Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kaznivo dejanje je v izreku sodbe opredeljeno z vsemi zakonskimi znaki, zato niso podane uveljavljane kršitve zakona, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zato neutemeljena.
Zahteva zagovornika obsojenega A.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.
Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000 SIT.
Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni A.J. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebi, mlajši od 15 let, po 4. odstavku 183. člena KZ. Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako izmed kaznivih dejanj določilo kazen 5 mesecev zapora in nato določilo enotno kazen 9 mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper pravnomočni sodbi je obsojenčev zagovornik dne 9.2.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da v izpodbijani sodbi nista opredelili, za kateri dve izmed več ravnanj konkretno gre, nista določena čas in kraj storitve, zato se po mnenju zagovornika navedbe v obtožnem predlogu ne da preizkusiti. Dejanja naj bi obsojenec storil med vožnjo, kar pa po mnenju zagovornika med vožnjo ni mogoče. Iz dokaznega postopka po zatrjevanju zagovornika ne izhaja, da bi obsojenec zadovoljeval spolno pohoto pred hčerkama. Obsojenčev naklep ni izkazan in je zato zmotno uporabljeno materialno pravo. Zagovornik tudi uveljavlja, da gre za časovni zamik pri prijavi dogodkov in da je sodišče nekritično povzelo izpovedi prizadetih. Predlagal je, da se pravnomočni sodbi spremeni tako, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti očitanih kaznivih dejanj.
Vrhovna državna tožilka spec. A.M. je v odgovoru na zahtevo ocenila, da je zahteva uperjena proti ugotovljenemu dejanskemu stanju ter predlagala, da se zahteva za varstvo zakonitosti kot neutemeljena zavrne.
Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
V opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe so navedeni vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja po 4. odstavku 183. člena KZ. Tako je opisano izvršitveno dejanje, storjeno napram mladoletnim hčerkam (božanje po stegnu, prijemanje za prsi in zadnjico), dovolj natančno je opredeljen čas storitve kaznivih dejanj (od septembra 2000 do septembra 2001 v času stikov na vsakih 14 dni) kot tudi kraj kaznivega dejanja (v Ljubljani).
V opisu dejanja ni potrebno posebej navajati spolno pohoto obsojenca, kajti kaznivo dejanje po 4. odstavku 183. člena KZ predvideva kot izvršitveno dejanje le primere, ko storilec na kakršenkoli način prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara 15 let. Prav takšno ravnanje izhaja iz opisa kaznivih dejanj.
Vse ostale navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Tako obsojenčev zagovornik z uveljavljanjem, da dejanj ni možno storiti med vožnjo, da obsojenec ni zadovoljeval spolno slo pred hčerkama, da ni uporabljal sile, da obsojenčev naklep ni izkazan in da je sodišče nekritično povzelo izpovedi prizadetih, uveljavlja prav razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v postopku za varstvo zakonitosti tega razloga ni možno uveljavljati.
Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja obsojenčev zagovornik, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.
Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je pri tem oprlo na podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje.