Jedro

Višina objekta je eden od pogojev za določitev vrste objekta. Omenjeni podatek je pomemben iz razloga, ker Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost v 3. členu določa, da je manj zahteven objekt vsak objekt, ki ni uvrščen niti med zahtevne nit med nezahtevne ali enostavne objekte. Pri tem 4. člen Uredbe le glede nezahtevnih in enostavnih objektov določa, da ne smejo imeti samostojnih priključkov.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba SODO Sistemskega operaterja distribucijskega omrežja za električno energijo d.o.o., št. ... z dne 25. 3. 2009 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 80,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je SODO Sistemski operater distribucijskega omrežja za električno energijo d.o.o., vlagatelju zavrni izdajo soglasja za priključitev obstoječega gospodarskega poslopja – kozolca na parc. št. 263 k.o. ... v Občini ..., ki jo je dne 24. 9. 2008 prejela Elektro Ljubljana d.d. Omenjena je na podlagi predloženih dokumentov izdala odločbo, št. ..., s katero je odločila, da se vloga za izdajo soglasja za priključitev na obstoječe gospodarsko poslopje zavrne. Na navedeno odločbo se je vlagatelj pritožil. SODO d.o.o., kot izvajalec javnega pooblastila, izdaja soglasje za priključitev iz 71. člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 27/07), pridobljenega na podlagi Uredbe o koncesiji gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije (Uradni list RS, št. 39/07), odločbe o izberi koncesionarja z dne 14. 6. 2007 in sklepa Vlade RS z dne 14. 6. 2007 o podelitvi koncesije gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije, v postopku odločanja o izdaji soglasja za priključitev objekta ugotavlja naslednje. Objekt kozolec je v Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08) opredeljen kot nezahtevni objekt (11. člen 5. točka alinea a). Na sporni parceli ne obstojajo obstoječi priključki za električno omrežje v lasti vlagatelja. Prvostopni organ pri tem citira še 1. odstavek 4. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, po kateri nezahtevni in enostavni objekti ne smejo imeti samostojnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture. Glede na navedeno ugotavlja, da priključitev objekta vlagatelja ni skladna s pogoji iz 4. člena Uredbe.

Javna agencija RS za energijo kot drugostopni upravni organ, je s svojo odločbo št. ... z dne 8. 6. 2009 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bilo v konkretnem upravnem postopku potrebno ugotoviti, ali je kozolec nezahteven objekt, ki skladno z določili Uredbe ne more imeti samostojnega priključka. SODO d.o.o. je ravnal pravilno, ko je v postopku izdaje soglasja za priključitev, predhodno ugotovil, kam se kozolec velikosti 6 m x 16,5 m po Uredbi uvršča. Po Uredbi se namreč med nezahtevne objekte uvršča kozolec s tlorisno velikostjo največ 150 m2, kamor pa konkretni kozolec, glede svojih izmer, tudi spada. Uvršča se med pomožno kmetijsko gospodarske objekte, ki so nezahtevni, ti pa, poleg enostavnih objektov, na podlagi Uredbe, ne smejo imeti samostojnih priključkov.

Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi kršitve zakonitosti, kršitve osnovnih pravnih načel, materialnega prava, kakor tudi kršitev procesnega prava. Konkretno gospodarsko poslopje – kozolec, je v katastru zabeležen kot samostojno gospodarsko poslopje na samostojni stavbni parceli in torej ne v sklopu kmetijskega gospodarstva, kot to med ostalim določa Uredba. Prav tako so organi pri odločanju uporabili potrdilo Upravne enote Novo mesto, ki je nepopolno, saj ne določa višine gospodarskega poslopja. Upoštevaje slednje, kozolec zaradi svoje dejanske višine, med nezahtevne objekte ne spada. Organi odločanja si konkretnega gospodarskega poslopja niso ogledali, in ugotovili dejanskih dimenzij. Zato so odločili v škodo prosilca, ki je, glede na dejansko stanje, do priključka po veljavni zakonodaji upravičen. Čeprav potrdilo ne služi kot ugotavljanje zahtevnosti ali nezahtevnosti objekta glede na Uredbo, je tožnik sam pri Upravni enoti Novo mesto izposloval izdajo novega potrdila. Ta je bil izdan na podlagi ponovnega ogleda in izmeritve višine objekta, ki ga tožnik tožbi tudi prilaga. Kozolec je višji kot 6 m, zato spada med zahtevnejše objekte, ki smejo imeti samostojni električni priključek. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, njemu pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da sta tako organ prve kot druge stopnje pri določitvi vrsti objekta upoštevala podatke iz potrdila priloženega v upravnem spisu z dne 11. 9. 2008. Iz njega izhaja velikost kozolca 6 m x 16,5 m. Z mnenjem tožnika, da glede na novo pridobljene podatke z dne 13. 7. 2009, tožnikov objekt spada med zahtevnejše objekte, se tožena stranka ne strinja. Pri tem citira 2. in 4. člen Uredbe. Obravnavani kozolec namreč po nobenem kriteriju ne izpolnjuje pogojev za zahtevnejši objekt. Skladno z 4. členom Uredbe pa nezahtevni in enostavni objekti ne smejo imeti samostojnih priključkov na objektu gospodarske infrastrukture. Zato tožena stranka meni, da je tožba tožnika neutemeljena.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Tudi po mnenju sodišče je v danem primeru temeljno vprašanje, kam je mogoče, na podlagi Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, sporni kozolec uvrstiti. 1. člen Uredbe določa vrsto zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov. Tudi po mnenju sodišča sporni objekt, glede na 2. člen Uredbe, pogojev za zahtevni objekt ne izpolnjuje. Pri določitvi objektov kot nezahtevnih ali enostavnih pa je, kot pravilno opozarja že tožeča stranka, pomembna tudi višina teh objektov. Teh pa upravna organa v postopku sploh nista ugotavljala in preverjala, čeprav bi jih, po mnenju sodišča, morala. Tako je v 5.a točki 11. člena Uredbe določeno, da je nezahteven objekt kozolec, to je lesena konstrukcija za sušenje in shranjevanje kmetijskih pridelkov, praviloma krme, s tlorisno velikostjo največ 150 m2, če gre za dvojni kozolec (toplar), z višino najvišje točke objekta največ 6 m. V smislu 12. člena Uredbe pa se za enostavne objekte štejejo tisti, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja in glede katerega je v Uredbi objekt izrecno določen kot enostavni objekt. Med pomožne kmetijsko gozdarske objekte, ki so enostavni objekti, se na podlagi m točke 1. odstavka 16. člena Uredbe, šteje tudi kozolec, to je lesena konstrukcija za sušenje in shranjevanje kmetijskih pridelkov, praviloma krme z dolžino največ 30 m in višino najvišje točke objekta največ 6 m. Višina objekta je torej eden od pogojev za določitev vrste objekta. S tem, ko upravna organa tega podatka pri ugotavljanju vrste objekta nista upoštevala, sta nepopolno ugotovila dejansko stanje, v posledici česar pa je lahko prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava. Tožnik s priloženim potrdilom, namreč dokazuje, da je sporni leseni kozolec velikost 16,50 x 6 m in višina 8,5 m do slemena strehe, s streho dvokapnico. Omenjeni podatek je pomemben iz razloga, ker Uredba v svojem 3. členu določa, da je manj zahteven objekt vsak objekt, ki ni uvrščen niti med zahtevne niti med nezahtevne ali enostavne objekte. Pri tem 4. člen Uredbe le glede nezahtevnih in enostavnih objektov določa, da ne smejo imeti samostojnih priključkov. Upravna organa vprašanja, ali gre v danem primeru glede na dejanske podatke izmere kozolca morda za manj zahtevni objekt, sploh nista presojala.

Ker je glede na navedeno tožba utemeljena jo je sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Pri ponovnem odločanju naj upravni organi upošteva mnenje sodišča izraženo v tej sodbi.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1.