Jedro

Upravni organ ne more v obrazložitvi svoje odločbe ugotavljati, da tožeča stranka pomeni nevarnost za javni red države (3. odstavek 40. člena ZDS), hkrati pa ugotavljati, da ne živi v RS, s čemer ne izpolnjuje zakonskega pogoja po 1. odstavku tega člena. Tretji odstavek lahko upravni organ uporabi le v primeru, če kandidat za pridobitev slovenskega državljanstva izpolnjuje vse pogoje za tako pridobitev po 1. odstavku tega člena. Če namreč upravni organ ugotovi, da tak kandidat ne izpolnjuje zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, zavrne vlogo že iz tega razloga.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 15.4.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri Sekretariatu za notranje zadeve občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbi 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92). Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je imel tožnik na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in da je vlogo vložil v zakonitem roku. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil tožnik pred agresijo JA zaposlen kot pilot s činom kapetana 1. razreda II. jurišne eskadrile orlov letalske brigade. Za tožnika sicer ni bilo ugotovljeno, da bi borbeno sodeloval v spopadih v Republiki Sloveniji, ugotovljeno pa je bilo, da je dne 27.6.1991 poletel s skupino letal, ki so raketirala in obstreljevala kolone civilnih vozil na Medvedjeku, in pobegnil v Bosno in Hercegovino. Možnosti, ki jo je imel pred poletom, da bi izstopil iz JA, ni izkoristil. Tožnik se je iz Bosne in Hercegovine vrnil v Slovenijo 5.7.1991. V JA je ostal zaposlen do konca septembra 1991. Po lastni izjavi, dani na zapisnik, je bil najpomembnejši razlog, da iz JA po vrnitvi v Slovenijo ni izstopil, zagotovitev eksistence. Dne 30.9.1991 je tožnik po lastni izjavil vložil zahtevek za prenehanje aktivne vojaške službe. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je bil zoper tožnika podan predlog sodniku za prekrške zaradi prekrška po 1. odstavku 11. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir, ker se je nedostojno vedel na javnem mestu, s čimer je povzročil vznemirjenost med občani. Tožnik v Sloveniji tudi ne živi ves čas. Od aprila 1992 dalje preživi večinoma v Makedoniji, kjer naj bi se usposabljal za civilnega pilota, občasno pa prihaja domov k družini. Tožena stranka po izvedenem dokaznem postopku v skladu s prosto presojo dokazov in diskrecijsko pravico, ki je opredeljena v 3. odstavku 40. člena navedenega zakona, ugotavlja, da bi sprejem tožnik v državljanstvo Republike Slovenije zaradi njegovega sodelovanja v enotah JA med agresijo povzročil vznemirjenje med občani slovenske narodnosti v občini, kar po njeni oceni pomeni nevarnost za javni red. Poleg tega tožena stranka tudi ocenjuje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji, ki je opredeljen v 1. odstavku 40. člena navedenega zakona. Dejstvo je namreč, da je tožnik pretežen del časa odsoten iz Slovenije, pa čeprav gre po navedbi tožnika za odsotnost, ki je potrebna zaradi poklicne prekvalifikacije. Tožena stranka namreč meni, da bi se tožnik v Sloveniji lahko došolal za civilnega pilota, če bi za to pokazal interes. Ker po mnenju tožene stranke tožnik ne izpolnjuje enega izmed bistvenih pogojev 1. odstavka 40. člena navedenega zakona in ker je tudi podan razlog nevarnosti za javni red države iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, tožena stranka tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ni mogla ugoditi.

Tožnik v tožbi meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Razlog, da naj ne bi izpolnjeval pogoja dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji ni podan, saj stalno prebiva v tej republiki zadnjih 13 let. V tem času je ustvaril tudi družino. Žena in dva otroka so slovenski državljani. Tožena stranka samovoljno razlaga, da bi se lahko šolal za civilnega pilota tudi v Sloveniji. To pomeni, da naj ne bi imel pravice izbirati, kje se bo šolal in kam bo hodil na izpite oziroma da slovenski državljani naj ne bi imeli pravice izbirati si šolo ali ustanovo, kjer bodo dosegli svojo prekvalifikacijo. Tožena stranka namreč ugotavlja, da je po plebiscitu v Republiki Sloveniji opravljal izpite v Makedoniji. Ta njegova odsotnost je bila le začasnega značaja. Če je izkazano, da gre za šolanje zaradi prekvalifikacije in je s tem povezana tudi začasna odsotnost, tožena stranka ne more zatrjevati, da ne izpolnjuje zakonitega pogoja dejanskega prebivanja v Sloveniji pri svoji družini. Ne drži tudi trditev tožene stranke, da naj bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost na področju javnega reda, varnosti in obrambe države, češ da je med agresijo na Republiko Slovenijo povzročil vznemirjanje med občani v občini. Za to ni nobenih dokazov, saj v razmerah agresije borbeno ni deloval. Drugih razlogov, ki bi pomenili nevarnost za javni red, varnost in obrambo države, pa ni. Res je bil proti njemu uveden postopek zaradi prekrška zoper javni red in mir pri sodniku za prekrške, vendar odločba še ni pravnomočna in se zato nanjo nihče ne more sklicevati. V zakonu pa so izrecno navedeni pogoji, kdaj se lahko šteje, da bi obstojala nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Živi od pomoči, ki jo prejema pri Zavodu za zaposlovanje. Ker torej ni nobenih dokazov, niti indicev za uporabo diskrecijske pravice, na katero se sklicuje tožena stranka, bi se moralo ob preveritvi opisanega dejanja dejanskega stanja ugoditi njegovi zahtevi za pridobitev slovenskega državljanstva. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo, zadevo pa vrne toženi stranki v zakonito postopanje in ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in še dodaja: O okoliščinah, ki so bile po oceni tožene stranke relevantne za odločitev o zahtevku, je bil tožnik na zaslišanju seznanjen, s svojimi izjavami pa je pojasnil tudi okoliščine, ki so bile pomembne za presojo, ali izpolnjuje pogoj dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji ali ne. Pri oceni tega zakonitega pogoja je tožena stranka upoštevala dejstvo, da je tožnik, kljub temu, da ima v Sloveniji družino, torej ženo in otroka, da je po lastni izjavi brezposelen, odšel zaradi poklicne prekvalifikacije v tujo državo (Makedonijo), kjer naj bi lažje dobil zaposlitev. Odločitev o tem, kje se bo šolal in kje se bo zaposlil je res pravica posameznika, vendar pa je tudi dolžnost organa, ki ima pooblastila za odločanje o tem, kdo bi pridobil državljanstvo in kdo ne, da na podlagi izvedenih dokazov - v tem primeru so bili izvedeni dokazi zaslišanja tožnika in prič - oceni, ali prosilec, ki uveljavlja pravico do pridobitve državljanstva po 40. členu navedenega zakona, kljub odsotnosti iz Slovenije izpolnjuje pogoj dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji ali ne. V konkretnem primeru je tožena stranka ugotovila, da tožnik v Sloveniji ne živi in da zaradi tega ne izpolnjuje enega izmed zakonitih pogojev 1. odstavka 40. člena navedenega zakona. Ker meni, da je bil upravni postopek izveden zakonito, predlaga sodišču, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov: Z določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije je dana toženi stranki diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku tega člena zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Toda tudi, ko upravni organ odloči po prostem preudarku, mora predhodno popolnoma ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov predvsem, če gre za negativno odločbo. Prav tako je upravni organ dolžan navesti razloge, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon (členi 7., 9. in 3. odstavek 209. člena v zvezi z 2. odstavkom 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Glede na navedeno, pa tudi glede na citirano vsebino določbe 3. odstavka 40. člena navedenega zakona, je po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi s tožnikovim izpolnjevanjem ali neizpolnjevanjem pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji po 1. odstavku 40. člena in v zvezi z uporabo 3. odstavka 40. člena medsebojno nasprotujoča. Saj tožena stranka v obrazložitvi te odločbe meni, da sprejem tožnika v slovensko državljanstvo pomeni nevarnost za javni red po 3. odstavku citiranega člena in hkrati ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji po 1. odstavku tega člena. Določba 3. odstavka tega člena pa ravno terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku, upravni organ po 3. odstavku sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku, seveda, ko bi v upravnem postopku to ugotovil z vsemi dokaznimi sredstvi, ki jih predvideva ZUP. To pa ne glede na to, ali tožnik družino v Republiki Sloveniji in samo Republiko Slovenijo.

Če pa bi tožena stranka po tako izvedenem upravnem postopku ugotovila, da tožnik izpolnjuje zakonske pogoje 1. odstavka citiranega člena, bi šele takrat lahko uporabila določbo 3. odstavka tega člena, če bi ugotovila po izvedbi dokazovanja (159. do 201. člen ZUP), da tožnikov sprejem v slovensko državljanstvo pomeni nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države (3. odstavek 40. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 10. člena navedenega zakona). Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).