Jedro

Bistvo očitka pri kaznivem dejanju zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ je v nezvestobi gospodarski družbi, bolj konkretno pa v zlorabi zaupanja, ki je storilcu podeljeno v njegovi funkciji oziroma s pooblastilom. V opisu izrabe položaja na način, ki je očitan obtožencu in opisan v izreku, je protipravnost dovolj jasno in razumljivo opredeljena. Obtoženi je imel dvojno in interesno konkurentno funkcijo, v dveh gospodarskih družbah, kar mu je samo po sebi (v sostorilstvu z obtoženo B. B.) omogočilo očitano zlorabo položaja v družbi Z. Iz opisa tako povsem konkretizirano izhaja očitek, da je v imenu svoje družbe U. izdal fiktivne račune družbi Z., katere premoženjske interese bi moral varovati v funkciji predsednika nadzornega sveta, funkcija predsednika nadzornega sveta mu je namreč sama po sebi prepovedovala opustitev dolžne skrbnosti, nadzora, ki se v predmetni zadevi povsem ustrezno oziroma konkretizirano opisuje z očitkom, da je v imenu in za račun družbe U., izdal fiktivne račune oškodovani družbi.

Pritožbeno sodišče zavrača očitke zagovornice obtoženega, da je sodišče s širitvijo obdobja storitve kaznivega dejanja nedovoljeno in v škodo obtoženega prekoračilo obtožbo. Vsak od osmih predmetnih računov je bil v dispozitivu obtožbe opisan s pripadajočo številko, zneskom in datumom izdaje, zato je po presoji pritožbenega sodišča, prvostopenjsko sodišče povsem pravilno obdobje storitve kaznivega dejanja popravilo tako, da je kronološko upoštevalo datume, ki izhajajo iz računov. Slednje po oceni pritožbenega sodišča v nobenem smislu ne pomeni nedovoljenega širjenja oziroma popravljanja obtožbe, saj je bil obtoženi ves čas kazenskega postopka soočen z očitkom izdaje konkretnih računov, opremljenih s pripadajočimi datumi izdaje, kar samo po sebi vzpostavlja obdobje storitve očitanega kaznivega dejanja. Če bi namreč sodišče očitek obdobja storitve kaznivega dejanja iz opisa v celoti izpustilo, bi bilo moč iz opisa očitanih računov še vedno sklepčno zaključiti kdaj je obtoženi začel in kdaj končal izvrševati očitano izdajanje fiktivnih računov. V primeru, da je obtoženi v postopku seznanjen česa je obtožen, uskladitev časovne komponente ne povečuje kriminalne količine konkretnega kaznivega dejanja, sodišče s tako uskladitvijo ne prekoračuje obtožbe, gre za isto dejanje in isti historični dogodek.

Strinjati se je s pritožnico, da je odgovornost države za izvajanje učinkovite obrambe v primerih, ko je obdolženi upravičen do postavljenega zagovornika, višja, kot v primerih, ko si obdolženi zagovornika izbere sam. Na podlagi procesnih opravil zagovornice, pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam izpodbijane sodbe, da zagovornica ni bila zgolj pasivni spremljevalec poteka glavne obravnave, zaupano ji delo zagovornice po uradni dolžnosti je od postavitve opravljala vestno in pošteno, na njeni strani ni bilo zaznati nobene okoliščine, ki bi utemeljevala dvom v njeno korektno delo. Ob zavedanju, da pri obvezni obrambi zagovornik obtožencu nudi kvalificirano strokovno pomoč ter da je med njima potrebna določena stopnja zaupanja, sodišče druge stopnje vendarle ne more mimo dejstva, da prav izrazito zatrjevanje nezaupanje obtoženke do slehernega zagovornika, ki ji je bil postavljen v tem postopku po uradni dolžnosti, kaže na to, da je obtoženka institut razrešitve zagovornika zlorabila zato, da je sodišču prve stopnje oteževala vodenje tega kazenskega postopka.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtožena A. A. in B. B. sta dolžna plačati sodno takso vsak v znesku 750,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani, pod točko I. izreka, obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ1. Na podlagi drugega odstavka 244. člena KZ je vsakemu izreklo kazen treh let zapora. Obtoženima je sodišče na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka ZKP ter sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še, da je obtožena B. B. na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP dolžna plačati tudi nagrado in potrebne izdatke zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče zoper obtožena A. A. in B. B. zavrnilo obtožbo, da sta storila kaznivo dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (II. točka izreka). Odločilo je, da stroški kazenskega postopka v tem delu, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, bremenijo proračun.

3. Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili zagovorniki obeh obtoženih, obtožena B. B. in okrožni državni tožilec: - Zagovornica obtoženega A. A., odvetnica C. C. pritožbo vlaga iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in podredno zaradi odločbe o kazenski sankciji ter o stroških kazenskega postopka, t.j. iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo v I. točki spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

- Zagovornik obtoženega A. A., odvetnik D. D. se pridružuje pritožbenim razlogom zagovornice C. C. in E. E. (ta pritožbe sicer ni vložila), pritožbo pa vlaga posebej zaradi kršitev kazenskega zakona ter kršitev 22., 23., 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter 6. in 7. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP), zaradi katerih predlaga obtoženca oprostiti obtožbe.

- Zagovornica obtožene B. B., odvetnica F. F. pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov po 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti „krivde“ za očitano ji kaznivo dejanje in ji povrne stroške postopka oziroma podrejeno, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo nazaj sodišču prve stopnje v novo sojenje.

- Obtožena B. B. pritožbo vlaga iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, kršitev enakega varstva pravic, kršitve pravice do nepristranskega sojenja, kršitev načela zakonitosti v kazenskem postopku, kršitev pravice do obrambe, kršitev pravice do poštenega postopka (kot navaja, iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter kršitve 22., 23., 28. in 29. člena RS ter 6. člena EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjen senat. - Okrožni državni tožilec pritožbo vlaga iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. členom ZKP, t.j. zaradi odločitve o kazni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obema obtožencem izreče vsakemu kazen štiri leta zapora.

- Na pritožbo ODT so odgovorili vsi trije zagovorniki obtoženih. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo ODT zavrne.

4. Sodišče druge stopnje je na zahtevo zagovornikov obtoženega A. A. o seji senata obvestilo oba obtožena, njune zagovornike in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Pritožbene seje se nista udeležila državni tožilec in obtožena B. B., ker pa sta bila o seji v redu obveščena, so bili pogoji za opravo seje izpolnjeni (četrti odstavek 378. člena ZKP). Zagovornica obtožene B. B. je senat seznanila, da je od obtožene prejela SMS, da se seje ne more udeležiti, ker je doživela prometno nesrečo in da ji očitno ni usojeno, da bi prišla na sejo. Obtoženka o tem sodišča ni obveščala in v tej smeri ne sama, ne njena zagovornica nista imeli nobenega procesnega predloga.

5. Pritožbe niso utemeljene.

6. Ker so pritožbe obsežne in se mestoma prekrivajo, jih bo pritožbeno sodišče obravnavalo skupaj po tematskih sklopih, očitanih kršitvah.

_O očitanih kršitvah določb kazenskega postopka (prvi in drugi odstavek 371. člena ZKP)_

7. Pritožbeno sodišče zavrača očitke zagovornice obtoženega A. A., da je sodišče s **širitvijo obdobja storitve kaznivega dejanja** nedovoljeno in v škodo obtoženega prekoračilo obtožbo (s čimer bi bil podan razlog iz 9. in ne 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to navaja pritožba).

Vsak od osmih predmetnih računov je bil v dispozitivu obtožbe opisan s pripadajočo številko, zneskom in datumom izdaje, zato je po presoji pritožbenega sodišča, prvostopenjsko sodišče povsem pravilno obdobje storitve kaznivega dejanja popravilo tako, da je kronološko upoštevalo datume, ki izhajajo iz računov. Slednje po oceni pritožbenega sodišča v nobenem smislu ne pomeni nedovoljenega širjenja oziroma popravljanja obtožbe, saj je bil obtoženi ves čas kazenskega postopka soočen z očitkom izdaje konkretnih računov, opremljenih s pripadajočimi datumi izdaje, kar samo po sebi vzpostavlja obdobje storitve očitanega kaznivega dejanja. Slednje je povsem preprosto moč preizkusiti s testom izpusta očitka obdobja storitve kaznivega dejanja v konkretnem primeru. Če bi namreč sodišče očitek obdobja storitve kaznivega dejanja iz opisa v celoti izpustilo, bi bilo moč iz opisa očitanih računov še vedno sklepčno zaključiti kdaj je obtoženi začel in kdaj končal izvrševati očitano izdajanje fiktivnih računov. Vrhovno sodišče se je v sodbi I Ips 48123/2013 z dne 13. 7. 2017 že izreklo glede tovrstnih časovnih posegov sodišča v opis dejanja in sicer, da v primeru, da je obtoženi v postopku seznanjen česa je obtožen, uskladitev časovne komponente ne povečuje kriminalne količine konkretnega kaznivega dejanja, sodišče s tako uskladitvijo ne prekoračuje obtožbe, gre za isto dejanje in isti historični dogodek.

8. Zagovorniki obeh obtoženih in obtožena B. B. vlagajo pritožbe v zvezi zavrnitvijo **zahtev obrambe za izločitev predsednice senata**. S pritožbami v tem delu uveljavljajo kršitev določb kazenskega postopka, zagovornika iz razloga po drugem odstavku 371. členu ZKP, obtožena B. B. pa iz razloga kršitve ustavne pravice do nepristranskega sodišča in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Pritožbe izpodbijajo sklepa predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani in sicer Su 285/2018 z dne 24. 4. 2018, s katerim je predsednik sodišča kot neutemeljeni zavrnil zahtevi zagovornikov obeh obtoženih in Su 523/2019 z dne 14.10. 2019, s katerim je predsednik sodišča kot neutemeljeno zavrnil zahtevo obtožene B. B. Po vsebini so pritožbe očitek, da predsednica senata iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne bi smela v predmetni zadevi opravljati sodniške funkcije, ker so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranskost, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Pritožniki v tem delu pritožbo gradijo na trditvi, da za ugotovitev pristranskosti sojenja zadostuje način procesnega vodstva, na podlagi katerega je moč zaključiti, da je sodnik še pred zaključkom dokaznega postopka odločen, saj v dokaznem postopku z načinom vodenja obravnave, zasliševanjem prič in izvedencev kaže svojo naklonjenost eni od strank. Pri tem pritožniki menijo, da ni potrebno, da bi moralo tako vodenje obravnave biti povezano s kakšnim drugim odklonilnim razlogom, predvsem okoliščinami osebne narave, kot to izhaja iz sklepa predsednika sodišča, ki ga izpodbijajo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da je moč o pristranskosti sodnika sklepati tudi na podlagi načina procesnega vodstva, t.j. ne da bi ob tem obstajala kakšna od osebnih okoliščin (prijateljstvo, sovraštvo, sorodstvo,...). Za preizkus očitkov o vnaprejšnjem prepričanju sodnika, ki ga izpodbijani sklep izčrpno obrazloži v točki 4. in se mu pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju pridružuje, po prepričanju pritožbenega sodišča ne zadostuje zgolj nestrinjanje strank s procesnim vodstvom ali odločitvami sodnika. Zagovornica obtoženega A. A. se glede očitkov o pristranskosti predsednice senata sklicuje na zaslišanje priče G. G. dne 7. 3. 2018 in zaslišanje izvedenke H. H. dne 8. 9. 2017, ko naj bi predsednica senata s svojimi intervencijami preprečevala obrambi ustrezno zaslišanje obeh in s tem obrambi onemogočila ustrezno obrambo. Po vpogledu v prepis zvočnega posnetka zaslišanja obeh, po prepričanju pritožbenega sodišča, ni moč na strani intervencij predsednice senata najti nobenega indica o pristranskem procesnem vodstvu. Predsednica senata je v okviru pooblastil, ki jih ima, skrbela, da zaslišanje obeh poteka v skladu s procesnimi pravili. Pri zaslišanju priče G. G. na tem naroku je tako obrambi predočila, da je bila izpoved priče iz preiskave, v soglasju s strankami, prebrana, da ni korektno postavljati vprašanja tako, da se ta nanašajo na nek izločen del pričine izpovedi, brez povezave na izpoved priče v celoti. Iz prepisa ne izhaja, da bi kakšno od vprašanj obrambe zaradi intervencij predsednice senata ostalo neodgovorjeno. Iz prepisa izhaja zgolj to, da je bil del izpovedi priče na tem zaslišanju drugačen, kot v preiskavi, česar sodišče ni prezrlo in je pričino izpoved v tem delu tudi ustrezno ocenilo (kot izhaja iz točke 41, na strani 52 sodbe). Pri tem je potrebno po oceni pritožbenega sodišča tudi upoštevati, da je bila priča G. G. zaslišana ponovno na naroku glavne obravnave dne 15. 11. 2019, ko je njeno zaslišanje trajalo več kot dve uri in je imela obramba vso možnost pričo zasliševati o vsem, kar naj bi je domnevno ne mogla ob prejšnjem zaslišanju. Zelo podobno velja za očitke v zvezi z zaslišanjem izvedenke. Kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka njenega zaslišanja dne 8. 9. 2017 je predsednica senata opozarjala, da izvedenke ni moč spraševati o stvareh, ki bodisi niso bile predmet njene naloge, predvsem pa ne o stvareh, ki so predmet dokazne ocene sodišča. Izpodbijana sodba ta del očitkov tudi izrecno in prepričljivo obrazloži (v točki 55, na straneh 67 in 68). Kot pri priči G. G., je tudi pri izvedenki potrebno upoštevati, da je bila izvedenka v nadaljevanju zaslišana še dvakrat, na narokih glavne obravnave dne 26. 9. 2018 in dne 22.11. 2019, ko je imela obramba tudi v tem primeru vso možnost postavljati vprašanja zaslišani izvedenki. Pritožbeni očitek o pristranskosti sojenja v predmetni zadevi je po oceni pritožbenega sodišča pavšalen in temelji na izseku zaslišanj priče in izvedenke, ki ne sama po sebi, ne v povezavi s siceršnjim procesnim vodstvom v predmetni zadevi, ne vzbujajo dvoma v sodničino pristranskost. Zagovornica obtožene B. B. in obtožena sama s pritožbo izpodbijata sklep predsednika sodišča, s katerim je zavrnil zahtevano izločitev sodnice iz razloga pristranskosti, izpodbijata pa tudi odločitev razpravnega senata, s katerim je enak predlog na naroku glavne obravnave dne 14. 1. 2019 zavrgel, ker je ocenil, da je podan zgolj iz razloga zavlačevanja postopka. Bistvo očitka o pristranskosti predsednice senata se v tem delu veže na dejstvo, da je bila v letih od 2000 do 2007 direktorica družbe T., d.o.o., ki je bila izdajateljica revije V., ki jo je tiskala družba U., d.o.o., v lasti obtoženega A. A. Neutemeljene in predvsem pavšalne so pritožbene navedbe, da že samo dejstvo, da je bila predsednica senata v navedenem obdobju zakonita zastopnica (direktorica) družbe, ki je poslovala z obtoženčevo družbo, vzpostavi upravičen dvom v njeno nepristranskost. Pri tem se zagovornica neutemeljeno sklicuje na sodbo VS RS opr. št. I Ips 67/97, saj v predmetni zadevi ni šlo za vprašanje razmejitve izločitvenih razlogov (razmejitve razlogov med določbami drugega odstavka 251. člena ZKP in določbami 6. točke 39.člena ZKP). Opravljanje predhodnega pogodbenega dela je sicer res lahko izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, kar ni absoluten (izključitveni), temveč relativen izločitveni razlog, ki utemeljuje presojo nekih vzporednih (subjektivnih) okoliščin, ki vzbujajo dvom v sodnikovo nepristranskost. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvam izpodbijanega sklepa, da zahteva za izločitev ni navedla nobene konkretne in argumentirane okoliščine ali dejstva, ki bi tak dvom utemeljevali. Predsednica senata je sicer potrdila svojstvo zakonite zastopnice družbe T., pojasnila pa je tudi, da v družbi, katere ustanoviteljica je bila njena mati, ni bila posebej angažirana, da obtoženega v tistem času ni nikoli srečala in da nima v spominu ali je za družbo U. sploh vedela. Obtoženega ji je mati ob neki priliki (v gledališču) predstavila kot „B.“, ki je tiskal revijo in nič več. Slednje je bil razlog, da je stranke ob soočenju z njim pred začetkom glavne obravnave dne 15. 3. 2017, ob spoznanju, da je „B.“ obtoženi A. A., seznanila. Stranke v zvezi z navedeno seznanitvijo niso imele zadržkov, je pa sodničin angažma v družbi T., obtožena v nadaljevanju, po tistem ko je po naključju ugotovila, da je bila sodnica tudi direktorica družbe T., navezala na okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom v njeno nepristranskost, kar je predsednik sodišča z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnil. Tudi v pritožbi ne obtožena, ne njena zagovornica ne navajata nobene konkretne okoliščine, ki bi izpodbijala pravilne ugotovitve izpodbijanega sklepa. Predsednica senata obtoženega A. A. nikoli ni zares poznala, česar v smislu njene nepristranskosti ne omaje dejstvo, da je družba U. tiskala revijo V., niti da je družba U. v reviji tudi oglaševala. Poslovno sodelovanje med dvema pravnima osebama je tudi sicer praviloma odplačno in samo po sebi ne pomeni, da bi bilo takratno sodelovanje sodnice z družbo U. oziroma obtoženim A. A. v tem smislu bolj „tesno“, kar problematizirata pritožbi. Pritožbeno sodišče kot pavšalne zavrača navedbe pritožnic, da glede na to, da jima vsebina poslovnega sodelovanja med družbama ni poznana, ne vesta ali so bile morebiti kakšne zamere ali sovraštvo, tudi ne moreta uspešno dokazovati obstoja okoliščin, ki bi utemeljevale izločitev sodnice iz razloga pristranskosti. Pritožnici bi vendarle morali najprej zatrjevati, da so takšne okoliščine subjektivne narave (sovraštvo, zamere) obstajale, da bi jih bilo moč preizkusiti, zgolj neka abstraktna možnost sama po sebi ne zadostuje. Relativen izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP v nobenem primeru ne pomeni objektivnega izločitvenega razloga, kot to ponuja zagovornica. Tudi zgoraj citirana odločba VS RS I Ips 67/97 nič kaj takega ne izpostavlja, kot to napačno interpretira zagovornica. Pritožbeno sodišče tudi zavrača navedbe pritožnic o tem, da se je sodničina pristranskost v postopku izkazovala skozi odločitve in procesno vodstvo, predvsem odločitve o zavrženju zahteve za izločitev in odreditev pripora zoper obtoženo. Že na tem mestu pritožbeno sodišče poudarja, da ravnanja obtožene v predmetnem postopku kažejo na očitno namero zavlačevanja postopka, o čemer se je pritožbeno sodišče v predmetni zadevi dvakrat izreklo in sicer s sklepoma z dne 2. 10. 2019 in z dne 4. 12. 2019, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Nestrinjanje obtoženke s procesnimi odločitvami samo po sebi ne utemeljuje presoje pristranskosti sodišča, zato je prvostopenjsko sodišče zahteve po izločitvi predsednice senata dvakrat utemeljeno zavrglo in svojo odločitev argumentirano in pravilno obrazložilo. Pri tem pritožbeno sodišče še zavrača navedbe obtoženke, da bi naj se pristranskost sodnice izkazovala tudi skozi odrejanje pripora zoper njo, ko je bi bil odrejen pripor po pritožbi razveljavljen, pritožbeno sodišče pa naj bi ocenilo, da gre za pretiran ukrep in prvostopenjsko sodišče poučilo, da naj se takega ravnanja v bodoče vzdrži. Iz sklepa pritožbenega sodišča nič kaj takega ne izhaja, še najmanj pouk o dolžni vzdržnosti. Pritožbeno sodišče je po pregledu stanja stvari v zadevi odločilo, da je odreditev pripora bila zgolj preuranjena, glede na to, da pred tem niso bila izčrpana druga zakonska sredstva za zagotovitev navzočnosti obtoženke.

9. Zagovornica obtožene nadalje uveljavlja bistveno kršitev postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila z zavračanjem **predlogov za razrešitev zagovornice odvetnice F. F.**, postavljene po uradni dolžnosti, obtoženi onemogočena ustrezna obramba, izpodbijani sodbi v tem delu očita tudi neobrazloženost (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Pritožnica pri tem ne obrazloži zoper katere odločitve vlaga pritožbo, kar je relevantno, glede na to, da je bilo teh odločitev več, čeprav po vsebini praktično enakih.

Pritožbeno sodišče po pregledu v tem delu relevantnih podatkov v spisu ugotavlja, da sta obtožena in njena zagovornica od dne 17. 6. 2019, ko je bila s sklepom predsednika sodišča zagovornica F. F. obtoženki postavljena po uradni dolžnosti, štirikrat zahtevali razrešitev zagovornice. O dveh zahtevah je s sklepom odločal predsednik sodišča, s katerim je zahtevo za razrešitev zagovornice postavljene po uradni dolžnosti zavrnil, t.j. (1) Su 452/2019-2 z dne 4. 9. 2019 o zahtevi zagovornice in obtožene same in (2) Su 582/2019-749 z dne 13. 11. 2019 o zahtevi zagovornice. Pritožbi zoper oba sklepa je višje sodišče zavrnilo, prvega s sklepom z dne 2. 10. 2019 in drugega s sklepom z dne 4. 12. 2019. Dvakrat je o zahtevah za razrešitev zagovornice odločal razpravljajoči senat in sicer na narokih glavne obravnave dne 16. 9. 2019 in 15. 11.2019. Predmet pritožbene presoje sta v skladu s tretjim odstavkom 72. člena ZKP lahko samo odločitvi sodečega senata, zoper kateri obramba ni imela posebne pritožbe in ju lahko izpodbija zgolj s pritožbo zoper sodbo.

10. Kljub navedenemu pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica uveljavlja povsem enake razloge, kot jih je obramba obtožene uveljavljala s pritožbama zoper sklepa predsednika sodišča in o katerih se je pritožbeno sodišče že izreklo. Pritožnica zatrjuje, da je bilo sodelovanje z obtoženo onemogočeno do te mere, da ji ni mogla nuditi ustrezne obrambe. Ustrezne komunikacije z obtoženo ni uspela vzpostaviti, obtožena je mimo njene vednosti vlagala predloge za njeno razrešitev, pa tudi dokazne predloge, kar pomeni, da obtožena v postopku ni imela pravilnega zastopanja po odvetniku. Sama je res vlagala predloge za preložitev narokov glavne obravnave, vendar zgolj zato, ker še ni bilo odločeno o razrešitvah.

Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na ugotovitve obeh pritožbenih sklepov, gre za uveljavljanje istih razlogov, na katere je pritožbeno sodišče zelo izčrpno odgovorilo. Obtožena B. B. je v postopku institut zagovornika po uradni dolžnosti zlorabljala, zlorabila je procesno pravico, upravičenje, ki ji ga v četrtem odstavku 72. člena daje ZKP. Obtoženo so v postopku, pred zagovornico F. F., zastopali kar trije kasneje (na njen predlog) razrešeni zagovorniki in vrsta zagovornikov, ki jih je pooblastila in sama razrešila (kronologijo zastopanja obtožene je prvostopenjsko sodišče pravilno in natančno povzelo v 8. točki sodbe, še pred tem pa višje sodišče v sklepu z dne 2.10. 2021, točki 6). Način in vsebina zahtevanih razrešitev zagovornikov po uradni dolžnosti oziroma razrešitev pooblaščenih zagovornikov tik pred razpisanimi glavnimi obravnavami oziroma celo na glavni obravnavi, z enakim razlogovanjem nezmožnosti vzpostavitve zaupnega odnosa, povsem brez dvoma kaže na namero zavlačevanja predmetnega postopka. Povsem neverjetno je, da bi obtožena v seriji različnih zagovornikov ne mogla z nobenim vzpostaviti ustreznega odnosa, zaupanja. Če to v začetku serije razreševanj zagovornikov sodišču ni vzbujalo pomislekov, pa je po zahtevi za razrešitev že tretje zagovornice postavljene po uradni dolžnosti (in odpovedi dveh pooblastil zagovornikom), prvostopenjsko sodišče taka ravnanja povsem pravilno in utemeljeno ustavilo. Vsaka razrešitev je prej pomenila dolžno prelaganje obravnav, v posledici česar se je ta večkrat morala začeti znova, postopek sam pa se je, vzporedno tudi zaradi večkratnih zahtev po izločanju sodečega senata, občutno zavlekel. Strinjati se je s pritožnico, da je odgovornost države za izvajanje učinkovite obrambe v primerih, ko je obdolženi upravičen do postavljenega zagovornika, višja, kot v primerih, ko si obdolženi zagovornika izbere sam. Tudi je res, da gre za stavek Ustavnega sodišča (Up 729/03, U-I-187/04), ki pa obravnava povsem drugačno dejansko stanje, kot je v obravnavani zadevi, zato z njo ni primerljiva, kar je bilo pritožnici že pojasnjeno s sklepom višjega sodišča z dne 4. 12. 2019. Na podlagi procesnih opravil zagovornice, pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam izpodbijane sodbe, da zagovornica ni bila zgolj pasivni spremljevalec poteka glavne obravnave, zaupano ji delo zagovornice po uradni dolžnosti je od postavitve opravljala vestno in pošteno, na njeni strani ni bilo zaznati nobene okoliščine, ki bi utemeljevala dvom v njeno korektno delo. Ob zavedanju, da pri obvezni obrambi zagovornik obtožencu nudi kvalificirano strokovno pomoč ter da je med njima potrebna določena stopnja zaupanja, sodišče druge stopnje vendarle ne more mimo dejstva, da prav izrazito zatrjevanje nezaupanje obtoženke do slehernega zagovornika, ki ji je bil postavljen v tem postopku po uradni dolžnosti, kaže na to, da je obtoženka institut razrešitve zagovornika zlorabila zato, da je sodišču prve stopnje oteževala vodenje tega kazenskega postopka.

Sodišče nadalje zavrača tudi navedbe o neobrazloženosti sodbe v tem delu, pritožba je v tem očitku prepavšalna, da bi bilo nanjo moč argumentirano odgovarjati. V točki 8. izpodbijane sodbe se je sodišče izčrpno opredelilo do menjave zagovornikov, tako kronološko, kot vsebinsko, vse zapisano je moč preizkusiti in tak preizkus izhaja iz zgornje obrazložitve. Prvostopenjsko sodišče je v postopku ves čas aktivno in pravilno skrbelo za pravilno zastopanje obtoženke, kar izhaja tudi iz obeh zgoraj citiranih sklepov višjega sodišča, ki se jim pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, pridružuje, saj povsem enaki argumenti veljajo tudi glede zavrnitve zahtev s strani sodečega senata.

11. Tudi zatrjevano **onemogočanje obrambe**, ki jo zatrjuje zagovornica obtožene B. B., pritožbeno sodišče zavrača. Najprej ne drži, da bi prvostopenjsko sodišče zavrnilo prav vse prošnje za preložitev narokov glavne obravnave. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prošnjam za preložitev tudi ugodilo, predvsem takoj po postavitvi zagovornice F. F. dne 17. 6. 2019. Prvostopenjsko sodišče je zagovornici dalo ustrezen čas, da se seznani s spisom in pripravi obrambo. Kot izhaja iz podatkov v spisu se je zagovornica z vpogledom v spis seznanila z zadevo, si pribavila želene kopije delov spisa in bila na narokih glavne obravnave tudi prisotna. Kasneje so bili njeni predlogi za preložitev glavne obravnave raznovrstni, t.j. sodni naroki v drugih zadevah, neusklajenost strategije obrambe med njo in obtoženo, čakanje na odločitve o predlogih za razrešitev oziroma izločanje predsednice senata, ipd. Pritožbeno sodišče poudarja, da iz določb ZKP povsem jasno izhaja zahteva po strnjeni in dinamični glavni obravnavi. Nenazadnje to izhaja iz zahteve tretjega odstavka 311. člena ZKP, da se mora po preložitvi glavne obravnave za več kot tri mesece ta začeti znova, kar se je v predmetni zahtevi zaradi kontinuiranih in vsebinsko ponavljajočih se procesnih zahtev tudi večkrat zgodilo, kar izpodbijana sodba pravilno povzame v 9. točki obrazložitve. Strnjena glavna obravnava zahteva ustrezno frekvenco narokov, kar predsednik senata, v okviru procesnega vodstva, ustrezno prilagaja vsebini načrtovanega dokaznega postopka. To ne pomeni, da pri tem, po uradni dolžnosti, ne skrbi za pravice obrambe, t.j. da skrbi za ustrezno pripravo obrambe na določene dele izvajanja dokaznega postopka. Slednje zagotovo ni čakanje obrambe na odločitve o opisanih ponavljajočih se procesnih zahtevah, niti prezaposlenost zagovornice oziroma nezmožnost uskladitve med zagovornico in obtoženo. Po oceni pritožbenega sodišča je predsednica senata v tem postopku obrambi ves čas omogočala ustrezen čas za pripravo obrambe, povsem utemeljeno pa je preprečevala zavlačevanje postopka, kar je bilo zgoraj že obrazloženo. Zavrniti je neutemeljen pritožbeni očitek, da obrambi po spremembi obtožnice (na naroku glavne obravnave dne 22. 1. 2020) ni bil dan ustrezen čas za pripravo obrambe, glede na obsežnost zadeve. Iz zapisnika glavne obravnave dne 22. 1. 2020 izhaja, da je tožilec na zadnjem naroku glavne obravnave obtožnico spremenil in spremembo ustrezno pojasnil. Predsednica senata je ugodila predlogu zagovornic, da se glavna obravnava zaradi priprave, sicer za isti dan že predvidenih, zaključenih besed in posveta s strankami preloži na 29. 1. 2020, kar je teden dni oziroma 7 dni in ne manj, kot to zatrjuje pritožba. Na naroku 29. 1. 2020 odgovora na spremenjeno obtožbo obramba ni želela podati. Po oceni pritožbenega sodišča je bil, glede na obseg sprememb obtožnice, rok za pripravo končnih besed povsem ustrezen, nenazadnje je imela končne besede obramba pripravljene že 22. 1. 2020, rok dan za uskladitev po spremembi obtožnice pa je skoraj enak roku, ki ga ima obramba od razpisa do začetka glavne obravnave, t.j. 8 dni, skratka več kot ustrezno.

12. Mestoma pritožbe uveljavljajo tudi kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena, t.j. da sodba ni ustrezno obrazložena, kar se prepleta s pritožbami zaradi pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, v zvezi s pritožbami iz tega razloga.

_**O očitanih kršitvah kazenskega zakona (372. člen ZKP)**_ Zagovornica obtožene B. B. in obtožena B. B. sama uveljavljata očitano kršitev kazenskega zakona iz razloga **neupoštevanja določb o uporabi milejšega zakona**, kot to določa 7. člen KZ-1. Pritožbeno sodišče obširna izvajanja obeh pritožnic o tem, da bi moralo sodišče kot najmilejši zakon uporabiti novelo KZ-12 zavrača in ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri presoji obtoženima očitanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ pravilno uporabilo kazenski zakon in to v 13. točki in navezujočih točkah 14 do 15 (o vlogi oziroma funkcijah obeh obtoženih) izčrpno in prepričljivo obrazložilo. Glede na datum storitve očitanega kaznivega dejanja je moralo sodišče narediti preizkus ali so kasnejše spremembe tega kaznivega dejanja za obtožena milejša in pravilno zaključilo, da nobena v vrsti novel tega kaznivega dejanja ni vplivala na pravilno uporabo materialnega zakona. V tem postopku se je uporaba najmilejšega zakona navezovala na vprašanje statusa obeh obtoženih v oškodovani gospodarski družbi, kar je bilo s KZ-1 in vrsto njegovih novel glede možnih storilcev relevantno spreminjano, predvsem v ožji opredelitvi storilcev, zakonski znak „pri gospodarski dejavnosti“ je bil nadomeščen z zakonskim znakom „pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti“, ravnanja pri hierarhično nižjih nalogah so bila dekriminalizirana. Sodna praksa se je že večkrat in obširno izrekla o tem, da vodenje oziroma nadzorstvo ni pridržano le lastnikom kapitala, upravi družbe ter nadzornim svetom. Področje zlorabe se ne nanaša le na položaj storilca, temveč zlasti na dano zaupanje, ki ne izhaja iz položaja, temveč iz posebnega pooblastila za vodenje ali nadzorstvo.3 Storilci, ki zlorabijo s pooblastilom posebej dano zaupanje za vodenje ali nadzor, so tako izenačeni s storilci, ki zlorabijo formalni vodstveni ali nadzorstveni položaj, pridobljen na podlagi zakona ali aktov družbe. Posledično se v opisu kaznivega dejanja zahteva konkretizacija z opisom vodstvenih oziroma nadzorstvenih vsebin in njihovo podlago v aktih, iz katere izhaja pooblastilo, ki je bilo zlorabljeno, pravice, ki so bile prekoračene ali dolžnosti, ki so bile opuščene. Slednje izhaja iz sodbe I Ips 157/2009, na katero se zagovornica sicer sklicuje, a napačno.

13. Obtožena B. B. je v oškodovani družbi ves čas imela dejanska pooblastila za upravljanje premoženja družbe, obtožena ni zgolj izvrševala poslovno-finančnih odločitev, temveč jih je sprejemala, kar je ne glede na to, da formalno ni bila članica vodstvenih in nadzornih organov, pomenilo dejansko izvrševanje te funkcije, kar je prvostopenjsko izčrpno in pravilno zaključilo na podlagi vsebine pogodbe in dodatka k njej v povezavi z izpovedmi prič, ki so skladno izpovedovale o njeni dejanski vodstveni funkciji, vlogi dejanske finančne direktorice. Pri tem je zavrniti pritožbene navedbe o tem, da je več prič potrdilo, da je družbo vodil J. J., čeprav pri tem izpostavlja zgolj izpoved priče I. I., ki naj bi potrdil, da je bil obtoženi A. A. nadrejen tudi obtoženi B. B. Katere druge priče naj bi izpovedovale o tem dejanskem vodenju družbe pritožba ne navede, tudi glede priče I. I. pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je njegova izpoved vzeta iz konteksta. Vloga obtoženega A. A. se brez dvoma vsaj formalno izkazuje kot nadrejenost, dejansko pa ne, o čemer je med drugimi izpovedoval tudi priča I. I., ko je povedal, da „te zadeve sam ni prijavil ali o tem obvestil direktorja J. J., ker je bila zanj najvišja v tej zadevi ravno B. B.“. Na podlagi izpovedi posameznih prič, ki jih izpodbijana sodba obširno in natančno ocenjuje (v točkah 17 do 37 sodbe) je prvostopenjsko sodišče naredilo pravilen zaključek o dejanskem vodstvenem položaju obtožene. O dejanskem samostojnem vodstvenem položaju obtožene so skladno izpovedovale pravzaprav vse priče (J. J., K. K., L. L., M. M., G. G.), kar izpodbijana sodba zelo izčrpno povzema in oceni, pritožba zaključkov sodišča v tem delu ne izpodbija, temveč jo po oceni pritožbenega sodišča zgolj pavšalno izpodbija z izsekom izpovedi priče I. I., kot je bilo povedano zgoraj. Pritožba ugotovljen dejanski vodstven položaj obtožene navezuje tudi na oceno vloge obtožene pri odobritvi predmetnih računov, kar bo obravnavano v nadaljevanju, v delu očitane nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V tem delu pritožbeno sodišče zaključuje, da obtoženkina pooblastila niso bila formalna, t.j. niso temeljila na zakonu, podzakonskem predpisu ali aktih družbe, kar se ji ni niti očitalo, temveč na pogodbi in njeni dopolnitvi (aneksu), na podlagi katerih je obtožena ves obravnavan čas dejansko izvajala temeljno in eno izmed najbolj odgovornih funkcij v oškodovani družbi, samostojno odločanje o vseh finančnih zadevah, česar ne omajejo pritožbene navedbe o tem, da ni podpisovala nobenih pogodb, da je bila večkrat fizično odsotna, pa to ni vplivalo na reden potek dela v družbi. Njen opisan položaj tudi ni moč izenačevati s položajem računovodje oziroma vodenjem analitičnih, začasnih in prehodnih računov, razčiščevanjem odprtih postavk ter sprejemom, zajemom in kontrolo dokumentov plačilnega prometa, o čemer govori sodba VS RS, opr. št. I Ips 157/2009, ki jo pritožba izpostavlja. Dejansko pooblastilo obtožene za vodenje financ je bilo, kot je bilo zgoraj obrazloženo, bistveno širše. 14. V tem delu pritožbeno sodišče še zavrača pritožbene navedbe v zvezi z **spremembami zakonskega znaka „protipravnosti“ premoženjske korist**, ki je bil predmet novele KZ-1B4, ki se obtoženi ni niti očitalo in kar po mnenju pritožnic pomeni, da po tej noveli, ki bi jo bilo potrebno kot najmilejšo uporabiti, obtoženi očitano dejanje sploh ni kaznivo.

Z novelo KZ-1B je zakonodajalec neposredno pred zakonski znak premoženjska korist umestil tudi pridevnik „protipravno“, čeprav se je sodna praksa že večkrat izjasnila, da gre za pleonazem in da je premoženjska korist, ki izvira iz izrabe položaja ali prestopitve meje storilčevih pravic, pričakovana posledica protipravne dejavnosti in je zato tudi sama vedno protipravna, čeprav v zakonu ni izrecno opredeljena.5 VS RS je v sodbi opr. št. Ips 257/2002 z dne 19. 5. 2005 o tem zavzelo zelo jasno stališče, da je protipravnost, kot jo določa 7. člen KZ, splošna sestavina slehernega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je v opisu dejanja posebej navedena. Izrecno o opustitvi izraza „protipravna“ pa se je VS RS izreklo s sodbo I Ips 74/1997 z dne 6. aprila 2000 in sicer, da opustitev tega izraza ni dekriminalizacija prejšnje določbe, ampak opustitev pleonazma, ko je v ostalih elementih protipravnost ravnanja in posledice pojmovno zadostno razvidna. Opustitev pridevnika protipraven zatorej na milino uporabljenega zakona nima nobenega vpliva.

15. Osrednji del pritožb se nanaša na očitek, da **iz opisa obtoženima očitanega kaznivega dejanja ne izhajajo vsi znaki tega kaznivega dejanja**, kar uveljavljajo pritožbe zagovornikov obeh obtoženih.

Pritožbeno sodišče v tem delu uvodoma pritrjuje pritožbenim navedbam o dolžni konkretizaciji zakonskih znakov očitanega dejanja, tudi dejstvu, da tega namesto tožilca ne more narediti sodišče in da ustrezen konkreten opis očitanega kaznivega dejanja in posameznih zakonskih znakov ustavnopravno zagotavlja zakonit in pošten postopek ter pravice obrambe s tem v zvezi, kar vse izhaja iz vrste odločb Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS, odločb sodne prakse sicer in tudi odločb ESČP, kar vse pritožbe obširno povzemajo pri utemeljevanju pritožbenih navedb.

V tem delu je potrebno najprej nadaljevati zgornji argument v zvezi z uporabo pravilnega, torej milejšega zakona glede na status obtoženih. Glede obtožene B. B. je bilo tako zgoraj že obrazloženo, da sicer v oškodovani družbi ni imela formalnega, temveč dejanski status organa vodenja v oškodovani družbi, kar je povsem ustrezno konkretizirano v dejstvenem opisu: „kot dejanska finančna direktorica družbe Z., d.d.“ z opisom tako pogodbe, kot aneksa, na podlagi katerih je v družbi „samostojno odločala o vseh finančnih zadevah družbe“. V nadaljevanju bo to tudi predmet presoje nadaljnjih pritožb glede očitanega napačnega oziroma zmotno ugotovljenega stanja. Status obtoženega A. A. je z dejstvenim opisom enako ustrezno konkretiziran, t.j. da je bil predsednik nadzornega sveta oškodovane družbe, hkrati pa edini družbenik in direktor družbe U., v katere korist je bila pridobljena (velika) premoženjska korist. Povsem brez dvoma je imel obtoženi A. A. v obeh družbah nadzorno oziroma vodstveno funkcijo. Tega pritožbi njegovih zagovornikov niti ne izpodbijata, izpodbijata zgolj nekonkretizacijo njegovih ravnanj v obeh funkcijah oziroma vsebino prepovedi oziroma zapovedi, ki naj bi jih s svojim ravnanjem kršil. 16. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke o neustreznem, pa tudi neobstoju opisa ravnanj obtoženega A. A., s katerimi naj bi izpolnil očitane mu znake predmetnega kaznivega dejanja. Pri presoji ustrezne konkretizacije je potrebno najprej poudariti, da sta abstraktni in konkretni del izreka nedeljiva celota, saj skupaj predstavljata vsebino očitka obdolžencu. Iz abstraktnega dela izreka tako izhaja očitek, da je obtoženi A. A. (skupaj z zavestnim sodelovanjem pri izvršitvi pri opravljanju gospodarske dejavnosti) z namenom, da bi družbi U. d.o.o pridobil premoženjsko korist, izrabil svoj položaj, pa tudi ni opravil svoje dolžnosti nadzora. Navedeno je konkretizirano z opisom, da je kot predsednik nadzornega sveta družbe Z., v času od 25. 1. 2007 do 26. 10. 2007 na V., v imenu družbe U., katere edini družbenik in direktor je bil, družbi Z. izdal osem fiktivnih računov o dobavi materiala-papirja (ki so v opisu z vsemi konkretnimi podatki povzeti), družba U. družbi Z. d.d. blaga po teh računih ni nikoli dostavila.

17. Bistvo očitka pri kaznivem dejanju zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ je v nezvestobi gospodarski družbi, bolj konkretno pa v zlorabi zaupanja, ki je storilcu podeljeno v njegovi funkciji oziroma s pooblastilom. V opisu izrabe položaja na način, ki je očitan obtožencu in opisan v izreku, je protipravnost dovolj jasno in razumljivo opredeljena. Obtoženi je imel dvojno in interesno konkurentno funkcijo, v dveh gospodarskih družbah, kar mu je samo po sebi (v sostorilstvu z obtoženo B. B.) omogočilo očitano zlorabo položaja v družbi Z. Iz opisa tako povsem konkretizirano izhaja očitek, da je v imenu svoje družbe U. izdal fiktivne račune družbi Z., katere premoženjske interese bi moral varovati v funkciji predsednika nadzornega sveta, funkcija predsednika nadzornega sveta mu je namreč sama po sebi prepovedovala opustitev dolžne skrbnosti, nadzora, ki se v predmetni zadevi povsem ustrezno oziroma konkretizirano opisuje z očitkom, da je v imenu in za račun družbe U., izdal fiktivne račune oškodovani družbi. Opisano ravnanje je tudi časovno in prostorsko povsem ustrezno konkretizirano, t.j. „od 25. 1. 2007 do 26. 10. 2007, na V.“. Kako drugače bi dejanja časovno in krajevno morala biti opisana zagovornik ne pove. Iz opisa nadalje tudi povsem ustrezno izhaja vzročna zveza med obtoženčevimi ravnanji in nastankom prepovedane posledice: z izdajo fiktivnih računov v imenu družbe U. družbi Z., je z opisanim ravnanjem obtoženi istočasno opustil dolžno nadzorstvo nad poslovanjem oškodovane družbe, da bi družbi U. pridobil veliko premoženjsko korist. Opis kaznivega dejanja tako dovolj jasno opredeljuje, da plačila fiktivnih računov iz sredstev družbe Z. niso bila v njenem interesu (so bila zanjo škodljiva), temveč zasebnem interesu obtoženčeve družbe, protipravnost pa je razumljivo opredeljena s tem, da je v izreku navedeno, da je šlo za fiktivne račune za zasebne namene, na škodo družbe Z. na eni in za pridobitev premoženjske koristi svoji družbi U. na drugi strani.

18. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe zagovornika obtoženega A. A., da bi moralo iz opisa obtožencu očitanih kaznivih dejanj izhajati konkretno kakšno garantno dolžnost je kršil oziroma kako bi moral ravnati, pa ni, pri tem iz opisa tudi ne izhaja niti navedba področnega predpisa.

19. Protipravnost, kot izhaja iz opredelitve splošnega pojma kaznivega dejanja je splošna sestavina vsakega kaznivega dejanja, na glede na to, ali je v posamezni abstraktni normi posebej navedena, kar je bilo zgoraj že obrazloženo. Pri predmetnem kaznivem dejanju je protipravnost storilčevega ravnanja izražena z inkriminacijo zlorabe njegovega položaja ali pravic pri gospodarskem subjektu. Zloraba oziroma izraba položaja kot ena od oblik storilčevega izvršitvenega ravnanja pomeni zlorabo pooblastil, ki izhajajo iz njegovega položaja pri določenem gospodarskem subjektu in ki imajo podlago v predpisih, splošnih aktih ali v odločitvah upravljalskih organov. Gre za to, da storilec zlorabi svoj položaj tako, da dejanj, za katera je sicer pooblaščen, ne opravi v skladu z njihovim namenom oziroma v skladu z interesi gospodarske družbe. Določba 244. člena KZ ni prava blanketna norma, t.j. taka, ki se glede posameznih zakonskih znakov izrecno sklicuje na dopolnilne norme v sprejetih predpisih z drugih pravnih področij. V obravnavanih določbah namreč ni neposrednih blanketnih napotitev, ni pa dvoma, da je vendarle treba upoštevati predpise s širšega področja gospodarskega prava, ki urejajo področje, na katerem naj bi storilec protipravno deloval. Nadaljnja konkretizacija pravnih norm ter pooblastil iz predpisov gospodarskega prava, ki naj bi jih obtoženi s svojim ravnanjem prekršil, pa glede na to, da v primeru 244.člena KZ ne gre za pravo blanketno normo, v opisu dejanja ni potrebna,6 o čemer je izpodbijana sodba v točki 15 obrazložitve zavzela pravilno stališče. Zapoved opustitve škodljivih ravnanj izhaja iz same funkcije predsednika nadzornega sveta, pri tem obtoženi ni le dopustil, temveč je izvrševal oškodovanje premoženja družbe Z., ki bi ga moral varovati z lastnim nezakonitim ravnanjem, kot je to poudarilo prvostopenjsko sodišče. 20. Pritožbeno sodišče zavrača tudi očitke pritožb o nekonkretizaciji sostorilstva obtoženih pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja. Iz izreka namreč povsem jasno izhaja očitek, da sta obtožena z „zavestnim sodelovanjem pri izvršitvi“, torej z njunim skupnim delovanjem izvršila očitano kaznivo dejanje. Slednje je abstrakten uvod v konkreten opis vlog vsakega od njiju, iz katerega samo po sebi izhaja, da je moral med obtoženima predhodno obstajati dogovor, ki je tako izvršitev omogočal. Obtoženi je „kot edini družbenik in direktor družbe U.“ izdal fiktivne račune oziroma račune za nedobavljen papir, družbi Z., kjer je njihovo plačilo, kot „dejanska finančna direktorica“ odobrila obtožena in pri tem „zaradi prikritja nedobavljenega papirja“ po teh računih odredila njihovo razporejanje po naključno izbranih delovnih nalogih. Iz povzetega opisa po oceni pritožbenega sodišča povsem jasno izhaja opis sostorilstva obtoženih pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja, ustrezno je opisana vloga oziroma prispevek vsakega od njiju, ter njun namen, družbi U. pridobiti protipravno premoženjsko korist. Opisane funkcije v obeh družbah sta jima izvršitev očitanega kaznivega dejanja omogočale.

_**O očitanem zmotnem ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju (373. člen ZKP)**_

21. Po presoji pritožbenih navedb v z vezi z izpodbijano sodbo in zbranimi podatki v spisu pritožbeno sodišče najprej pritrjuje pravilni ugotovitvi izpodbijane sodbe o tem, da je očitano kaznivo dejanje moč prepoznati v odstopih od običajne poti nabave papirja in izdelave publikacij v oškodovani družbi, kar je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo z zaslišanjem prič in zbrano listinsko dokumentacijo in to v nadaljevanju primerjalo z dogajanjem v zvezi s predmetnimi računi in odkloni, o katerih so izpovedovale priče, pa tudi s konkretno dokumentacijo, ki se nanaša na vsakega od predmetnih računov. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je zelo natančna in obsežna, vse izvedene dokaze je prvostopenjsko sodišče ocenilo vsakega zase in z njihovo medsebojno primerjavo in po taki presoji po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje.

22. V oškodovani družbi, sicer tiskarni, je bil utečen postopek izdelave naročenih publikacij, ki je potekal po posameznih fazah od konkretnega naročila za tiskanje publikacije do plačila oziroma likvidacije računa za papir in ves drug potreben material. Vsako fazo so spremljali določeni dokumenti, ki so jih za to zadolžene osebe potrjevale in podpisovale. Pri tem izpodbijana sodba zelo izčrpno in natančno obrazloži svoje zaključke o tem, da papir po predmetnih računih ni bil dobavljen in tudi neobičajnost te poti za vsakega od predmetnih računov. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe zagovornice obtoženega, da listinska dokumentacija sama po sebi potrjuje, da je bil papir dobavljen in da je vsak od računov opremljen z ustrezno dobavnico in vsemi potrebnimi in v oškodovani družbi predvidenimi potrditvami (žigi, podpisi oziroma parafami), da tega drugi izvedeni dokazi ne morejo izpodbiti. Namen „neobičajne poti“ nabave in plačila papirja po predmetnih računih je bil namreč ravno v tem, da se z administrativnimi potrjevanji in predvsem prerazporeditvijo papirja po delovnih nalogih iz drugih projektov (naročil), prikrije, da predmetni papir ni bil nikoli dobavljen, da so računi zanj fiktivni. Izpodbijana sodba ima o tem izčrpne razloge, ki analizirajo vsak posamezen račun z oceno zaslišanih prič, zbrano listinsko dokumentacijo in ugotovitvami izvedenke (točke 60 do 103 obrazložitve sodbe), tudi o tem na katere delovne naloge je bil fiktiven papir pripisan, pa ga v proizvodni kalkulaciji ni bilo. Da so posamezne priče, ki jih izpostavlja pritožba potrdile ustreznost likvidacije računa, t.j. da je predočen jim račun opremljen z vsemi potrebnimi žigi, listinami in podpisi, tako ni relevantno, listine so bile namreč namenjene prikritju dejstva, da papir po teh računih ni bil nikoli dobavljen, zato same po sebi ne morejo potrjevati, da je bil papir dejansko dobavljen, niti pravilnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča s tem v zvezi. Račun s priloženimi dokumenti, četudi ustrezno žigosan in podpisan, v tem primeru potrjuje zgolj to, da je formalno pravilno sestavljen in opremljen, sam po sebi pa, glede na druge dokaze, ne potrjuje fizične dobave papirja, ki je bil z njim zaračunan oškodovani družbi. Iz izpodbijane sodbe (41. točka obrazložitve sodbe) izhajajo ugotovitve o vsebini neobičajne poti, ki je v samem začetku ugotovitev, da je skladiščnik I. I., ki je sicer fizično prevzemal naročen papir od šoferja, skupaj z dobavnico, ki jo je podpisoval, glede predmetnega papirja te dobavnice prejel iz nabavne službe, kar ga je skrbelo, pa so mu naročili (M. M., G. G.) naj ne sprašuje, naj tako pridobljene dobavnice vseeno podpiše in papir vnese v informacijski sistem (oziroma navidezno opravi prevzem). Ker je bilo tak papir potrebno odpremiti iz skladišča v proizvodnjo, bi informacijsko ta papir v nadaljevanju morali pripisati delovnemu nalogu za projekt, za katerega naj bi bil naročen. Ker predmetni papir ni imel za seboj nobenega konkretnega naročila, je bil zaradi formalne potrebe po listinski ustreznosti, v oddelku tehnologije knjižen na več obstoječih delovnih nalogov, kar je izpovedoval G. G. in tudi povedal, da mu je to naročila obtožena. V nadaljevanju je odobritev poravnave teh računov odrejala obtožena, jih tudi sama likvidirala predvsem takrat, ko jih za to pristojni niso hoteli (N. N. in M. M. iz nabavne službe). Kar istočasno pomeni, da vseh računov obtožena ni sama likvidirala, temveč so jih tudi drugi, vendar po njenem naročilu oziroma odobritvi. O vsem navedenem ima izpodbijana sodba povsem pravilne zaključke, ki jih temelji na izvedenih dokazih. Pritožbene navedbe o neobrazloženosti sodbe so pavšalne in zato nanje večinoma sploh ni moč odgovoriti.

23. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe zagovornice obtoženega, da naj bi izpodbijana sodba temeljila v največji meri na izpovedih prič, pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago pa naj bi nadomeščala z domnevami in indici, ki jih dokazi v spisu ne potrjujejo. Kot je bilo zgoraj že obrazloženo, računi s spremljajočimi listinami v predmetni zadevi ne dokazujejo dobave papirja. Tudi ne drži, da bi izpodbijana sodba v osrednjem delu temeljila na izpovedih prič, niti da bi pomanjkljivi dokazi, v cilju potrjevanja obtožbenih očitkov, v želji spisati obsodilno sodbo, bili nadomeščani z domnevami. Pritrditi je, da izpodbijana sodba res izhaja iz izpovedi prič, nenazadnje je do odkritja fiktivnih dobav in računov prišlo zaradi prijave zaposlenega (L. L.), ki je zaradi razočaranja ob prekinitvi delovnega razmerja, vse nepravilnosti v zvezi s plačevanjem neobstoječega papirja, prijavil. L. L. je v oškodovani družbi izdeloval obračune delovnih nalogov, analiziral dobičkonosnost prevzetih poslov, pri tem pa je lahko tudi verodostojno zaznal vpliv neobstoječega papirja na projekte, kamor je bil ta knjižen. Motiv njegove prijave na to nima nobenega vpliva oziroma v nobenem smislu takega, kot to želi prikazati obramba obeh obtoženih.

24. Skozi izpovedi vsakega od vpletenih, na sicer običajni poti nabave papirja in drugih potrebščin, je prvostopenjsko sodišče preverjalo neobičajno dobavo po predmetnih računih in njihove izpovedi ocenjevalo, skupaj z drugimi dokazi, tudi listinskimi. Tako ugotovitve o neobičajni poti, fiktivnih dobavah, izpodbijana sodba ne temelji samo na izpovedih prič, kot to zatrjujejo pritožbe, temveč tudi na mnenju izvedenke in oceni samih listin in zbranih podatkov v spisu. Iz izpodbijane sodbe (točke 60 do 103 obrazložitve sodbe), izčrpne primerjave podatkov računov, proizvodnih kalkulacij ter delovnih nalogov, kamor je bil predmetni papir prerazporejen in obračunov delovnih nalogov, tako izhajajo ugotovitve o tem, da npr. na dobavnicah ni navedeno naročilo in delovni nalog, da so bili podatki naknadno ročno popravljeni, da se je obstoječim delovnim nalogom dodajal papir, ki v konkretnem projektu ni bil ustrezen, da obračuni delovnih nalogov ne ustrezajo, tako dodan papir na obstoječe delovne naloge pa se tudi časovno ne ujema z dinamiko posameznih projektov, nekateri so se ob fiktivni bremenitvi s predmetnim papirjem tudi že zdavnaj zaključili, račun je bil izdan tudi več mesecev pred njegovim zabeleženim prejemom, v proizvodnih kalkulacijah predmetni papir ni naveden, obračunom delovnih nalogov niso priložene proizvodne kalkulacije, ipd. Pritožbe navedenih ugotovitev niti ne izpodbijajo, zagovornica obtoženega izpodbijani sodbi v tem delu očita zgolj to, da naj bi po spremembi obtožnice, ko je tožilstvo tudi iz očitka izpustilo navedbe posameznih delovnih nalogov, kamor naj bi se knjižil fiktivni papir, sodišče povsem brez potrebe samo pripisalo fiktivni papir na posamezne delovne naloge, pa za to niti ni imelo potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko ocenjevalo vrsto papirja, ki je potreben za posamezen projekt. Ker je tožilstvo pripisljivost papirja k delovnim nalogom izpustilo, sodišče pa je to pripisljivost naredilo samo, izreka sodbe ni moč preizkusiti. Navedeno stališče obrambe pritožbeno sodišče zavrača. Izpust posameznih številk delovnih nalogov po spremenjeni obtožnici ne pomeni, da se je očitek obtoženima v čem relevantno spremenil, predvsem s tako spremembo ni bil dodan noben zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, tudi tak izpust je od sodišča terjal preizkus očitanega dodajanja fiktivnega papirja na naključno izbrane delovne naloge, kar je prvostopenjsko sodišče naredilo v izčrpni analizi dokumentacije, v povezavi z izpovedmi prič in ugotovitvami izvedenke (v točkah 60 do 126 obrazložitve sodbe). Tako obrazložen preizkus (skrajšane) in še vedno ustrezne trditve tožilca, brez dvoma več kot ustrezno omogoča obrambi preizkus izreka sodbe. Številke delovnih nalogov niso dejstven opis znakov predmetnega kaznivega dejanja, so pa predmet ocene dokazov, ugotovitev o dejanskem stanju, ki ga je prvostopenjsko sodišče pravilno opravilo.

25. Pritožbe nadalje svoje trditve o nepopolnem in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju gradijo na ozkem izseku izpovedi nekaterih prič in ocenjevanju njihove verodostojnosti s tem v zvezi. Pritožbeno sodišče poudarja, da pritožbe napačno razumejo verodostojnost in oceno izpovedi prič, tako splošno, kot sicer v predmetni zadevi. Izpoved priče je dokaz, ki ga sodišče ocenjuje, priči verjame, ji ne verjame oziroma ji v nekih delih verjame samo deloma, kar vse mora v sodbi obrazložiti, t.j. povedati zakaj priči verjame, pa tudi zakaj ne oziroma samo deloma. Za oceno pričine verodostojnosti ni potrebno, da bi ji moralo sodišče v celoti verjeti, sodišče njeno izpoved oceni in pri tem pove kaj ji je verjelo in zakaj, pa tudi česa ji ni verjelo in tudi zakaj ne. Prvostopenjsko sodišče je posebej obrazložilo svoj pristop pri oceni izpovedi prič (str. 49 sodbe) in prepričljivo pojasnilo, da se je pri svojih ugotovitvah vsakokrat oprlo zlasti na izpoved tiste priče ali prič, ki so konkreten del proizvodnega ali listinskega procesa pokrivale v okviru svojih delovnih zadolžitev, pa tudi glede na njihovo vlogo v oškodovani družbi oziroma glede na izkušnje, ki so jih imele v sami branži. Izpoved skladiščnika I. I. o razknjiževanju na delovne naloge je zagotovo manj ali sploh nerelevantna, če na vprašanja o tem napačno oziroma pomanjkljivo odgovarja, pa to ne pomeni, da je njegova izpoved v celoti neverodostojna, pa tudi ne, da ima razlikovanje njegove izpovedi od izpovedi priče G. G., ki je papir sicer knjižil na delovne naloge kakšen odločilen pomen na ugotovljeno dejansko stanje, kot to želi prikazati zagovornica obtoženega. Pritožbeno sodišče ni spregledalo, da je bil način izpraševanja prič obrambna taktika, primerljiva tisti, ki se nanaša na očitke predsednici senata o pristranskem procesnem vodstvu, kar je bilo zgoraj, v točki 8, že obrazloženo. Pritožbena izvajanja glede nasprotij v izpovedih prič in zatrjevanem zapolnjevanju vrzeli s strani sodišča, kar naj bi kazalo na neustrezno ugotovljeno dejansko stanje so zelo podobna. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je uporaba izrazov „nepredstavljivo, očitno, sprenevedanje, ... se sicer ni spomnila...“, ki jih problematizira pritožba, semantika ocenjevanja izpovedi prič in se v odločbah pogosto pojavlja, nikakor pa to ne kaže na neke domneve, ki bi zapolnjevale vrzeli v potrebnih dokazih za obsodilno sodbo. Iz izpodbijane sodbe povsem natančno izhaja ocena vsake od prič, tudi obrazložitev o tem kdaj je sodišče priči in zakaj verjelo in to glede vsake od prič, ki jih navaja pritožba zagovornice obtoženega. Izpovedim prič prvostopenjsko sodišče ni ničesar dodajalo, njihove izpovedi je pravilno povzelo, vsi uporabljeni pridevniki in prislovi ter problematizirane besedne zveze pa se nanašajo na oceno izpovedi posamezne priče. 26. Pritožbe na opisani podlagi očitanih domnevanj sodišča in zatrjevani neverodostojnosti prič izpodbijajo ugotovitve o fiktivni dobavi papirja in njegovi fiktivni poti skozi proizvodni proces, pri tem pa po oceni pritožbenega sodišča uporabljajo izseke izpovedi in odgovore prič na tista vprašanja, ki jih priča tudi ni mogla verodostojno odgovoriti, saj se v okviru svojih zadolžitev s tem ni ukvarjala. Očitek, da nobena od prič ni znala konkretno povedati o tem, kateri papir iz katerega od predmetnih računov naj bi bil tisti, ki ni bil dobavljen in kateri je bil zgolj fiktivno knjižen na posamezne delovne naloge je pavšalen in vzet iz konteksta procesa in zadolžitev vsake od zaslišanih prič. Tako skladiščnik I. I. ni mogel odgovarjati na vprašanja ali je bil predmetni papir razknjižen na odprte ali zaprte delovne naloge, saj se je razknjiževanje izvajalo v oddelku tehnologije, o čemer je lahko zares pričal G. G., ki mu je bilo fiktivno razknjiževanje na obstoječe delovne naloge tudi naročeno. Pritožbena navedba, da nobena od prič ni vedela konkretno izpovedovati kateri papir iz katerega od predmetnih računov naj ne bi bil dobavljen in kateri papir, iz katerega računa naj bi bil fiktivno knjižen na posamezne delovne naloge, niti kje kdo in kdaj naj bi jim naročil porazdelitev papirja na delovne naloge, je pavšalna in temelji na napačni trditvi o tem, da bi morale vse priče (skladno) vedeti in izpovedovati o celotni listinski verigi od dobave papirja do plačila računov zanj, pa tudi na napačni trditvi o tem, da naj bi bilo nekaj papirja iz predmetnih računov tudi dobavljenega. Iz podrobne obrazložitve sodbe k vsakemu od predmetnih računov izhaja, da oškodovani družbi po teh računih ni bil s strani družbe U. dobavljen noben papir. Očitek o tem, da posamezne priče niso znale izpovedovati o tem konkretno kateri papir po posameznih računih naj ne bi bil dobavljen, je tako zavajajoč in enako velja za knjiženje tega neobstoječega papirja, torej kaj od zaračunanega papirja in kam naj bi bilo fiktivno knjiženo. Pritožbeno sodišče verjame, da tudi priča G. G., ki je fiktivni papir razporejal po drugih delovnih nalogih, po desetih letih, ni mogel na pamet izpovedovati o točnih podatkih o vrsti, količini papirja in povezavi med konkretnim računom in posameznimi delovnimi nalogi, kamor se je predmetni papir razporejal. Utemeljevanje pritožb na navedenih trditvah je neupoštevno in po vsebini tudi dejansko ne pove nič o verodostojnosti nobene od prič. Pri tem je pritožbeno sodišče v celoti sledilo ugotovitvam prvostopenjskega sodišča glede ocene posamezne priče, t.j. da nobena od zaslišanih prič o celotni verigi dokumentacije ni mogla prepričljivo izpovedovati, izpovedovala je zgolj o fazi, ki jo je v okviru svojih delovnih zadolžitev pokrivala.

27. Pritožbi zagovornic obeh obtoženih nadalje izpodbijata ugotovitve izpodbijane sodbe glede navodil obtožene o tem, da naj bi se fiktivni papir prerazporejal na obstoječe delovne naloge iz drugih projektov. Slednje se predvsem nanaša na očitano neverodostojnost izpovedi priče G. G. glede okoliščin, v katerih naj bi mu prav obtožena to naročila. Iz izpodbijane sodbe izhaja zelo natančna in pravilna ocena izpovedi priče G. G. (41. točka, str. 52 obrazložitve sodbe, pa tudi na več drugih mestih, predvsem v zaključkih sodbe). Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe in po pregledu izpovedi zaslišanih prič G. G., M. M., N. N. in I. I., ki se vse nanašajo na vlogo obtožene pri prelivanju fiktivnega papirja skozi posamezne listinske faze v oškodovani družbi, pritrjuje oceni izpodbijane sodbe (41. točka obrazložitve v celoti), da četudi je G. G. različno izpovedoval o tem, kdo še poleg njega je bil prisoten na sestanku z obtoženo glede prerazporejanja fiktivnega papirja, to ne spreminja dejstva oziroma pravilne ocene prvostopenjskega sodišča o tem, da je G. G. po navodilih obtožene fiktivni papir preknjižil na delovne naloge, kjer ta papir ni bil potreben za izdelavo knjige, obstoječe naročilo (projekt). Prvostopenjsko sodišče je njegovo izpoved ustrezno ocenilo, pojasnilo zakaj in v katerih delih mu verjame, zakaj in v katerih ne, tudi zakaj, kar je povezalo z oceno izpovedi drugih prič (O. O., L. L., P. P.) o tem, da se je fiktivni papir pojavil na delovnih nalogih, kamor ni sodil. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da G. G. sam ni imel nobenega upoštevnega razloga fiktivni papir samoiniciativno razporejati, da je verjelo, da mu je to naročila obtožena, brez dvoma pa mu teh knjižb ni naročala priča Kralj, o tem niti sama ni izpovedovala, kot to napačno navaja pritožba zagovornice obtoženega, povedala je zgolj to, da je možno, da mu je po naročilu obtožene kdaj odnesla kakšen račun zaradi prerazporeditve po delovnih nalogih, mu pa v zvezi s tem ni dajala navodil, saj je bil G. G. na višjem položaju. Tako se okoliščine o tem, kdo, če sploh naj bi bil ob naročilu obtožene G. G. o prerazporejanju na delovne naloge prisoten tudi nerelevantne. Prvostopenjsko sodišče je zato tudi utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje priče R. R. Pritožbene navedbe zagovornice obtožene pritožbeno sodišče zavrača in poudarja, da tudi če je do srečanja obtožene z G. G. prišlo na hodniku ob prisotnosti priče R. R., ko naj ne bi bilo nobenega govora o prerazporejanju papirja po delovnih nalogih, to ne pomeni, da do takega sestanka, s to vsebino, med obtoženo in G. G. v obtoženkini pisarni ni prišlo, brez dvoma pa izpoved priče R. R. ni izvedba ključnega dokaza, kot to želi prikazati pritožnica. Predlog obrambe obtožene za zaslišanje priče R. R. je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo in zavrnilo ter svojo odločitev tudi obrazložilo (10. točka obrazložitve sodbe). Pri tem je dodati, da iz izpovedi priče G. G. izhaja, da je pogovor z obtoženo potekal v njeni pisarni in ne na hodniku.

28. Zgoraj (v točki 13) je bilo že obrazloženo, da je bila obtožena dejanska finančna direktorica v oškodovani družbi, da dejansko za svoje odločitve ni nikomur odgovarjala, sprejemala jih je samostojno, kar ji je omogočalo udeležbo pri storitvi očitanega ji kaznivega dejanja. Njeno pooblastilo ni bilo oprto samo na sklenjeno pogodbo in aneks, zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno interpretacijo obeh aktov, saj so bila njena pooblastila dejansko širša, taka, ki so ji omogočala samostojne finančne odločitve, o čemer so skladno izpovedovale zaslišane priče, katerih izpoved je izčrpno in pravilno ocenjena v izpodbijani sodbi. Zagovornica obtožene po vsebini izpodbijani sodbi očita napačno pa tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede njene vloge pri plasiranju neobstoječega papirja skozi formalen proces potrjevanja listin v posameznih fazah poti papirja v proizvodnji. Svoj argument začne s formalno vlogo obtožene, ki ji očitanih ravnanj ne bi omogočala, kar je pritožbeno sodišče že zgoraj zavrnilo. Četudi bi formalno obtožena morala o svojih ravnanjih poročati direktorju, tega dejansko ni počela, kot to pravilno ugotavlja izpodbijana sodba predvsem na oceni izpovedi direktorjev J. J. in K. K. (točki 17 in 18 obrazložitve sodbe), ki sta povedala da je bila „B. B. tam zato, da vodi“ (J. J.) in K. K. o tem, da je imela polna pooblastila, da je vsa dela opravljala brez soglasja uprave. Pri tem pritožbeno sodišče zavrača zagovorničine navedbe o tem, da v spisu ni dokaza, da je obtožena odločala mimo predsednika nadzornega sveta, soobtoženega. Za redno vodenje poslov, kar so tudi plačila predmetnih računov, obtožena ni potrebovala potrditve oziroma soglasja nadzornega sveta.

29. Tudi nadaljnje pritožbene navedbe zagovornikov obeh obtoženih glede likvidacije predmetnih računov pritožbeno sodišče zavrača. Izpodbijana sodba ima prepričljive razloge o tem, da je obtožena aktivno, v svoji funkciji, poskrbela za vnos in pokritje fiktivnih računov v celotnem proizvodnem procesu, kar ne pomeni zgolj ugotovitve o tem, da je fizično vsakega od predmetnih računov tudi likvidirala, temveč da je odrejala posamezna opravila zaposlenim, da so predmetni papir, vsak v svoji funkciji, fiktivno spravljali skozi proizvodni proces, od napovedi, da bo določen papir od družbe U. potrebno prerazporediti po obstoječih delovnih nalogih, do konkretnega odrejanja prerazporejanja in zahtev po likvidaciji predmetnih računov. Izpodbijana sodba navedeno zelo natančno in skozi celotno obrazložitev predstavi z oceno izpovedi zaslišanih prič in posameznimi listinami, očitek pritožbe o neobrazloženosti sodbe je pavšalen. Pritožbene navedbe pri tem temeljijo na ozkih izsekih ugotovitev izpodbijane sodbe, pri tem pa ne upoštevajo celote, kamor so te ugotovitve po vsebini relevantno vpete. Zelo municiozno so tako izvzeti pojmi likvidacije in parafe vsakega od predmetnih računov, t.j. kdo konkretno naj bi posamezen račun podpisal in bil s tem odgovoren za dejstvo, da je odobril plačilo fiktivnega računa, na kar se vežejo tudi pritožbe v zvezi z zavrnitvijo postavitve izvedenca grafologa. Prvostopenjsko sodišče je zelo natančno in podrobno ocenilo postopek v zvezi s plačilom vsakega od predmetnih računov, pa tudi vseh računov skupaj v cilju izvršitve očitanega kaznivega dejanja. Pri tem pritožbe spregledajo, da se očitana odobritev plačila posameznega računa v predmetni zadevi ne nanaša na fizičen računovodski proces podpisa ali parafe računa, kar je v izpodbijani sodbi obširno in pravilno obrazloženo. Odobritev plačila posameznega računa, po tistem, ko je obtožena prihod tovrstnih računov že vnaprej napovedala in v nadaljevanju odredila postopanja v zvezi s fiktivnim prerazporejanjem papirja po drugih delovnih nalogih, je sama parafa oziroma podpis posameznega računa samo zaključek s strani obtožene odrejenega postopanja v zvezi z neobstoječim papirjem. Tako ni odločilno ali je na koncu prav vsakega od računov parafirala oziroma tudi likvidirala sama, dva je likvidiral N. N., nekaj jih je k obtoženi nesla tudi M. M. in jih je pri njej tudi pustila. Ker so bili vsi predmetni računi na koncu poravnani so bili evidentno likvidirani, torej potrjeni za plačilo, kar je obvladovala obtožena, o čemer ima prvostopenjska sodba zelo obširne in prepričljive razloge.

30. Pritožbeno sodišče še zavrača pritožbene navedbe o tem, da bi morali glede vseh sodelujočih v postopku procesiranja neobstoječega papirja in plačila zanj, obravnavati tudi druge, zatrjevane sostorilce. Pri tem pritožbe spregledajo, da je predmet kazenske obravnave vedno konkreten očitek tožilstva, ki se je z obsodilno sodbo potrdil kot utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da bi vlogo ostalih udeležencev kot sostorilcev, moralo najprej preganjati tožilstvo, če bi ocenilo, da so imeli kazenskopravno upoštevno vlogo v smislu udeležbe, pa ni. Sodišče samo udeležbe v kazenskopravnem smislu, ob odsotnosti ustreznih trditev, sploh ne more ugotavljati. V presoji ravnanj obeh obtoženih bi sicer lahko ugotovilo relevantne prispevke drugih udeležencev, kar pa na odločitev o krivdi obeh obtoženih ne vpliva. Prvostopenjsko sodišče nič kaj tako relevantnega ni ugotovilo, nasprotno, povsem pravilno in obrazloženo je ugotovilo vlogo obeh obtoženih v očitanem procesiranju fiktivnih računov v oškodovani družbi in prispevke sodelujočih pripisalo ugotovljenem dejstvu, da so se bodisi bali za svojo zaposlitev oziroma so svoj del odgovornosti v postopku prenesli na samo obtoženo, tako M. M. in N. N., ki sta se likvidaciji računov uprla z njihovo predložitvijo obtoženi v nadaljnjo obravnavo, še pred tem pa skladiščnik I. I. in nabavna G. G. ter M. M., ki sta o zaznanih nepravilnostih sporočala in po navodilih nadrejene obtožene izvršila zahtevane operacije oziroma zgolj prepustila sporne račune obtoženki v nadaljnjo obravnavo. Predvsem nadzornemu svetu ni moč pripisovati očitanega sostorilstva. Pooblastila nadzornega sveta po ZGD izrecno ne obsegajo rednega vodenja poslov. Tudi obtoženemu se ni očitalo, da bi v nadzornem svetu ne ravnal aktivno, torej aktivno preprečil izplačilo fiktivnih računov. Obtoženemu se je očitalo, da je v svojstvu predsednika nadzornega sveta opustil dolžno skrbnost s tem, da je oškodovani družbi, katere finančne interese bi moral varovati, izdal fiktivne račune. Tega v tem smislu ni naredil nihče drug od članov nadzornega sveta, zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbena izvajanja njegove zagovornice o tem, da bi morali poleg obtoženega za obravnavano kaznivo dejanje odgovarjati tudi ostali člani nadzornega sveta.

31. Pritožbeno sodišče tudi zavrača pritožbene navedbe glede dolžnih postavljanj izvedencev. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je sodišče dolžno izvesti le tiste dokaze, za katere obstaja verjetnost, da bi njihova izvedba vplivala na ugotavljanje dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja ter sklepanja o krivdi in bi lahko pomembno vplivala na razsojo o zadevi.7

32. Obtoženka najprej sama očita, da sodišče, kljub predlogu za postavitev izvedenca grafološke stroke, izvedeništva ni odredilo, o dokaznem predlogu ni odločalo, niti tega v sodbi ni obrazložilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zagovornik obtožene na predobravnavnem naroku res predlagal, da sodišče postavi izvedenca grafologa z nalogo, da pregleda podpise na „dobropisih“ (za katere je zaslišana S. S. v preiskavi povedala, da jih je podpisala obtožena), s predlogom, da se ugotovi kdo od obeh obtoženih jih je podpisal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila priča S. S. v preiskavi zaslišana glede izdajanja in podpisovanja dobropisov, ki so se nanašali na II. točko sklepa o uvedbi preiskave, očitek kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, za katerega je bila izdana zavrnilna sodba (II. točka izreka), ki je pritožbe niso izpodbijale in je torej pravnomočna. Prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno obrazlagati dokazov v delu, ki se nanašajo na zavrnilni del sodbe.

33. Obtoženkina zagovornica prvostopenjskemu sodišču očita, da bi moralo po uradni dolžnosti postaviti izvedenca grafologa, ki bi preveril vse parafe in podpise na posameznih računih in v primeru, da bi se ugotovilo, da posamezen račun ni opremljenem s parafo ali podpisom obtožene, te račune izločiti iz obtožbe. Glede na zgoraj obrazloženo, je glede na obtoženkino vlogo, odrejanje navideznega procesa neobstoječega papirja skozi spremljajoče dokumente, povsem irelevantno kdo je računovodsko na koncu parafiral, podpisal oziroma likvidiral predmetne račune, o čemer ima izpodbijana sodba izčrpne in prepričljive razloge, ki jih pritožbene navedbe z argumentom izseka o fizičnem oziroma računovodskem obdelovanju posameznega računa ne morejo izpodbiti. Postavitev izvedenca grafologa za preverjanje računovodskih potrditev ne bi v ničemer vplivala na relevantna dejstva v predmetni zadevi. Pri tem je iz enakega razloga potrebno zavrniti pritožbe v zvezi z opravljeno revizijo v oškodovani družbi, tudi ta namreč temelji na ugotavljanju dejstev iz predloženih listin, ki ne morejo izkazovati kazenskopravno relevantnega stanja v tej zadevi. Prvostopenjsko sodišče se je do tega vprašanja pravilno opredelilo.

34. Enako nepotrebna bi bila postavitev izvedenca grafične stroke, kar s pritožbo nadalje uveljavljata zagovornici obeh obtoženih. Obramba obtoženih izvedbe tega dokaza ni predlagala, pritožbeno sodišče pa je že zgoraj v 24. točki obrazložilo, zakaj najprej šteje, da je analiza izvedenih dokazov, ki jo je prvostopenjsko sodišče naredilo v zvezi s pripisljivostjo papirja po fiktivnih računih na posamezne delovne naloge, natančna in prepričljiva obrazložitev tožilskega očitka, narejena na podlagi izvedenih dokazov, ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Res priča G. G. ni sodni izvedenec grafične stroke, pritrditi pa je stališču prvostopenjskega sodišča (104. točka obrazložitve), da gre za strokovnjaka, ki se že leta ukvarja ravno s tehnologijo izdelave knjig, v kritičnem času je bil celo vodja tehnologije v oškodovani družbi in je, kot to obrazloži izpodbijana sodba, nedvomno poznal tako delovni proces izdelave knjig kot materiale, ki so bili potrebni za njihovo izdelavo. In enako velja za pričo O. O., zaposleno v oddelku tehnologije. Po oceni pritožbenega sodišče je sodišče obema pričama v prepoznavi potrebnega papirja v posameznih projektih utemeljeno verjelo, pritožben očitek, da priča G. G. ni mogel na pamet povedati vrste papirja, uporabljenega pri izdelavi predočene mu knjige, tudi ne drži. Iz izpovedi priče G. G., ki jo problematizira obramba izhaja, da je vedel izpovedovati o uporabljenem papirju, da zgolj ni mogel definirati bolj natančno kateri od istovrstnih papirjev je bil pri tem uporabljen. Vedel pa je izpovedovati o vrstah papirja, ki so navedeni na delovnem nalogu knjige, pa pri izdelavi konkretne knjige niso bili uporabljeni. Njegove verodostojnosti v tem delu to ne izpodbija tako, kot to želi prikazati pritožnica. Pri tem pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da ugotovitve o pripisljivosti ne temeljijo zgolj na izpovedi prič, temveč na obrazloženi primerjavi listin povezanih s papirjem po fiktivnih računih, predvsem primerjave v treh odločilnih točkah: izvorna proizvodna kalkulacija določenega projekta – naknadno pripisane količine papirja – obračun delovnega naloga in dejstvu, da za papir po fiktivnih računih ni obstajala nobeno konkretno naročilo, da ga tudi izvorno narejene proizvodne kalkulacije niso predvidevala, ne v vrsti, ne v količini. Vsa analizirana dokumentacija res ni popolna, kot to navaja zagovornica obtoženega, česar prvostopenjsko sodišče ni prezrlo in je samo v obrazložitvi pomanjkljivost določenih dokumentov tudi samo izpostavilo, bistveno pa je, da je te pomanjkljivosti tudi ustrezno obrazložilo in povedalo zakaj to ne vpliva na ugotovitve o tem, da tudi pomanjkljivosti same odkazujejo na očitano fiktivno plasiranje predmetnega računa v proizvodni listinski tok oškodovane družbe. In enako je zavrniti navedbe obrambe o domnevni kooperaciji, ko naj bi papir po predmetnih računih vendarle obstajal, ni pa bil dobavljen, ker je v tem primeru vedno šel direktno h kooperantu. Iz izpodbijane sodbe (točka 122) izhaja prepričljiva obrazložitev o tem, zakaj sodišče tezam o domnevni kooperaciji glede predmetnega papirja ni sledilo in pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju, tem ugotovitvam v celoti pridružuje.

35. V nadaljevanju pritožbeno sodišče tudi zavrača očitke pritožb o tem, da je bilo poslovanje oškodovane družbe tudi sicer neobičajno, da je prihajalo do vrste napak, zaradi česar naj bi zaslišane priče, z izpovedmi prikrivale lastno udeležbo v očitanem poslu. Druge nepravilnosti pri poslovanju oškodovane družbe niso bile predmet tega postopka in četudi so obstajale, ob odsotnosti ustreznih trditev o vplivu na obravnavo odločilnih dejstev v tem postopku, niso upoštevne. Slikovito o tem pritožben očitek, da naj bi bile nadure zaposlenim izplačevane preko fiktivno zaposlene žene direktorja družbe. Pritrditi je, da poslovanje oškodovane družbe zagotovo ni bilo uspešno, nenazadnje je bil na koncu nad njo uveden stečaj, pa to na obravnavo predmetnega kaznivega dejanja, ob odsotnosti drugačnih trditev, nima nikakršnega relevantnega vpliva.

36. Zagovornica obtožene s pritožbo izpodbija tudi ugotovljene subjektivne znake obtoženi očitanega kaznivega dejanja. Pritožnica meni, da obtoženi ni bil dokazan motiv, da bi zaradi pridobitve premoženjske koristi tuji pravni osebi, tvegala svoj ugled položaj, dobro službo, licenco za opravljanja poklica, pri čemer sama od takega ravnanja ne bi imela nobene koristi. Po oceni pritožbenega sodišča si pritožnica napačno razlaga upoštevnost motiva pri obravnavi subjektivnih znakov kaznivih dejanj. Osrednji kazenskopravni očitek v subjektivnem delu obravnave kaznivega dejanja je krivda, t.j. da je storilec ravnal z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, pa niso podani pogoji, ki izključujejo krivdo. V predmetni zadevi uporabljen KZ je to opredeljeval skozi določbe o kazenski odgovornosti, vendar v enaki dispoziciji, ki nima nobene relevantne povezave z motivom. Motiv je kazenskopravno upošteven zgolj takrat, kadar ga sam zakon določi kot subjektivni znak posameznega kaznivega dejanja, npr. pri kvalificiranih ali privilegiranih oblikah kaznivih dejanj (iz koristoljubja, na grozovit in zahrbten način, iz maščevanja, zaradi izzvanosti) pa tudi z zahtevo po obarvanem naklepu, ki ga posamezne določbe zakona vpeljujejo z izrazom: „kdor z namenom, da bi...“. Motiv je izven opisanega okvirja pravno nerelevanten. Tudi obravnavano kaznivo dejanje zahteva obarvan naklep storilca: „kdor... z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist...“. Odločitev za opisano ravnanje, motiv oziroma zakaj naj bi obtožena zlorabila svoj položaj, da bi tretji pravni osebi pridobila premoženjsko korist (in ne npr. sebi) ve sama, za odločanje o njeni kazenski odgovornosti pa ni relevantno. Pritožbeno sodišče ni imelo nobenega dvoma v ugotovitve prvostopenjskega sodišča o kazenski odgovornosti, naklepu obtožene, ki ga izpodbijana sodba obrazlaga skozi celotno sodbo in sklepno v točki 131 obrazložitve. Obtožena se je zavedala prepovedanosti svojega ravnanja in ga je hotela storiti z namenom družbi U. pridobiti premoženjsko korist. _**K pritožbam o izrečeni kazenski sankciji (374. člen ZKP)**_

37. Zoper izrečeno kazensko sankcijo so pritožbe vložili tako tožilec, kot zagovornici obeh obtoženih. Tožilec zato, ker meni, da je izrečena kazen prenizka, zagovornici pa zato, ker menita, da je previsoka.

38. Po presoji pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrečena sankcija primerna. Prvostopenjsko sodišče je glede na predpisano kazen za obravnavano kaznivo dejanje (od enega do osmih let zapora), ustrezno upoštevalo tako obteževalne, kot olajševalne okoliščine na strani obeh obtoženih. Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča v tem delu, obtoženima ni moč izreči ne strožje, ne milejše kazenske sankcije.

39. Pritožba zagovornice obtožene je pavšalna in se ozko usmeri v navedbo izpodbijane sodbe, da je bila obtožena v družbi privilegirana, pri tem pa tudi to navedbo vzame iz konteksta, v katerega je očitan privilegiran položaj vpet. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je prvostopenjsko sodišče obtoženi kot obteževalno okoliščino štelo, da kaznivega dejanja ni izvršila v neki eksistenčni ogroženosti, temveč z zlorabo svojega vodilnega položaja, ki je bil v družbi sam po sebi privilegiran, torej s posebnimi pravicami, zagotovo boljšim položajem od drugih. Tudi če je bil obtoženkin prihod v oškodovano družbo namenjen boljšemu poslovanju, omogočanju preživetja družbe, kot navaja pritožnica, njena ravnanja v nadaljevanju temu zagotovo niso pripomogla, nasprotno, z odobravanjem fiktivnih računov je oškodovani družbi, v sicer težki finančni situaciji, samo škodovala, pri tem ni moč spregledati dejstva, da je bila oškodovani družbi povzročena velika premoženjska škoda, v višini skoraj milijona evrov. Prvostopenjsko sodišče je obtoženi višino povzročene škode upravičeno štelo kot obteževalno okoliščino, kakršenkoli je že bil izvorno njen namen oziroma motiv glede v sodelovanja v oškodovani družbi.

40. Zagovornica obtoženega s pritožbo uveljavlja, da prvostopenjsko sodišče pri odmeri kazenske sankcije kot bistvene olajševalne okoliščine ni upoštevalo dejstva, da je obtoženi sklenil civilno poravnavo o poravnavi škode, ki jo je oškodovani družbi povzročil. Pritožbeno sodišče poudarja, da je brez dvoma moč poravnavo povzročene škode šteti kot olajševalno okoliščino, v predmetni zadevi pa ne. Iz podatkov v spisu izhaja, da je obtoženi res sklenil civilno poravnavo z zakonitim zastopnikom oškodovane družbe, stečajnim upraviteljem, za znesek 400.000,00 EUR, kar je bistveno manj (za polovico) nižje od povzročene škode v predmetni zadevi, pri čemer se ta poravnava nanaša na več drugih odprtih sodnih (tako civilnih, kot kazenskopravnih zadev) obtoženega do oškodovane družbe. Obtoženčeve civilne poravnave tako po oceni pritožbenega sodišča ni moč šteti kot kazenskopravno upoštevne olajševalne okoliščine, saj v vrsti obtoženčevih obveznosti do oškodovane družbe, ni pomenila upoštevne poravnave škode, ki bi lahko pomenila tehtno olajševalno okoliščino v predmetni zadevi.

41. Pritožbeno sodišče tudi zavrača pritožbo tožilca na odmero kazenske sankcije. Ocena državnega tožilca o dejstvu višine povzročene škode oškodovani družbi in okoliščinah izrabe položaja obeh obtoženih je brez dvoma utemeljena in upoštevna, vendar ju prvostopenjsko sodišče ni prezrlo. Prvostopenjsko sodišče je po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno in pravično, glede na zagroženo kazen, v skladu s pravili o odmeri kazni, upoštevalo okoliščine nekaznovanosti obeh obtoženih in višino povzročene škode. Pritožbeno sodišče pri tem zavrača tožilčeve navedbe o tem, da bi kot obteževalno okoliščino bilo potrebno upoštevati zavlačevanje postopka s strani obtožene. To se najprej v nobenem smislu ne navezuje tudi na soobtoženega A. A., pri odmeri kazni pa obtoženim ni moč očitati obrambnih manevrov, četudi takih, ki so postopek zavlačevali. Zakon za tovrstna ravnanja ne predvideva strožjega kaznovanja, četudi so izkazana.

42. Glede na navedeno in ker izpodbijana sodba nima napak, ki jih zatrjujejo pritožbe in tudi niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

43. Obtoženca s pritožbo nista uspela, zato sta po prvem odstavku 98. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo po tarifni številki 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 750,00 EUR vsakemu od obtoženih.

1 Kazenski zakonik (KZ-UPB1), Uradni list RS, št. 95-4208/04 2 Uradni list RS 39-1876/2009, veljavna z dnem 27. 5. 2009. 3 Sodba VS RS I Ips 157/2009 z dne 1.10.2009. 4 Uradni list RS 91-3913/2011, v veljavi od dne 15. 5. 2012. 5 Kozina J., člen 240, r. št. 41 v: D. Korošec, K. Filipič, S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: VZKPD KZ-1). 6 Tako stališče je zavzela tudi sodna praksa VS RS, npr. v sodbi I Ips 444/2007 z dne 16. 12. 2007. 7 Sodbe VSRS, opr. št. 35/2005 z dne 31 .3. 2006, I Ips 353/2007 z dne 10. 7. 2008, I Ips 344/2007 z dne 22. 11. 2007.