Jedro

Zamudne obresti od nepremoženjske škode tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Od izvedenine tečejo zamudne obresti enako kot od pravdnih stroškov, to je od izdaje sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v zavrnilnem delu (tč. 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.888.814,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 78.314,00 SIT od 15.1.1999 dalje, od 3.500,00 SIT od 19.1.1999 dalje, od 7.000,00 SIT od 24.6.1999 dalje in od zneska 2.800.000,00 SIT od 13.6.2000 dalje ter tožniku povrniti 470.699,00 SIT pravdnih stroškov. V preostalem delu je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer navaja, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine za znesek 200.000,00 SIT, poleg tega pa mu gredo zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od 21.6.1999 dalje in ne od izdaje prvostopenjske sodbe. V pritožbi navaja, da novejša sodna praksa zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo prizna po čl. 919 ZOR in gredo tožniku zamudne obresti vsaj od vložitve tožbe kot zahteva. Po čl. 919 ZOR mora zavarovalnica izplačati odškodnino v roku 14 dni po prejemu zahtevka. Tožnik je zahtevek in celotno dokumentacijo poslal toženi stranki 1.3.1999 in je rok potekel 20.3.1999. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 312/98 in na odločbe Višjega sodišča v Mariboru Cp 852/98 in sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 426/97, prav tako bi tožniku moralo sodišče prve stopnje priznati zamudne obresti od dneva plačane izvedenine. Tudi stroški niso odmerjeni pravilno, saj je tožnik uspel v pravdi s pretežnim delom zahtevka. Pritožba ni utemeljena. Odškodnino za nepremoženjsko škodo med katere spadajo tudi telesne bolečine sodišče odmeri glede na stopnjo bolečin in njihovo trajanje (prvi odstavek čl. 200 ZOR). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel raztrganinsko udarninsko rano na glavi v levem temenskem predelu in pretres možganov in ima kot posledico nezgode tudi postkomocionalni sindrom ter da je trpel nekaj dni zmerne bolečine in da je imel glavobole in nevšečnosti med zdravljenjem (neugodnosti zaradi težav pri pretresu možganov kirurška oskrba rane, 3 dni v bolnišnici, 3 x pregled pri nevrologu, kontrola pri osebnem zdravniku, EKG preiskavam) je več kot primerna odškodnina v znesku 1.000.000,00 SIT kot jo je tožniku prisodilo prvo sodišče in je bilo v zavrnilnem delu, ko tožnik zahteva še za 200.000,00 SIT večjo odškodnino iz tega naslova pritožbo zavrniti. Neutemeljena je pritožba tudi v preostalem, ko zahteva plačilo zamudnih obresti od nepremoženjske škode od vložitve tožbe, ko za kaj takega ni podlage. Pri tem se pritožba nekorektno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 312/98, ko pa je šlo za povsem drugačno situacijo zaradi ugovora limita. Razlogov, da bi se spremenila utečena sodna praksa, po kateri se nepremoženjska škoda določa po razmerah na dan sojenja z zamudnimi obrestmi od tedaj dalje, še ni. Uradna inflacija je bila v preteklih letih in še sedaj približno 10 odstotna. To je sicer bistveno manj, kot v času, ko so sodišča sprejela prakso, ki jo pritožba izpodbija, vendar še vedno toliko, da občutno posega v vrednostna razmerja tak način odločanja, kakršnega pritožba izpodbija. Revalorizacija je potrebna in je s temeljno obrestno mero tudi uzakonjena (3. člen Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri in Ur. list RS 45/95). Ni mogoče upoštevati spremembe razmer v zvezi s padanjem vrednosti denarja z dvojnimi sredstvi, to je z odločanjem po razmerah na dan sojenja in še z zamudnimi obrestmi za vmesni čas do dneva sodbe. Tudi sklicevanje na 919. člen ZOR ni utemeljeno. V drugem odstavku tega člena je namreč določeno, da začne teči rok za izplačilo odškodnine od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti zavarovalnice, če je za ugotovitev tega potreben čas. Ob tem, ko je bilo tožniku prisojeno manj kot je zahteval, mu tudi ne gredo zamudne obresti od vložitve tožbe, kot še vedno zahteva v pritožbi. Stroški izvedenca so sestavni del ostalih stroškov in ni nikakršne podlage, da bi ti stroški delili drugačno usodo od ostalih stroškov, tako tudi glede tako zamudnih obresti. Pri tem se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbe sodišč iz Maribora in Celja, ki so zavzele drugačno stališče, ko pa pritožbeno sodišče ni vezano na to stališče in tega zaradi v uvodu povedanega tudi ne sprejema. Tudi pravdni stroški so odmerjeni v skladu z uspehom (tožnikov uspeh je 93,53%, tožene stranke 6,47%) in tožnik brez podlage zahteva povrnitev vseh pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnika zavrniti in v zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).