Jedro

Morebitne pomanjkljivosti izstavljenega računa ne vplivajo na obveznost toženca, da plača tožnici za nesporno opravljene odvetniške storitve. Pomanjkljivosti izstavljenega računa in s tem odvetniškega poslovanja so tako lahko predmet ustreznega inšpekcijskega nadzora, ne pa pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 161504/2009 z dne 9. 11. 2009, tako da je toženec dolžan v roku 8 dni plačati tožnici znesek 465,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici še njene pravdne stroške v znesku 36 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v izpodbijani sodbi naveden napačen vtoževani znesek in napačen naslov toženca. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor o nagradi v višini 7% od uspeha v postopku in da je bil račun ustrezno specificiran. Poudarja, da računi, ki mu jih je izstavila tožnica oziroma njena pravna prednica, niso bili specificirani. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je dovolj, da ima račun vse sestavine iz 35. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), saj je potrebno upoštevati tudi določilo 11. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki določa, kaj vse mora vsebovati specificiran račun. Ker sporni računi niso specificirani, bi moralo po njegovem mnenju sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavreči. Sodišču prve stopnje tudi očita, da pri davčni upravi ni preverilo plačila davka za te račune, saj obstoji utemeljen sum, da davek ni bil odveden. Navaja še, da si je tožnica neupravičeno zadržala znesek 2.009,80 EUR, ki ga je prejela za toženca, in da mu vtoževani račun ni bil nikoli vročen. Na koncu še opozarja, da je v skladu z ZVPot dokazno breme za izpolnitev pogodbe na strani tožnice in da bi moralo sodišče, ker je potrošnik, v dvomu odločiti v korist toženca.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana pravdna zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Izpodbijane sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Toženec v pritožbi izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da med njim in pravno prednico tožnice ni bil sklenjen dogovor o plačilu odvetniških storitev v odstotkih v smislu določila 17. člena Zakona o odvetništvu. Toženec s tem sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v tem sporu ni dovoljen pritožbeni razlog, zato pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne odgovarja. To velja tudi glede pritožbenih navedb o tem, da naj bi si tožnica neupravičeno zadržala denarni znesek, ki ga je za toženca prejela kot odškodnino v drugem individualnem delovnem sporu (in ne v sporu, na katerega se nanaša vtoževani račun št. 153/2009), ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene, ter glede očitka, da sodišče prve stopnje ni preverjalo, ali je bil tožencu vtoževani račun sploh vročen.

7. Pritožbene navedbe o nespecificiranosti spornega računa so nerelevantne. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, morebitne pomanjkljivosti računa ne vplivajo na obveznost toženca, da plača tožnici nesporno opravljene odvetniške storitve. Pomanjkljivosti izstavljenega računa in s tem odvetniškega poslovanja so lahko predmet ustreznega inšpekcijskega nadzora, ne pa pravdnega postopka. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je iz spornega računa razvidno, na katere odvetniške storitve se nanaša in kolikšen denarni znesek se terja.

8. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno obrazložilo, da na obstoj tožničine terjatve oziroma toženčeve obveznosti v ničemer ne vpliva dejstvo, ali in kako je tožnica odvedla davek v zvezi s storitvami v vtoževanem računu. Tožnica je upravičeno zahtevala od toženca tudi plačilo davka na opravljene storitve (drugi odstavek 14. člena takrat veljavne Odvetniške tarife, sedaj tar. št. 6007 ZOdvT). Njeno nadaljnje ravnanje oziroma plačevanje davkov pa ni predmet tega postopka, ampak sodi v pristojnost davčnih upravnih organov.

9. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe o tem, kdo nosi dokazno breme za izpolnitev pogodbe. Med pravdnima strankama namreč sploh ni bilo sporno, da je pravna prednica tožnice opravila vse storitve, katerih plačilo zahteva z vtoževanim računom. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu (212. člen ZPP).

10. Nepravilno navedena denarna vrednost predmetnega spora in nepravilen naslov toženca v uvodu izpodbijane sodbe lahko predstavljata (zgolj) očitno pisno pomoto sodišča prve stopnje, ki jo lahko to kadarkoli samo popravi s popravnim sklepom (328. člen ZPP).

11. Ker je pravna prednica tožnice za toženca opravila vse storitve, ki so predmet vtoževanega računa št. 153/2009, in ker toženec ni izkazal utemeljenosti svojih ugovorov, mu je sodišče prve stopnje pravilno naložilo plačilo teh storitev oziroma računa.

12. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).