Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba I U 1955/2014

ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.1955.2014 Javne finance

DDV zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti načelo sorazmernosti dvom o upravičenosti zahteve za vračilo DDV
Upravno sodišče
10. marec 2015
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Instituta zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti Direktiva Sveta 2006/112/ES ne ureja in je to prepuščeno državam članicam. Po presoji sodišča gre za poseben institut, ki je v ZDDV-1 vnesen glede vračila DDV v posebnih primerih v okviru boja proti davčnim goljufijam. Pogoj, da se navedeni institut lahko uporabi, pa je izkazanost dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV. Ker gre za samostojen institut v okviru ZDDV-1, ki ga je uvedla Slovenija kot država članica v okviru ukrepov proti davčnim goljufijam, povezanim s transakcijam znotraj Skupnosti, je navedeni ukrep po presoji sodišča tudi v skladu z načelom sorazmernosti glede na zastavljene cilje preprečevanja utaje DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku za davčna obdobja avgust, september, oktober in november 2013 združil postopke, kot so navedeni v točki I izreka. V točki II izreka je tožniku za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izvršitvijo vračila DDV za navedena obdobja naložil, da je dolžan predložiti instrument zavarovanja, ki zagotavlja izpolnitev obveznosti za obdobja: avgust 2013 v višini 44.969,00 EUR, september 2013 v višini 43.255,00 EUR, oktober 2013 v višini 49.240,00 EUR in november 2013 v višini 24.552,00 EUR (točka II/1 izreka). Veljavnost instrumenta zavarovanja oziroma končni rok za njegovo unovčitev po obračunih: za avgust 2013 je 9. 10. 2014, september 2013 je 10. 11. 2014, oktober 2013 je 9. 12. 2014 in november 2013 je 8. 1. 2015 (točka II/2 izreka). Za davčno obdobje avgust 2013 je tožnik predložil instrument zavarovanja, ki zagotavlja izpolnitev davčne obveznosti v višini 44.969,00 EUR. Znesek zahtevanega vračila po obračunu DDV-O za avgust 2013 je bil tožniku vrnjen (točka II/3 izreka). Stroški postopka niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (točki II/4 in II/5).

Iz obrazložitve prvostopenjskega organa izhaja, da je tožnik v obračunih DDV-O za sporna obdobja predložil dokumentacijo (strani 2, 3, 4 in 5 obrazložitve), med katero so med drugim knjige izdanih računov, kopije izdanih računov in kopije prejetih računov, kot jih navaja. Pri nadzoru obračuna za sporna davčna obdobja je organ prve stopnje ugotovil, da pri tožniku obstaja dvom o upravičenosti zahteve za vračilo DDV glede pravilnosti obračuna DDV-O v zvezi s pravilno obravnavo odpadne surovine – električnih kablov in da je zato potrebno dejansko stanje ugotoviti v davčnem nadzoru. Navaja pojasnilo DURS 4230-20144/2014 z dne 2. 4. 2012 in pojasnilo Carinske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: CURS). Pri dobavi odpadnih električnih kablov ali vodnikov z bakreno žico iz prečiščenega bakra, ki se uvrščajo pod oznako Kombinirane nomenklature (v nadaljevanju: KN 74040010 (XV. oddelek), se uporabi mehanizem obrnjene davčne obveznosti. Iz predložene dokumentacije je razvidno, da so bile opravljene dobave odpadnih kablov, ki se uvrščajo v oddelek XV KN, zato je potrebno dejansko stanje izkazanih dobav in nabav v obračunih DDV in posledično upravičenost zahteve za vračilo DDV ugotoviti v davčnem nadzoru. Na podlagi zbranih podatkov, ki temeljijo na uradnih evidencah, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti pravilnosti obračunavanja DDV. Prvostopenjski organ navaja 73a. člen ZDDV-1, prvi in tretji odstavek 111. člena in 1. točko prvega odstavka 114. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2). Prvostopenjski organ utemeljeno pričakuje, da bo v primeru vračila DDV in naknadne ugotovitve, da je bilo vračilo neupravičeno, izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. Kot razlog pa navaja obračunske podatke tožnika za obdobje januar – december 2013 v primerjavi z istim obdobjem v letu 2012. Ugotavlja, da tožnik v letu 2013 izkazuje nižje dobave blaga in storitev (od zneska 30.009.435,00 EUR na 25.456.205,00 EUR).

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Meni, da je glede na določbo 73a. člena ZDDV-1 potrebno pri zavarovanju vračila DDV upoštevati tudi določbo 111. člena ZDavP-2. Dejavnost z odpadnimi surovinami sodi med dejavnosti glede katerih je tveganje za utaje veliko. Pojasnilo DURS se ne nanaša samo na leto 2014. Tožena stranka se strinja, da bo izpolnitev obveznosti precej otežena oziroma onemogočena. Tožnik je tudi sam navajal, da je zaradi izdanih sklepov ogroženo likvidno poslovanje družbe.

Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožnik je veliko blaga uvozil iz držav, ki niso članice EU in plačal DDV, davčni organ pa mu je izstavil sklepe, da mora predložiti zavarovanje za vračilo tudi tega DDV s tem, da odločitve ni ustrezno obrazložil. Zaradi tega ni mogel normalno poslovati. Vsak poslovni dogodek se je podražil zaradi zadržanega DDV, ki je presegel sam zaslužek na posameznem poslu. Na sestanku 19. 2. 2014 je bil dogovor, da bo davčni organ vsak obračun vsebinsko obravnaval v skladu s 129. členom ZDavP-2. Navaja četrti in peti odstavek 129. člena ZDavP-2., po katerem bi moral postopati prvostopenjski organ. To bi bilo skladno tudi z drugostopenjsko odločbo 24. 2. 2014. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ napisal, katero dokumentacijo je tožnik priložil, dejstvo pa je, da ni preverjal podatkov tožnika in ni zahteval pojasnil. Sodišču predlaga zaslišanje oseb, kot jih navaja. Tožnik ne razume, zakaj davčni kontrolorki nista želeli pojasnil v zvezi s spornimi računi in sta zadevo prepustili v reševanje davčni inšpekciji. Slednja do izdaje odločbe še ni mogla ugotoviti, ali je obdavčitev, navedena v približno 40 prejetih računih tožnika, pravilna. Nikjer ni pojasnjeno od kod bi izhajala verjetna davčna obveznost niti koliko naj bi znašala. Razlogi obeh davčnih organov so napačni in niso v skladu s 111. členom ZDavP-2. Prvostopenjski organ ni pregledal uradnih evidenc, iz katerih izhaja, da je tožnikovo podjetje dobro. Kot glavni razlog naj bi glede na pojasnilo DURS in CURS posumil, da bi lahko tožnik napačno vodil evidence in navaja padec prihodkov v letu 2013 v primerjavi z letom 2012 za cca 4,5 mio EUR. Moral bi preveriti stanje premoženja v letu 2014. Podjetje tožnika posluje odlično. Čeprav je drugostopenjski organ napisal, da padec prihodkov še nič ne pomeni, pa je navedel, da kaže na težave pri izpolnitvi morebitne davčne obveznosti izjava tožnika, da je ogroženo likvidno poslovanje družbe. Pravica do odbitka DDV je temeljna pravica in dejavnik pri finančnem poslovanju družbe in je normalno, da je tožnika zaskrbelo, ko mu davčni organ naenkrat ni želel več vračati velikih vsot DDV, ki jih plačal in to več mesecev zapored. Tudi razlogi tožene stranke so napačni, saj ni preverila, kako deluje tožnik v letu 2014. Prvostopenjski organ nikdar ni res preveril prejetih računov tožnika, ki naj bi bili sporni. Glede na to, da je zahteval knjigo prejetih in izdanih računov za vsa navedena obdobja, bi lahko točno izračunal, koliko je spornega DDV. Tega ni storil, temveč je za vse tožnikove zahtevke za vračilo DDV zahteval zavarovanje, kljub temu, da je med odbitim DDV bilo veliko takega, ki je bil plačan pri uvozu na Carinsko upravo in bi moral biti nesporen. Izpodbijani sklep ni izdan v skladu z namenom 111. člena ZDavP-2, ker ni obrazložen. Pri tožniku iz ničesar ne more izhajati utemeljeno pričakovanje glede oviranja izpolnitve davčne obveznosti in je tudi sama morebitna še z ničemer izkazana davčna obveznost vprašljiva. Tožnik je družba, ki posluje že skoraj 20 let, nikdar ni zamudil z izpolnjevanjem davčnih obveznosti. Zaposluje veliko ljudi, ima certifikate ISO 9001 in 14001, 70 % izvozi, v tujini predstavlja Republiko Slovenijo v raznih združenjih, širi svoje poslovanje in daje delo novim zaposlenim in kooperantom, nastopa na javnih razpisih. Če bi davčna organa pregledala njima dostopne evidence, bi morala razbrati, da pri tožniku ni bojazni za kakršnokoli poplačilo, tega pa nista storila. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega sklepa in odločbe. V predmetni zadevi zadošča, da davčni organ obrazloži zakaj dvomi v upravičenost do vračila. Obstoj pravice do vračila DDV pa tožnik lahko uspešno uveljavlja v pritožbi zoper odločbo, ki bo sledila opravljenemu nadzoru, kolikor se bo izkazalo, da tožnik dejansko ni upravičen do vračila DDV.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je tožena stranka pred izvršitvijo vračila DDV od tožnika utemeljeno zahtevala, da ji predloži instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti.

Določba 73a. člena ZDDV-1, ki nosi naslov „Vračilo DDV v posebnih primerih“, določa, da lahko v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, davčni organ pred izvršitvijo vračila DDV, zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek (prvi odstavek). Šteje se, da je predloženi instrument zavarovanja ustrezen, če zagotavlja izpolnitev obveznosti v višini zahtevka za vračilo (drugi odstavek). Če davčni organ ugotovi, da zahteva za vračilo DDV ni upravičena, pa je bil DDV že vrnjen, za vračilo neupravičeno vrnjenega DDV unovči predloženo zavarovanje (tretji odstavek). Če davčni organ ugotovi, da je zahteva za vračilo upravičena, nemudoma sprosti zavarovanje in vrne predloženi instrument zavarovanja davčnemu zavezancu (četrti odstavek).1 Iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost izhaja, da je bil med drugim cilj navedenih sprememb prenos Direktive Sveta 2008/117/ES2 zaradi boja proti davčnim goljufijam, povezanih s transakcijami znotraj skupnosti in uveljavitev dodanih ukrepov, potrebnih za boj proti davčnim goljufijam. Pod točko 2.7.2. predloga je med poglavitne rešitve zakona v zvezi z davčnimi goljufijami pod naslovom „Vračilo DDV v posebnih primerih“ med drugim navedeno, da je v posebnih primerih predviden tudi instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v postopku odločanja o vračilu DDV na podlagi obračuna DDV. Davčni organ lahko pred izvršitvijo vračila DDV na podlagi obračuna DDV od davčnega zavezanca zahteva predložitev ustreznega zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti, če dvomi o upravičenosti zahtevka. S skrajšanjem roka za vračilo DDV s 60 oziroma 30 dni na 21 dni, davčni organ namreč ne bo mogel v vseh primerih opraviti ustreznega nadzora v obračunu DDV. Gre za primere, ko davčni organ ugotovi, da je treba dejansko stanje v postopku odločanja o vračilu DDV dodano raziskati. Na podlagi predložitve zavarovanja davčni organ vrne DDV na podlagi obračuna DDV, dejansko stanje pa dodatno razišče v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora“3. Instituta zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti Direktiva Sveta 2006/112/ES ne ureja in je to prepuščeno državam članicam. Po presoji sodišča gre za poseben institut, ki je v ZDDV-1 vnesen glede vračila DDV v posebnih primerih v okviru boja proti davčnim goljufijam. Pogoj, da se navedeni institut lahko uporabi, pa je izkazanost dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV. Glede na določbo 73a. člena ZDDV-1 lahko le v tem primeru davčni organ pred izvršitvijo vračila na podlagi obračuna DDV zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti, v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Glede slednjega so, glede na namen zakona, ki je v ukrepih proti davčnim goljufijam, po presoji sodišča mišljeni različni instrumenti zavarovanja, ki jih ponuja ZDavP-2. Vračilo DDV v posebnih primerih, po katerem lahko davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve obveznosti pred izvršitvijo vračila DDV, je po mnenju sodišča samostojen institut v okviru ZDDV-1, ker je tako določeno v zakonu o obdavčenju, ob izpolnjevanju pogoja, da je izkazan dvom o upravičenosti zahteve za vračilo DDV po obračunu DDV. Ker gre za samostojen institut v okviru ZDDV-1, ki ga je uvedla Slovenija kot država članica v okviru ukrepov proti davčnim goljufijam, povezanim s transakcijam znotraj Skupnosti (kot izhaja tudi iz Poročevalca DZ z dne 23. 7. 2009 k predlogu Novele ZDDV-1B) je navedeni ukrep po presoji sodišča tudi v skladu z načelom sorazmernosti glede na zastavljene cilje preprečevanja utaje DDV.

Zato je v obravnavanem primeru pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa sodišče izhajalo predvsem iz presoje okoliščin, ki kažejo na utemeljenost dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV po obračunu, do katerega je prišel organ prve stopnje na podlagi zbranih podatkov, kot jih navaja (knjige prejetih in izdanih računov, računi ipd.) kot tudi podatkov, ki temeljijo na uradnih evidencah, ki jih je davčni organ dolžan voditi po uradni dolžnosti. Organ prve stopnje je v postopku odločanja o vračilu DDV na podlagi obračuna DDV tožnika za sporna obdobja pojasnil, da ni mogel z gotovostjo ugotoviti pravilnosti obračunavanja DDV. Za to je podal konkretne razloge. Prvostopenjski organ navaja dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil za sporna obdobja, od knjige prejetih in izdanih računov ter kopij računov za nabave različnih materialov, med drugim račune za npr. odpadni cink, odpadni bron, odpadni prokrom, odpadno visoko legirano jeklo, odpadni alu ostružki, odpadno železo, odpadni baker itd., ki so izdani po 76a. členu ZDDV-1. Davčni organ navaja, da je samo iz podatkov na računu težko točno ugotoviti, za kakšno blago je račun izdan. Pojasni, da so ti podatki navadno premalo natančni za pravilno uvrstitev blaga v KN. Tudi, če se na računu uporabi izraz odpad, po mnenju davčnega organa, to še ne pomeni, da to blago izpolnjuje vse pogoje in da se zato lahko nedvoumno smatra za odpadni material. Zato je potrebno pridobiti uvrstitev v KN za posamezno blago. Pri tem navaja carinske predpise glede uvoza in izvoza odpadkov (Uredbo ES št. 1013/2006 o pošiljanju odpadkov), ki jih je treba vpisati v polje 31 carinskih deklaracij in da mora biti ustrezno izpolnjena tudi Priloga VII. Navedeni dokument je v obravnavanem primeru priložen in nedvoumno razvršča odpadke v pošiljki v oznaki B1115 in 17 04 11. Po pojasnilu CURS se električni kabli in vodniki z bakreno žico iz prečiščenega bakra, ki se v skladu s splošnima praviloma 1 in 6, uvrščajo pod oznako KN 7404 00 10, za katere se uporabi mehanizem obrnjene davčne obveznosti iz 76a. člena ZDDV-1. Ob takem stanju stvari, je tudi po mnenju sodišča izkazana utemeljenost dvoma o upravičenosti zahteve tožnika za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV za sporna obdobja. Zato je po presoji sodišča imel prvostopenjski organ podlago v 73a. členu ZDDV-1, da je lahko pred izvršitvijo vračila DDV zahteval od tožnika, da predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti. Ker gre po presoji sodišča za samostojen institut vračila DDV v posebnih primerih, ni potrebno, da bi bil hkrati izpolnjen tudi pogoj iz zadnjega dela stavka 111. člena ZDavP-2 glede pričakovanja, da bo izpolnitev oz. plačilo davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena.4 Zato po presoji sodišča ob izpolnjevanju vsebinskih pogojev iz 73a. člena ZDDV-1 davčni organ lahko zahteva od davčnega zavezanca, da predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Slednje se po mnenju sodišča nanaša predvsem na vrste zavarovanj, ki jih lahko davčni organ po ZDavP-2 zahteva. Tako je v obravnavanem primeru davčni organ zahteval predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja po 1. točki prvega odstavka 114. člena ZDavP-2. V obravnavani zadevi je relevantna okoliščina pojasnjena in jo je mogoče preizkusiti. Oba davčna organa sta pojasnila razloge za utemeljitev dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV po obračunu DDV za sporna obdobja. Razlogi, ki jih tudi navajata oba davčna organa, da bo plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo, kakor tudi okoliščine, ki jih je glede likvidnosti in poslovanja navaja tožnik, pa glede na zgoraj povedano, na drugačno odločitev v tej zadevi ne vpliva. Zato se sodišče do tega ni posebej opredelilo.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, kot jih navaja sodišče, je sodišče tožbo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia