Jedro

Trditve nasprotnega udeleženca o solastnini podstrešja so v nasprotju z dednim dogovorom. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo v skladu s čl. 9 ZNP, ko je štelo njegovo pravico za manj verjetno in nasprotnega udeleženca napotilo na pravdo.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek za razdružitev solastnega premoženja nepravdnih strank in nasprotnega udeleženca M. S. napotilo na pravdo z zahtevkom, da se ugotovi, da spada v solastno premoženje tudi podstrešje stanovanjske hiše Z.G. št. 12 in da znaša njegov solastninski delež na njem 1/2. Proti temu sklepu se je pritožil nasprotni udeleženec. Uveljavlja vse tri pritožbenega razloge iz člena 353 ZPP. Navaja, da sta nepravdni stanki etažna lastnika in ne solastnika hiše v Z. G. 12. Ugotovitev sodišča, ki pa v dednem dogovoru ni zapisana, da je namreč predlagateljeva pravna prednica pridobila v izključno last zgornjo etažo, podstrešje in polovico kleti, je zmotna in je zato zmoten zaključek, da je ostala nerazdružena le še klet. Takšno določilo dednega dogovora glede podstrešja, bi bilo v nasprotju s tedaj veljavnim Zakonom o stanovanjskih razmerjih, ki je podstrešje uvrščal med skupne dele stavbe. Novi Stanovanjski zakon določa, da so skupni deli v solasti etažnih lastnikov, solastninski delež pa v sorazmerju z vrednostjo stanovanjskega dela vsakega etažnega lastnika. Zato gre v danem primeru le za pravno vprašanje in odločitev o napotitvi na pravdo ni pravilna. Solastninski deleži, vpisani v zemljiški knjigi, niso pomembni, saj iz dednega dogovora izhaja, da je prišlo do takšne vknjižbe le zaradi zavarovanja do izida navodil o etažni lastnini.

Sicer pa bi sodišče lahko napotilo na pravdo le predlagatelja, saj je pritožnikova pravica oprta neposredno na zakon in zato bolj verjetna od predlagateljeve, ki naj bi bila oprta na dedni dogovor, v katerem pa podstrešje sploh ni omenjeno. Več kot 30 let nasprotni udeleženec in prej njegovi starši uporabljajo najmanj 2/3 podstrešja. V tem postopku bi bilo zato treba ugotoviti zgolj solastninska deleža etažnih lastnikov na skupnih prostorih po določilu člena 12/3 Stanovanjskega zakona. Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje oziroma naj sklep spremeni tako, da predlagatelja napoti na pravdo z zahtevkom, da podstrešje stanovanjske hiše spada v njegovo izključno last. Pritožba ni utemeljena.

V čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka v zvezi z nepravdnim postopkom, pritožba ne pove. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v skladu z določilom člena 365/2 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 37 Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) pritožbeno sodišče ni našlo nobene procesne kršitve, na katero pazi po uradni dolžnosti. Ta pritožbeni razlog torej pritožba neutemeljeno uveljavlja.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje iz podatkov zemljiške knjige, sta na zemljišču parc. št. 58/1 stavbišče (na katerem je zgrajena stanovanjska hiša Z. G. 12) pri vl. št. 578 k.o. Z. G., vknjižena kot solastnika in sicer predlagatelj do 2/3, nasprotni udeleženec pa do 1/3. Predlagatelj, ki je sprva predlagal razdružitev celotne zgradbe, je tekom postopka, ko se je izkazalo, da je prišlo do razdružitve že v dednem dogovoru dne 5.2.1963, skrčil svoj predlog le še na razdružitev kleti. Iz citiranega dednega dogovora (priloga B 2), ki je bil sprejet v sklep o dedovanju opr. št. O 154/62 z dne 5.2.1993, izhaja, da sta pravna prednika današnih nepravdnih strank razdružila solastno premoženje opisane stavbe in sicer na ta način, da je pravni prednik nasprotnega udeleženca prejel celoten pritlični del stavbe brez gospodarskega poslopja in "izključno last" polovice kletnih prostorov. Vse ostalo (tu niso mišljene določene travniške parcele) pa je prevzela v last pravna prednica predlagatelja F.S.. V tem dednem dogovoru podstrešje res ni posebej navedeno, vendar pa je vsebina dednega dogovora kljub temu jasna. Pravni prednik nasprotnega udeleženca je dobil le pritlični del stavbe in polovico kleti. Pri tem pa ni pomembno, kaj je tedaj določal Zakon o etažni lastnini ali Zakon o stanovanjskih razmerjih glede skupnih prostorov in lastništva na njih. Ne en ne drugi zakon nista prepovedala možnosti, da skupni prostori ali njihov del postanejo last posameznega lastnika stanovanja, če je to bilo v soglasju z ostalimi solastniki. Sicer so pa tudi kletni prostori, katerih razdružitev pa nasprotni udeleženec priznava, lahko skupni prostori.

V obravnavanem primeru torej nasprotni udeleženec zatrjuje, da je tudi podstrešje ostalo še v solastnini obeh strank oziroma, da gre tu za pravni institut skupne lastnine etažnih lastnikov, kot jo je določal prejšnji ZSR. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je napotilo nasprotnega udeleženca na pravdo. Njegove trditve so namreč v nasprotju z veljavnim dednim dogovorom, njegove trditve o polovičnem solastninskem deležu pa v nasprotju s podatki zemljiške knjige. Zakon o nepravdnem postopku določa v členu 9, da sodišče pri reševanju predhodnega vprašanja, ko ugotovi, da so med udeleženci sporna dejstva, od katerih je odvisna njegova rešitev, prekine postopek in napoti na pravdo tistega udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno. V danem primeru je to nedvomno nasprotni udeleženec. Pritožbo je bilo zato treba kot neutemeljeno zavrniti.