na pritožbo navaja, da temu odgovoru prilaga kopijo opravičila z dne 20.8.2003, ki pa ga sodišču dejansko ni posredovala. Tudi direktor je v zapisniku z dne

20.8.2003 izrecno navedel, da bo v primeru, če bo tožnica predložila zdravniško spričevalo, tej omogočil, da poda zagovor.

Kljub kasnejšemu zdravniškem potrdilu tožnici zagovor ni bil omogočen niti kasneje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni spoštovala zakonskih določb glede postopka pred odpovedjo po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS št. 42/2002). Štelo je, da je tožena stranka sicer izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podala v okviru roka po 2. odst. 110. člena ZDR, vendar pa tožnici ni omogočila zagovora pred izredno odpovedjo, kot to izhaja iz 2. odst. 83. člena ZDR, v povezavi s 177. členom ZDR. Tožnici je bila vročena pisna obdolžitev dne 19.8.2003 ob 14.30 uri, istočasno pa je bila vabljena tudi na zagovor za naslednji dan ob 12. uri. Tožnica je 21 minut pred uro zagovora toženi stranki po faxu posredovala opravičilo, da je v bolniškem staležu in da na zagovor ne bo pristopila. V zapisniku o zagovoru, ki ga dejansko ni bilo, je navedeno, da je direktor tožene stranke ocenil, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih ustni zagovor delavke ni potreben, vendar se bo delavki omogočil ustni zagovor, v kolikor bo za

20.8.2003 predložila potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela.

Delavka je bila s tem zapisnikom seznanjena in je toženi stranki dne 22.8.2003 posredovala zdravniško potrdilo o odsotnosti z dela, iz katerega pa izhaja le to, da je bila "zavarovanka od

20.8.2003 sprejeta v bolniški stalež in da se potrdilo izdaja za potrebe delovne organizacije na zahtevo delodajalca (pravilno delojemalca)". Kljub zapisu v zapisniku o zagovoru z dne

20.8.2003 je tožena stranka tožnici z naslednjim dnem, 21.8.2003, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnica pa je to odpoved prejela dne 22.8.2003. Sodišče je zaključilo, da je bilo od vročitve pisne obdolžitve do zagovora na voljo manj kot 24 ur, nadalje je verjelo tožnici, da je resnično utrpela takšen psihični stres, da se zagovora ni mogla udeležiti takoj naslednjega dne, prav ta psihični stres oz. udarec pa človeku onemogoča, da zbrano preuči obdolžitev, o njej razmisli in pristopi na zagovor, po potrebi pa si poišče strokovno pomoč.

Tožnica s svojim fax opravičilom, na katerega se je sklicevala, ni pa ga predložila v spis, ni izkazala, da je takrat zahtevala ponovljeno možnost zagovora; sodišče je tudi v zvezi s tem zaključilo, da to ne upravičuje tožene stranke, da počaka z izredno odpovedjo, se prepriča v upravičenost izostanka na zagovor in kolikor bi bil tak izostanek utemeljen, dopusti možnost ponovnega zagovora. Opozorilo je tudi na to, da je direktor v zapisniku o zagovoru že nakazal, da bo tožnici dal možnost zagovora, v kolikor bo predložila potrdilo o upravičeni odsotnosti, tožnica pa je naknadno to tudi storila, kar pomeni, da je ravnala z vso potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečnega delavca.

Pritožbeno sodišče se z navedenimi zaključki sodišča prve stopnje le delno strinja. ZDR ne določa izrecno roka, ki bi moral poteči od vročitve pisne obdolžitve do trenutka zagovora, kar je razumljivo glede na to, da ne gre za formalen postopek pri delodajalcu, temveč za poseben predpogoj za veljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Preozka in napačna je sicer razlaga, da delodajalec izpolni svojo obveznost le z določitvijo časa in kraja zagovora, ne glede na to, ali je s tem delavcu tudi dejansko omogočil zagovor. Iz okoliščin konkretnega primera je potrebno presojati, ali je bil delavcu zagovor omogočen, kar ne izključuje možnosti zagovora že naslednjega dne. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožnica zagovor zavrnila zaradi prekratkega roka oz. prekratkega časa za pripravo na zagovor, temveč, da je opravičila svojo odsotnost iz razloga, ker naj bi istega dne, ko je bil predviden zagovor, nastopila bolniški stalež zaradi psihičnega stresa v posledici prejete pisne obdolžitve in vabila na zagovor. Tožnica se je torej sklicevala na svojo psihično stanje, ki v tistem času ni omogočalo zagovora, čeprav pa ni izkazala tega, da bi bilo to res tako hudo in da bi toženo stranko seznanila s tem razlogom, torej da bi ji sporočila, da se zagovora ne more udeležiti zaradi svojega psihičnega stanja in s tem stanjem povezano nezmožnostjo za zagovor. Skratka gre predvsem za vprašanje, ali se tožnica opravičeno ali neopravičeno ni odzvala povabilu na zagovor, kar je ena od okoliščin, ki delodajalcu omogočajo izredno odpoved brez zagovora (2. odst. 83. člena ZDR).

Pritožbeno sodišče se načeloma strinja s tem, da sta tudi pisna obdolžitev in vabilo na zagovor lahko vzrok za psihični stres ter kasnejši bolniški stalež delavke, vendar je vseeno potrebno presoditi (glede na okoliščine konkretnega primera), ali je bil ta stres res tako intenziven, da je delavki zagovor onemogočil, na drugi strani pa je potrebno upoštevati, da delodajalec iz faxiranega sporočila delavke niti ni ugotovil razloga za njeno bolniško odsotnost, ta pa ni razvidna niti iz naknadnega zdravniškega potrdila o bolniškem staležu. Bolniški stalež sam po sebi ni vedno opravičljiv razlog za to, da se delavec ne odzove vabilu na zagovor, podobno kot če se stranka oz. njen pooblaščenec v času bolniškega staleža ne odzoveta vabilu za glavno obravnavo na sodišču. Ker iz dosedanjega postopka ne izhaja, da bi tožnica o konkretnem razlogu svoje odsotnosti obvestila toženo stranko, obenem pa na podlagi njenega zaslišanja tudi ni mogoče z gotovostjo potrditi ali zavreči njenega hujšega stresa, ki naj bi ji dejansko onemogočal zagovor 20.8.2003, bi bilo treba dokazni postopek v tej smeri dopolniti z njenim dodatnim zaslišanjem.

Pritožbeno sodišče dodatno opozarja tudi na zapis tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21.8.2003, da je tožnica poročilo o svojem delu podala že 6.8.2003 in da je že na podlagi tega poročila mogoče utemeljeno sklepati o očitanih kršitvah delovnih dolžnosti, zaradi česar je tožena stranka ocenila, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih ustni zagovor delavke sploh ni potreben. Tožena stranka se je torej v izredni odpovedi že sama sklicevala na enega od razlogov, zaradi katerih delavcu ni mogoče omogočiti zagovora (če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu sploh omogoči zagovor). Sodišče prve stopnje do tega ni zavzelo stališča, kar je dodatno narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem postopku pritožbeno sodišče opozarja tudi na stališče sodišča prve stopnje (ki mu pritožba ne oporeka), namreč, da naj bi se tožena stranka seznanila z očitanimi kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti dne 14.7.2003, vendar zaradi očitka kršitev z znaki kaznivega dejanja to pomeni, da je tožena stranka izredno odpoved podala pravočasno. Po mnenju pritožbenega sodišča ta zaključek ob predpostavki (če je res pravilna), da je tožena stranka dejansko izvedela za kršitev pogodbenih obveznosti tožnice že 14.7.2003, ne bi bil utemeljen, saj zakon v tem primeru določa tudi rok 15 dni, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti in za storilca. Rok za kazenski pregon je v tem primeru opredeljen le kot skrajni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar ta rok ne izključuje obveznosti delodajalca, da izredno odpoved poda v 15 dneh, odkar je izvedel za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja in za storilca.

Pritožbeno sodišče se sicer ne opredeljuje do pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, naj bi tožena stranka izvedela za vse kršitve pogodbenih in drugih obveznosti tožnice že 14.7.2003, saj bi s takšnim stališčem preseglo okvire pritožbe.

Ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, je odločanje o njih odpadlo. Stroške odgovora na pritožbo je priglasila tožnica, vendar odgovor ni bil potreben, torej tudi stroški v zvezi s tem niso potrebni stroški postopka (1. odst. 155. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da jih nosi tožnica sama.