Jedro

Postavitev čebelnjaka bo zaradi dejavnosti, ki ji je namenjen, v vsakem primeru opazno povečala navzočnost človeka v sicer nenaseljeni gozdni krajini (kar nenazadnje izhaja celo iz tožbenih navedb), na to navzočnost pa bo vezana tudi vsaj občasna uporaba motornih vozil in to izven urejenih cest. Ker se ob vsem tem z obravnavanim objektom bistveno povečuje gostota takih objektov v gozdnati krajini, se s tem spreminja značaj sicer nenaseljenega gozda, kar pomeni bistven vpliv na življenjski prostor medveda in s tem na funkcijo ohranjanja biotske raznovrstnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano zadevo zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo soglasja k „postavitvi lesenega objekta dimenzij 2 m x 3 m in uporabi tega objekta kot stalni čebelnjak“ na parceli št. 800/2 k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da gre dejansko za legalizacijo že zgrajenega objekta na zemljišču, ki leži v celoti znotraj gozdnate krajine in je oddaljena 1,4 km zračne črte oziroma 3 km po poti od najbližjega naselja. Zemljišče leži znotraj zimovališča prostoživečih divjih živali, znotraj varovanega območja zajetja pitne vode, znotraj varovanega območja pojavljanja velikih zveri in v varovanem območju Natura 2000, zato ima ta gozd po gozdnogospodarskem načrtu za gozdnogospodarsko območje Postojna 2011 - 2020 (v nadaljevanju GGN) poudarjeno funkcijo ohranjanja biotske raznovrstnosti in hidrološko funkcijo na prvi stopnji.

2. Po mnenju organa soglasja ni mogoče izdati zato, ker bi obravnavana postavitev čebelnjaka bistveno ogrozila navedene funkcije gozda. Pri opravljanju čebelarjenja je namreč potrebna prisotnost človeka v spomladanskih in poletnih mesecih vsaj enkrat, običajno pa dva- do trikrat na teden, ter jesenskem in zimskem času pa enkrat do trikrat na mesec. Dostop do lokacije obravnavanega objekta je mogoč samo po gozdni vlaki, ki se jo lahko uporablja za vožnjo z motornimi vozili izključno za gospodarjenje z gozdom. Zaradi velike oddaljenosti od kategorizirane javne ceste ni pričakovati, da bi tožnik do lokacije dostopal peš, pri pogostejšem prevozu z motornimi vozili po brezpotju pa je mogoče pričakovati, da bo prišlo do hude okvare vozila, zaradi katere bo prišlo do nekontroliranega izpusta goriva in maziva v okolje, posledično pa do onesnaženja in ogroženosti hidrološke funkcije okoliških gozdov.

3. Vožnja z motornimi vozili in pogostejše zadrževanje ljudi na tej lokaciji tudi v zimskem in zgodnjem pomladanskem času vnašata v gozdni prostor nemir, zaradi katerega je ogrožena funkcija ohranjanja biotske raznovrstnosti gozdov, saj gozd s tem izgublja vlogo zimovališča. S postavitvijo stalnega čebelnjaka bi prišlo tudi do negativnega vpliva na življenjski prostor medveda, saj je na širšem območju že pet čebelnjakov, s postavitvijo obravnavanega čebelnjaka pa bi se povprečna razdalja med njimi bistveno zmanjšala. Obširen gozdni prostor bi tako izgubil značaj neposeljene gozdne krajine, temveč bi se zaradi stalne prisotnosti človeka, potrebne zaradi opravljanja čebelarskih del, spremenil v delno poseljen prostor, ki ni več ugoden za ohranjanje medveda. Zaradi take postavitve stalnih čebelnjakov v osrednje območje pojavljanja medveda se povečajo konfliktni dogodki z medvedom, saj čebelnjak, ne glede na to, ali je ustrezno varovan z električnim pastirjem, za medveda predstavlja izjemno atraktivno lokacijo za iskanje hrane. Zaradi te „posredne poselitve“ prostora, nenaravno povečane ponudbe hrane in nemira je ogrožena funkcija ohranjanja biotske raznovrstnosti gozdov.

4. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, s katero uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnih predpisov ter kršitve določb upravnega postopka. Meni, da toženka ni upoštevala stališč tukajšnjega sodišča iz sodbe I U 2083/2014, izdane v isti zadevi, poleg tega pa izrek izpodbijane odločbe ni razumljiv, saj je tožnik zahteval izdajo soglasja za postavitev čebelnjaka, ne pa „lesenega objekta dimenzij 2 m x 3 m in uporabo le tega kot stalni čebelnjak“. Gre enostavno za čebelnjak, ki je „na krajevno običajne razmere in potrebe izredno majhen po obsegu in po namenu“ ter ga je mogoče umestiti na predmetno parcelo. Čebelarstvo je dejavnost, kjer ni potrebna vsakodnevna prisotnost človeka, tudi občasna pa le v obdobju čebelarske sezone od aprila do konca avgusta, kar so splošno znana dejstva. Zato je strokovno napačen zaključek, da bo potrebna tožnikova vsakodnevna prisotnost na lokaciji, enako tudi, da bo zaradi čebelarjenja potrebna vožnja z motornimi vozili.

6. Ta dejavnost ne ogroža in tudi ne privablja nobenih živali oziroma medveda, saj je okoli čebelnjaka postavljen električni pastir „ki onemogoča dostop vsem in vsakomur, to je ljudem in živalim“. Tožnik zato meni, da so „razlogi iz zaključki tožene stranke na prvi stopnji in na drugi stopnji povsem protispisni“, ker je „podal popolno vlogo in izkazal njeno utemeljenost z vsemi predloženimi dokazi“. Prvostopenjski organ bi moral tožnika zaslišati kot stranko v postopku, opraviti ogled kraja in postaviti izvedenca čebelarske stroke, ker tega ni storil pa sta bili obe izpodbijani odločbi izdani na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Niso bila ugotovljena pomembna dejstva glede obsega opravljanja čebelarske dejavnosti in vplivov čebelarjenja na tej lokaciji, kar so strokovna vprašanja, tako da je v zvezi z njimi treba pridobiti mnenje izvedenca čebelarske stroke. Poleg tega toženka ni upoštevala, da ima tožnik pooblaščenca, zato je „izvedla celoten upravni postopek brez sodelovanja pooblaščenca“, kar pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Pooblaščenec namreč ni bil obveščen o nobenih procesnih dejanjih toženke, niti mu ni toženka vročila obeh izpodbijanih odločb. 7. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži, da je dolžna ugoditi tožnikovi vlogi za izdajo soglasja k postavitvi čebelnjaka, poleg tega pa naj toženki naloži plačilo stroškov upravnega postopka.

8. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, in predlagala, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, po vsebini pa nanjo ni odgovorila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Pravna podlaga za odločitev v tej zadevi je 21. člen Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) po katerem je za graditev objektov in posege v gozd oziroma gozdni prostor treba pridobiti soglasje zavoda (prvi odstavek), tega soglasja pa ni mogoče izdati, kadar je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcije gozdov. Pri presoji ogroženosti se upošteva ovrednotenje funkcij iz gozdnogospodarskih načrtov (tretji odstavek).

11. Tukajšnje sodišče je v obravnavani zadevi odločalo že dvakrat (zadevi I U 1178/2011 in I U 2083/2014) in v zadnji sodbi zavzelo stališča, da toženka zgolj s sklicevanjem na potrebo po vsakodnevnih vožnjah do čebelnjaka z motornim vozilom in o negativnih vplivih teh voženj ter zadrževanja ljudi ni presojala vplivov čebelnjaka na funkcije gozda, niti ni pojasnila, kako naj bi povečana možnost konfliktnih situacij med človekom in medvedom bistveno okrnila funkcijo gozda iz GGN. Toženki je naložilo, da mora v ponovljenem postopku odločati o tožnikovi zahtevi na podlagi vsebine te zahteve, torej v zvezi s postavitvijo objekta, namenjenega čebelarjenju, z vidika vpliva tega posega na funkcije gozda. Na ta stališča je bila tožnica v ponovljenem postopku vezana (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

12. Med strankama ni sporno, da zemljišče parc. št. 800/2 k.o. ... leži v območju, ki je v celoti znotraj gozdnate krajine ter da ima ta gozd po GGN za gozdno gospodarsko območje Postojna 2011 do 2020 poudarjeno funkcijo ohranjanja biotske raznovrstnosti in hidrološko funkcijo na prvi stopnji.

13. Po presoji sodišča je toženka v tokratnem postopku ustrezno obrazložila, zakaj je mogoče pričakovati, da bo obravnavani poseg v prostor – torej postavitev čebelnjaka – prek dejavnosti, ki ji je ta poseg namenjen, bistveno ogrozil funkcije gozdov. Pri tem sodišče sicer še vedno ne more slediti razlogovanju toženke o nevarnosti razlitja goriv in maziv zaradi poškodb vozil, ki bi se uporabljala za vožnjo do čebelnjaka, saj to razlogovanje temelji izključno na ugibanju, tako o pogostosti voženj, kot o vrsti vozil, ki bi se zanje uporabljala, možnosti njihove poškodbe in posledic take poškodbe. Prav tako ne presegajo ravni ugibanja toženkine navedbe o pogostosti tožnikove prisotnosti pri čebelnjaku, saj pri tem ne gre za splošno znana dejstva, niti toženka za te navedbe ne navaja kakršnih koli virov.

14. Nič od navedenega pa po presoji sodišča ne vpliva na pravilnost temeljnih ugotovitev toženke, da bo namreč postavitev čebelnjaka zaradi dejavnosti, ki ji je namenjen, v vsakem primeru opazno povečala navzočnost človeka v sicer nenaseljeni gozdni krajini (kar nenazadnje izhaja celo iz tožbenih navedb), na to navzočnost pa bo vezana tudi vsaj občasna uporaba motornih vozil in to izven urejenih cest. Ker se ob vsem tem z obravnavanim objektom bistveno povečuje gostota takih objektov v gozdnati krajini, se s tem spreminja značaj sicer nenaseljenega gozda, kar pomeni bistven vpliv na življenjski prostor medveda in s tem na funkcijo ohranjanja biotske raznovrstnosti.

15. Toženka je za vse te ugotovitve navedla jasne in prepričljive razloge, ki jih sodišče v celoti sprejema, z njimi pa je vpliv dejavnosti, ki ji je namenjen obravnavani objekt, jasno in nedvoumno povezala z ogrožanjem ene od funkcij gozda, opredeljene v GGN. Tožnik se sicer ne strinja z ugibanjem toženke o pogostosti človekove navzočnosti pri objektu, vendar pa tudi iz njegovih navedb izhaja, da bo ta navzočnost redna. Prav tako tožnik ne zanika potrebe po občasnih (najmanj ob postavitvi čebelnjaka) voženj z motornimi vozili, toženkino ugotovitev, da do predmetne parcele vodi zgolj gozdna vlaka, ki ni namenjena prometu z motornimi vozili, pa izpodbija zgolj s pavšalno navedbo, da je parcela povezana z javnim cestnim omrežjem. Tako splošna tožbena navedba sodišču ne omogoča preizkusa njene utemeljenosti, nadaljnjih ugotovitev toženke, posebno o spreminjanju značaja sicer neposeljene gozdne krajine in njegovega vpliva na življenjski prostor medveda, pa tožnik niti ne izpodbija. Po presoji sodišča je toženka s tem v celoti upoštevala njegova stališča iz sodbe I U 2083/2014 in ustrezno ugotovila, zakaj je mogoče pričakovati, da bodo vplivi obravnavanega posega v prostor bistveno ogrozili eno izmed funkcij gozdov, ki izhaja iz GGN.

16. Med strankama ni spora o tem, na kateri objekt se nanaša izrek izpodbijane odločbe, niti iz tožbe ne izhaja, da bi bilo v kakršnemkoli pogledu nejasno, kaj je toženka v zvezi s tem objektom odločila, ali da bi odločila izven tožnikovega zahtevka. Sodišče zato ni imelo podlage za podrobnejšo obravnavo tožbenih trditev o nerazumljivosti izreka in tudi ne za kakršnekoli pomisleke v utemeljenost teh tožbenih navedb.

17. Tožnik upravičeno opozarja, da iz upravnega spisa izhaja, da je toženka več pisanj v upravnem postopku vročala neposredno njemu, ne pa tudi njegovemu pooblaščencu, čeprav je slednji v spis vložil pravilno pooblastilo. S tem je toženka ravnala v nasprotju z določbo prvega odstavka 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Vendar ZUP te kršitve upravnega postopka ne uvršča med tiste, ki se v vsakem primeru štejejo za bistvene (drugi odstavek 237. člena), tožnik pa ne navaja, da oziroma kako naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Na tak vpliv ni mogoče sklepati niti na podlagi vsebine odločbe in upravnega spisa, sodišče pa pripominja, da se pomen te določbe nanaša izključno na pričetek teka procesnih rokov. V zvezi s tem se v obravnavani zadevi ne postavlja nobeno vprašanje, prav tako pa tožnik očitno ni bil prikrajšan za strokovno pomoč pri vlaganju vlog oziroma pravnih sredstev, saj iz vseh takih pisanj v spisu izhaja, da jih je vložil njegov pooblaščenec. Navedena kršitev pravil upravnega postopka zato ni mogla vplivati na odločitev v zadevi.

18. Podobno velja tudi za kršitev, ki naj bi jo toženka zagrešila s tem, da tožnika ni zaslišala. Tožnik namreč ne navaja, da se ne bi mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar se v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP); nenazadnje toženka že od izdaje prve sodbe tega sodišča v letu 2012 ni ugotavljala novih dejstev ali okoliščin, tako da je imel tožnik celo večkrat možnost, da se izjasni o vseh tistih, ki so bila v doslej izdanih odločbah opredeljena kot pomembna za odločitev. Po drugi strani v tožbi ne navaja, katera dejstva oziroma okoliščine, ki bi utegnile vplivati na odločitev, naj bi toženka še ugotavljala s tem procesnim dejanjem.

19. Podobno velja tudi za ostale tožbene navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje svoje stališče o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, posebno glede zaslišanja izvedenca čebelarske stroke o obsegu in vplivu čebelarjenja na predmetni lokaciji. Kot izhaja tudi iz gornje obrazložitve, bi namreč po stališču toženke, ki ga je tudi sodišče štelo za logično in ustrezno obrazloženo, do nedopustnih vplivov prišlo že zaradi čebelarjenja samega po sebi, ne glede na njegov obseg. Za ostale dokaze, ki naj bi jih po njegovem mnenju toženka morala izvesti, pa tožnik niti ne navaja, katera dejstva bi z njimi dokazoval in kako bi ta dejstva lahko vplivala na odločitev.

20. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in v skladu z zakonom, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

21. Tožnik je sicer v tožbi predlagal še izvedbo več dokazov, vendar glede na navedene razloge za odločitev in tožbene navedbe ti dokazi ne bi mogli vplivati na odločitev, niti kakršnih koli razlogov v tej smeri ne navaja tožnik. Zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

22. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.