Jedro

Ker je prepoved tretjega odstavka 247. člena OZ namenjena temu, da onemogoči dogovor strank o plačilu pogodbene kazni za denarne obveznosti, je ni mogoče obiti s pogodbenim dogovorom, na podlagi katerega pogodbi zvesta stranka pridobi pravico zadržati del kupnine, saj je ta pravica vsebinsko enaka pravici zahtevati plačilo pogodbene kazni za primer neizpolnitve denarne obveznosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: „Toženec je dolžan v 15 dneh tožniku izročiti v posest poslovni prostor, prazen oseb in stvari, na suhozemnem terminalu v ..., ki se nahaja v poslovni stavbi, stoječi na parc. št. 3878/4, vpisani v osnovnem vložku št. 2653 k.o. ... in v podvložku št. 2653/8 k.o. ...

Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 34.167,31 EUR.

Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 32.131,53 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 2.035,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2005 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 556,27 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“ Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 998,80 EUR pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.010,75 EUR revizijskih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti poslovni prostor na suhozemnem terminalu v ..., ki se nahaja v poslovni stavbi, stoječi na parc. št. 3878/4, vpisani v osnovnem vložku št. 2653 k.o. ... in v podvložku št. 2653/8 k.o. ..., in ga izročiti v posest tožniku. Ugotovilo je obstoj terjatve tožnika do toženca v višini 8,187.854 SIT (zdaj 34.167,31 EUR), obstoj terjatve toženca do tožnika v višini 6,107.440 SIT (zdaj 25.485,90 EUR), nato pa je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 2,080.414 SIT (zdaj 8.681,41 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2005 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Presodilo je, da je bila prodajna pogodba z dne 25. 7. 2002 zaradi neizpolnitve s strani toženca razvezana po samem zakonu, zato mora toženec tožniku izročiti v posest njegov poslovni prostor, mu povrniti korist, ki jo je imel z uporabo prostora, plačati 10 % pogodbene vrednosti v skladu s pogodbenim dogovorom in plačati znesek, ki je potreben za vzpostavitev prejšnjega stanja.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je toženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je tožencu onemogočilo sodelovanje v postopku. Svoj izostanek z naroka je namreč pravočasno in vsebinsko pravilno opravičil. Sodišče toženca ni obvestilo o spremembi tožbe niti ga ni vprašalo, kaj o tem meni. Pravdni stranki sta se s pogodbo dogovorili, da si lahko prodajalec, to je tožnik, zadrži 10 % pogodbene vrednosti, če razdre pogodbo. Tožnik ni razdrl pogodbe, ampak je bila razvezana po samem zakonu, kar tožniku ne daje pravice, da bi zadržal 10 % pogodbene vrednosti.

Odgovor nasprotne stranke

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Poudarja, da je bila tožencu s pravilno vročitvijo vabil na glavno obravnavo dana možnost, da se udeleži dveh razpisanih narokov. Odločitev nižjih sodišč je materialnopravno pravilna.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je narok za glavno obravnavo 13. 5. 2005 pravilno opravilo v toženčevi odsotnosti (282. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), saj je bilo tožencu s pravilno vročitvijo omogočeno sodelovanje v postopku. Narok je bil razpisan ob 10.15 uri, zaključil pa se je ob 10.20 uri. Toženec je istega dne ob 9.07 po faksu poslal opravičilo, da „prosi za odlog iz zdravstvenih razlogov“ s priloženim zdravniškim potrdilom, iz katerega izhaja, da je bil 12. 5. 2005 pregledan v dežurni ambulanti in da „iz utemeljenih zdravstvenih razlogov ne more prisostvovati na sodni obravnavi“. Po oceni revizijskega sodišča toženčev izostanek z glavne obravnave ni bil opravičljiv (281. člen ZPP). Pogoja za preložitev naroka sta dva – opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom.(1) Kadar se stranka sklicuje na zdravstvene razloge, opravičiti izostanek ne pomeni le predložiti zdravniško potrdilo. Sodnik mora imeti možnost, da se na podlagi predloženega potrdila in upoštevaje druge pomembne okoliščine prepriča, ali je izostanek dejansko opravičljiv. Pravilnik o izdajanju zdravniških spričeval in potrdil v zdravstvenih delovnih organizacijah (Ur. l. SRS, št. 28/71) določa, da se lahko zdravniško potrdilo izda samo na podlagi strokovnega zdravniškega pregleda in v okviru zdravstvenega varstva, ki ga izvaja zdravstvena organizacija, in mora ustrezati ugotovitvam tega pregleda. Pri pregledu je treba zanesljivo ugotoviti diagnozo oziroma zdravstveno stanje. Ker je v zdravniškem potrdilu z dne 12. 5. 2005 navedeno le, da pacient – toženec „iz utemeljenih zdravstvenih razlogov 13. 5. 2005 ne more prisostvovati glavni obravnavi“, ni pa navedena diagnoza oziroma opisano zdravstveno stanje, sodišče prve stopnje ni moglo preveriti, ali je bilo toženčevo zdravstveno stanje res tako, da ni dopuščalo, da se odzove vabilu sodišča. 8. Ni res, da toženec ni bil seznanjen s spremembo tožbe. Pripravljalna vloga s spremenjenim tožbenih zahtevkom mu je bila vročena 26. 4. 2005. Ker se o tožnikovi procesni dispoziciji ni izjavil, je sodišče na naroku za glavno obravnavo 13. 5. 2005 pravilno dovolilo spremembo tožbe s sklepom (prvi odstavek 185. člena ZPP).

9. Ker toženec ni plačal drugega dela kupnine, je bila prodajna pogodba z dne 25. 7. 2002 po samem zakonu razvezana. Posledica razveze pogodbe je prenehanje vseh obveznosti, ki so bile predmet te pogodbe; če je bilo na podlagi razvezane pogodbe pred tem že kaj izpolnjeno, pa nastanejo reparacijski zahtevki (111. člen Obligacijskega zakonika, OZ). V sporni pravdni zadevi je sporno vprašanje, kakšna je ob razvezi prodajne pogodbe usoda pogodbenega dogovora, da lahko prodajalec v primeru razdrtja pogodbe (pravilno razveze pogodbe) zadrži del kupnine v višini 10 % pogodbene vrednosti. Sodišče prve stopnje je štelo, s tem pa se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, da ne gre za dogovor o pogodbeni kazni, ampak za dogovor o zadržanju dela kupnine, ki je skladen s temeljnim načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Sodišči prve in druge stopnje sta prezrli, da je avtonomija volje v obligacijskih razmerjih omejena z Ustavo RS, s prisilnimi predpisi in z moralnimi načeli. Izpolnitev pogodbenega dogovora o zadržanju dela kupnine s strani prodajalca za primer razveze pogodbe bi pomenila civilno sankcijo za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s prodajno pogodbo zavezal opraviti kupec; dosežen bi bil torej enak namen oziroma bi se ustvaril enak položaj, kakor če bi bila dogovorjena pogodbena kazen za primer kršitve denarne obveznosti z neizpolnitvijo. Tretji odstavek 247. člena OZ izrecno določa, da pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti. Sodna praksa poudarja, da gre za kogentno določbo, ki učinkuje ne glede na dogovor strank.(2) Ker je opisana prepoved namenjena prav temu, da onemogoči dogovor strank o plačilu pogodbene kazni za denarne obveznosti, je ni mogoče obiti s pogodbenim dogovorom, na podlagi katerega pogodbi zvesta stranka pridobi pravico zadržati del kupnine, saj je ta pravica vsebinsko enaka pravici zahtevati plačilo pogodbene kazni za primer neizpolnitve denarne obveznosti.

10. Ker je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek glede zadržanja dela kupnine v višini 10 % zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Po pobotanju zneskov 34.167,31 EUR in 32.131,53 EUR toženec tožniku dolguje 2.035,78 EUR.

11. Ker je revizijsko sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Stroškovni izrek temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji uspela z 20 %, tožena stranka pa z 80%. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo ter znašajo 2.781,37 EUR, 20 % pa 556,27 EUR, kolikor tožena stranka dolguje tožeči stranki. V pritožbenem postopku je tožena stranka uspela z 80 %, zato ji mora tožeča stranka povrniti sorazmeren delež pravdnih stroškov, to je 80 % od 1.248,51 EUR, kar znaša 998,80 EUR. Enak je uspeh tožene stranke v revizijskem postopku. Stroški tožene stranke v revizijskem postopku znašajo 1.303,59 EUR, 80 % pa 1.042,87 EUR. Stroški tožeče stranke v revizijskem postopku znašajo 160,62 EUR, 20 % pa 32,12 EUR. Po pobotanju mora tožeča stranka toženi stranki plačati 1.010,75 EUR.

Op. št. (1): Tako sodba VS RS II Ips 596/2003 z dne 11. 11. 2004, sodba II Ips 247/2001 z dne 9. 1. 2002 in druge.

Op. št. (2): Sodba III Ips 116/2003 z dne 18. 5. 2004.