Jedro

V skladu z veljavno sodno prakso v izreku ni potrebno opisovati subjektivnih elementov kaznivega dejanja, temveč je to stvar obrazložitve. V primeru tako imenovanega subjektivnega znaka kaznivega dejanja "z namenom" je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine. V opis kaznivega dejanja sodijo v prvi vrsti odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa tudi dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se dokazuje obstoj tako imenovanih notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen, itd.). Nerazumljivost opisa že navedenega subjektivnega elementa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki jo vidi zagovornik v tem, da je v izreku sodbe govora o obdolženčevem namenu, da bi na delu ceste, kjer je odstranil mejnike in katerega je tudi sam uporabljal za vožnjo otežil določitev meje, pa tudi ni podana.

Sodišče prve stopnje je navedlo, da je obdolženec s svojim ravnanjem brez dvoma izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja, da se je pri tem kot odrasla in vsaj povprečno razgledana oseba zagotovo zavedal, da je takšno ravnanje prepovedano tako v pravnem kot tudi v obče človeškem smislu in da lahko s takšnim ravnanjem oteži določanje ali ugotavljanje že določene meje. Kljub temu je privolil v takšno ravnanje, zavestno in hote. Zagovornik ima zato prav, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z zaključkom o ravnanju obdolženca z direktnim naklepom, dejansko obrazložilo eventualni naklep, torej obliko krivde, s katero kot je bilo že pojasnjeno, obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni možno storiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po drugem in prvem odstavku 285. člena KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, zaznamovane v znesku 177,59 EUR, plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe in povrniti potrebne izdatke oškodovanca, potrebne izdatke ter nagrado oškodovančevega pooblaščenca. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo še, da je obdolženec dolžan povrniti oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v višini 525,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2012 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Predlaga naj sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbene navedbe zagovornika o pomanjkljivostih opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, je sodišče druge stopnje razumelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev ni podana.

5. Stališče zagovornika o pomanjkljivem in hkrati nerazumljivem opisu subjektivnega elementa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, to je namena otežitve dokazovanja, ni utemeljeno. Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki ga je sodišče prve stopnje po obtožbi povzelo v izrek sodbe vsebuje očitek obdolžencu o namenu otežitve dokazovanja in navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljeno njegovo ravnanje v zvezi z očitano mu odstranitvijo treh mejnikov, konkretiziranih z navedbo njihovih številk, postavljenih v letu 2012 v okviru ureditve meje med parcelo številka 722, last Občine Z. in parcelama številka 480 in 493, last J. Š.. Takšen opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 285. člena KZ-1. V skladu z veljavno sodno prakso v izreku ni potrebno opisovati subjektivnih elementov kaznivega dejanja, temveč je to stvar obrazložitve. V primeru tako imenovanega subjektivnega znaka kaznivega dejanja “z namenom” je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine. V opis kaznivega dejanja sodijo v prvi vrsti odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa tudi dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se dokazuje obstoj tako imenovanih notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen, itd.). Nerazumljivost opisa že navedenega subjektivnega elementa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki jo vidi zagovornik v tem, da je v izreku sodbe govora o obdolženčevem namenu, da bi na delu ceste, kjer je odstranil mejnike in katerega je tudi sam uporabljal za vožnjo otežil določitev meje, pa tudi ni podana. Iz navedenega pritožbeno problematiziranega opisa dovolj jasno in razumljivo izhaja, da se z njim zatrjuje obdolženčev motiv za storitev očitanega mu kaznivega dejanja. Pritožba zagovornika zaradi kršitve kazenskega zakona se tako pokaže kot neutemeljena.

6. V okviru uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka zagovornik zatrjuje več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Nasprotje se mora nanašati na pravno relevantno dejstvo. Zagovornik zatrjevane procesne kršitve ne uveljavlja na taki podlagi, pač pa trdi, da obstaja v izpodbijani sodbi nasprotje med izrekom (krivdorekom) sodbe in izvedenimi dokazi. S tem pa dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Tudi pomanjkljivosti, ki jo vidi zagovornik v tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je, kako je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je obdolženec obravnavane mejnike odstranil ravno z namenom, da oteži dokazovanje oziroma določitev meje in ne morda zaradi nagajanja oziroma drugih možnih vzrokov, ni mogoče subsumirati pod procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Dejansko namreč gre za očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

9. Prav tako ni mogoče subsumirati pod procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornikovega zatrjevanja o obstoju protislovij v razlogih napadene sodbe glede zaključka sodišča prve stopnje o dokazanosti obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v objektivnem pogledu. Zagovornik namreč ne zatrjuje, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v precejšnji meri med seboj v nasprotju, pač pa izraža le nestrinjanje z dokaznim zaključkom in dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pomeni, da dejansko uveljavlja pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Ni pa moč odreči utemeljenosti zagovornikovemu problematiziranju obrazložitve krivdne oblike, s katero je po zaključku sodišča prve stopnje obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 285. člena KZ-1 se lahko stori le z direktnim naklepom, storilec ima namreč namen, da z dejanjem prepreči dokazovanje, torej s tako imenovanim obarvanim naklepom.

11. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je obdolženec s svojim ravnanjem brez dvoma izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po drugem in prvem odstavku 285. člena KZ-1. V nadaljevanju je navedlo, da se je pri tem kot odrasla in vsaj povprečno razgledana oseba zagotovo zavedal, da je takšno ravnanje prepovedano tako v pravnem kot tudi v obče človeškem smislu in da lahko s takšnim ravnanjem oteži določanje ali ugotavljanje že določene meje. Kljub temu je privolil v takšno ravnanje, zavestno in hote. S tem pa je storil očitano mu kaznivo dejanje z obliko direktnega naklepa. K temu pa je še dodalo, da se mu ni porajal dvom v sposobnost obdolženca razumeti svoje dejanje in obvladovati svoje ravnanje v času storitve kaznivega dejanja, tako da je obdolženemu očitano mu kaznivo dejanje dokazano tudi v subjektivnem smislu. Povzeti razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v utemeljitev zaključka o ravnanju obdolženca s krivdno obliko direktnega naklepa so v tolikšni meri med seboj v nasprotju, da to predstavlja procesno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. O direktnem naklepu je namreč moč govoriti tedaj, če se je storilec zavedal vseh znakov kaznivega dejanja, prepovedane posledice in vzročne zveze med svojim ravnanjem in nastalo posledico (zavestna sestavina direktnega naklepa), pa je ob zavedanju se vsega tega, dejanje hotel storiti (voljna sestavina direktnega naklepa). Eventualni naklep pa je podan tedaj, če se je storilec zavedal, da lahko izvrši dejanje, pa je v to privolil. Zagovornik ima zato prav, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z zaključkom o ravnanju obdolženca z direktnim naklepom, dejansko obrazložilo eventualni naklep, torej obliko krivde, s katero kot je bilo že pojasnjeno, obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni možno storiti. Ugotovljena procesna kršitev pa je takšne narave, da je terjala razveljavitev izpodbijane sodbe.

12. Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje zaradi že navedene procesne kršitve razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na tako odločitev pritožbenih navedb, s katerimi zagovornik napada ugotovljeno dejansko stanje in se ne strinja z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, ni moglo presojati.

13. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti že izvedene relevantne dokaze in po potrebi izvesti še nove. Po temeljiti oceni vsakega dokaza posebej in nato v zvezi z drugimi dokazi, bo moralo nato ponovno odločiti, ali je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ali ne. Za sprejeto odločitev pa bo moralo navesti razloge skladno z zahtevo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Kolikor bo obdolženca morebiti ponovno spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, pa bo glede krivdne oblike moralo navesti razloge, ki ne bodo sami s seboj v nasprotju, s čemer bo odpravilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zaradi katere je bila izpodbijana sodba na pritožbo zagovornika razveljavljena.