Jedro

Ker starša zlorabljata alkoholne pijače, v družini pa je ob prisotnosti otroka prihajalo tudi do pogostih nasilnih izbruhov med staršema, je bilo po presoji sodišča dovolj podlage za zaključek, da je v družini ogrožen otrokov nadaljnji razvoj.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Center za socialno delo Slovenska Bistrica je z izpodbijano odločbo odločil, da se mld. A.A., rojena ..., odvzame materi B.B. in očetu – tožniku ter se odda v rejništvo rejnici C.C. (1. točka izreka). Staršema je bilo naloženo, da namestitev otroka v rejniško družino dovolita in omogočita (2. točka izreka), z izpodbijano odločbo pa je bila tudi razveljavljena začasna odločba z dne 4.6.2008 (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je strokovna komisija po pregledu dokumentacije in daljši obravnavi podala mnenje, da se mld. A.A. odvzame staršem in namesti v rejniško družino, staršem pa se zagotovi psihosocialna pomoč. Iz obrazložitve mnenja komisije izhaja, da se je center za socialno delo vključil v obravnavo družine že pred rojstvom A.A., ko je noseča B.B. skupaj s svojim možem – tožnikom prekomerno uživala alkohol. Kljub ponujeni strokovni podpori od rojstva mld. A.A. starša nista zmogla spremeniti svojega načina življenja in zato nista sposobna zagotavljati hčerki pogojev za zdrav psihosocialni razvoj. Med staršema so več let trajajoči konflikti, nasilje in prekomerno uživanje alkohola. Zaradi nasilja in nesoglasij je večkrat posredovala policija. Tožniku je bil v letih 2007 in 2008 s strani Okrožnega sodišča v Mariboru izrečen ukrep prepovedi približevanja. Starša ob medsebojnih konfliktih pozabljata na mld. A.A., ki je ob teh konfliktih prisotna, zaradi česar je ogrožen njen psihosocialni razvoj. V juniju 2008 je bila s strani Policijske postaje Slovenska Bistrica vložena tudi kazenska ovadba na Okrožno državno tožilstvo zaradi zanemarjanja mladoletne osebe. Starša sta se odločila za zdravljenje odvisnosti od alkohola šele po oddaji otroka v rejniško družino. Pozitivno in vzpodbudno je, da starša trenutno ne uživata alkohola, vendar pa nista vključena v terapevtsko skupino zdravljenja alkoholizma in oba alkoholizem minimalizirata. Prisotne so tipične obrambe, ki jih morata predelati v poteku zdravljenja, in je zato potrebno počakati na rezultate zdravljenja.

Nadalje prvostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je na ustni obravnavi pred organom prve stopnje mati nasprotovala oddaji otroka v rejništvo in navajala, da alkohola ne bosta več uživala. Prvostopni organ kot materialnopravno podlago svoje odločitve navaja 53. člen Ustave RS, 1. točko 9. člena in 3. člen Konvencije Organizacije združenih narodov o otrokovih pravicah ter določila 6., 120. in 158. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami) in 86. in 88. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV, Uradni list RS, št. 54/1992 s spremembami). Prvostopni organ je po posebnem ugotovitvenem postopku ugotovil, da mld. A.A. živi v družini, kjer je vse od rojstva prisotna pogostim konfliktnim situacijam med staršema in prekomernemu uživanju alkoholnih pijač, kar je ogrožajoče za njen razvoj. Starša svoji hčeri nista sposobna zagotoviti ustreznih pogojev za zdrav telesni in duševni razvoj, ki je zaradi opuščanja starševske skrbi ogrožen, to pa zahteva izločitev mld. A.A. iz domačega okolja. Starša privolitve za oddajo otroka v rejništvo nista podala. Dejstvo, da sta se odločila za zdravljenje odvisnosti od alkoholizma šteje prvostopni organ kot pozitivno, vendar pa je potrebno počakati na rezultate zdravljenja in na spremembo medsebojnih odnosov med staršema, ki bodo omogočili vrnitev hčerke v družino. S svojimi nadaljnjimi ravnanji bosta morala dokazati, da sta primerna za varstvo in vzgojo svoje hčerke.

Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa je z odločbo št. 12002-14/2008/10 z dne 21.11.2008 njegovo pritožbo z odločbo zavrnilo in prvostopno odločitev potrdilo.

Tožeča stranka v tožbi, vloženi v tem upravnem sporu navaja, da tožniku pri izdaji odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Razen tega priznava, da sta zakonca imela težave, povezane s prekomernim uživanjem alkoholnih pijač in da sta imela medsebojne prepire in konflikte, vendar pa zatrjuje, da nista nikoli zanemarila otrokove vzgoje in varstva. Tudi patronažna sestra je povedala, da primerno skrbita za mld. A.A., ki je vedno čista in glede katere je ugotovila, da napreduje. Iz poročil vrtca, ki ga obiskuje A.A., je prav tako razvidno, da starša za deklico lepo skrbita, v vrtec pa prihaja vedno urejena. Po mnenju tožeče stranke v izpodbijani odločbi tudi ni upoštevano, da starša mld. A.A. od maja 2008 ne uživata več alkoholnih pijač, posledično pa se je tudi konfliktno stanje med njima umirilo. Tožeča stranka toženi stranki očita zlorabo zakonskih predpisov, ki ji omogočajo odvzem otroka in njegovo namestitev v vzgojo in varstvo drugi osebi. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist (5a. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami). Država zagotavlja varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok (6. člen ZZZDR). Center za socialno delo je dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. (119. člen ZZZDR) ter sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist (prvi odstavek 120. člena ZZZDR). Center za socialno delo izvajanje ukrepa iz prvega odstavka 120. člena ZZZDR spremlja (tretji odstavek 120. člena ZZZDR). Otroka, katerega telesni in duševni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi, in ki iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših, center za socialno delo odda v rejništvo (prvi odstavek 157. člena ZZZDR). Namen rejništva je, da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdrava rast, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje ter delo (154. člen ZZZDR). Privoljenje staršev za oddajo otroka v rejništvo ni potrebno, če je bil otrok staršem odvzet (158. člen ZZZDR).

Tudi po presoji sodišča so bila zgoraj citirana določila pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno uporabljena. Zakon o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV, Uradni list RS, št. 54/1992 s spremembami) v 86. členu določa, da kadar socialno varstveni zavodi v izvrševanju javnih pooblastil odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, postopajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami), če niso posamezna vprašanja postopka v tem ali drugem zakonu drugače urejena. Kadar odločajo centri za socialno delo v upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka po 120. in 121. členu ZZZDR, si morajo v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo (88. člen ZSV).

Iz ugotovitev pristojnega centra za socialno delo izhaja, da je mati mld. A.A. prekomerno uživala alkohol že med nosečnostjo, kot izhaja iz obvestil takrat 21-letne D.D., prekomerno pa je uživala alkohol tudi kasneje, da občasno popijeta več alkohola, sta povedala tudi B.B. in tožnik sama. Da oče pije in je v teh primerih nasilen, je povedala tudi E.E., podobno je povedala tudi F.F. Iz listin tudi izhaja, da sta bila tožnik in B.B. v letu 2005 seznanjena s tem, da se naj vključita v zdravljenje alkoholizma, vendar je tožnik to odklonil in dejal, da se bo zdravil sam. B.B. je bila na zdravljenje pripravljena. V letu 2006 je tožnik povedal, da ni prenehal z uživanjem alkoholnih pijač, občasno pa pije tudi B.B. V letu 2006 sta tudi B.B. in E.E. podali izjavo, da je tožnik večkrat vinjen, kar povzroča prepire med staršema, on pa ponoči razgraja. Kljub temu je tožnik podal izjavo, da se v zdravljenje ne bo vključil, da ne bo dal soglasja za namestitev mld. A.A. v rejništvo in da s centrom za socialno delo ne bo sodeloval. Tudi v letu 2007 je bila B.B. do svojega in moževega uživanja alkoholnih pijač nekritična, da se razmere niso spremenile, pa je povedala tudi E.E. Tožnik je v letu 2007 podal izjavo, da pomoči ne potrebuje in da na center za socialno delo ne bo več prihajal. V družini tožnika je bilo zaradi prepirov več policijskih intervencij po obvestilu B.B., da mož vinjen razgraja in ustrahuje družinske člane. Zaradi tega je bila tožniku izrečena tudi 48 urna prepoved približevanja.

Na osnovi tako zbranih podatkov je bilo tudi po presoji sodišča dovolj podlage za mnenje strokovne komisije, naj se mld. A.A. odvzame staršema in namesti v rejniško družino, saj je v družini ogrožen njen nadaljnji razvoj. Opravljena je bila tudi ustna obravnava, katere se tožnik ni udeležil, čeprav je bil pravilno vabljen, zato so neutemeljene tožbene navedbe, da ni bil seznanjen z dejstvi in okoliščinami, ki so relevantne za odločitev.

Iz vsega navedenega izhaja, da starša svojega načina življenja nista zmogla spremeniti in zato A.A. nista sposobna zagotavljati zdravega psihosocialnega razvoja. Več let trajajoči konflikti, nasilje in prekomerno uživanje alkohola so botrovali večkratnemu posredovanju policistov, A.A., ki je ob teh konfliktih navzoča, pa niso zagotovljeni pogoji za zdravo rast in razvoj.

Res je sicer, kar navaja tožeča stranka v tožbi, da je patronažna sestra v uradnem zaznamku z dne 26.11.2003 zapisala, da B.B. lepo skrbi za deklico. Tudi iz poročil vrtca z dne 25.9.2006 in 11.10.2007 izhaja, da vzgojiteljica ugotavlja, da starši dobro skrbijo za otroka in da A.A. prihaja v vrtec urejena. Vendar pa ti dve sicer pozitivni okoliščini ne moreta ovreči gornje ugotovitve, da oba starša v družini prekomerno uživata alkoholne pijače, posledica pa so konflikti in neurejene razmere, kar je pripeljalo do večkratnih intervencij policije. V takšnih okoliščinah je skrb za zdrav razvoj mld. A.A. prepogosto zapostavljena, tako da je ogrožen njen telesni in duševni razvoj.

Ne drži tudi tožbena trditev, da v izpodbijani odločbi ni upoštevano, da starša mld. A.A. od maja 2008 ne uživata več alkoholnih pijač. Kot izhaja tako iz prvostopne kot drugostopne odločbe, je ta okoliščina sicer vzpodbudna, vendar pa je še prezgodaj za zaključek, da so s tem razmere v družini urejene. To je šele začetek zdravljenja, s svojimi nadaljnjimi ravnanji pa bosta morala starša dokazati, da sta primerna za varstvo in vzgojo svoje hčerke. Po oddaji v rejništvo pa si mora tudi center za socialno delo prizadevati, da se odpravijo vzroki, zaradi katerih je bil otrok oddan v rejništvo (161. člen ZZZDR), če prenehajo razlogi, zaradi katerih je bila potrebna oddaja otroka v rejništvo, pa rejništvo preneha (170. člen ZZZDR).

Kaj natanko je mislila tožeča stranka, ko je toženi stranki očitala zlorabo zakonskih predpisov, v tožbi ni pojasnila, v kolikor je s tem merila na nepravilno uporabo materialnega prava, pa ji sodišče ne pritrjuje, saj sta imela tako prvostopni kot drugostopni organ v izvedenem posebnem ugotovitvenem postopku dovolj podlage za odločitev, ki temelji na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi.

Po obrazloženem je utemeljena in ustrezno argumentirana izpodbijana odločitev, po kateri se A.A. namesti v rejniško družino. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.