Jedro

Stanodajalcu ni mogoče odreči pravnega interesa za odpoved stanovanjskega razmerja imetniku stanovanjske pravice, ki se je iz stanovanja odselil v novo stanovanjsko hišo, v stanovanju pa pustil sina z družino (60. čl. ZSR).

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa temu sodišču vrne v ponovno odločanje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi ostala v veljavi odpoved, ki jo je tožeča stranka dala toženi stranki za dvo in polsobno stanovanje zaradi česar naj bi tožena stranka bila dolžna to stanovanje izprazniti ter ga izročiti tožeči stranki. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo s tem, da je pritožbo zavrnilo, kolikor se je nanašala na odločitev o pravdnih stroških. Sprejeto je bilo stališče, po katerem je o sporu mogoče odločiti le na podlagi 19. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Ker se je toženec že izselil v novo hišo, tožeča stranka nima pravnega interesa na odpoved stanovanjskega razmerja. Za izpraznitveni zahtevek pa je potekel dvoletni prekluzivni rok iz 5. odstavka 18. člena v zvezi z 19. členom ZSR.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj revizijsko sodišče odločitev sodišča druge stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Toženec se iz stanovanja ni izselil z vsemi uporabniki, zaradi česar ne gre za prenehanje stanovanjskega razmerja po 1. odstavku 58. člena ZSR. Kljub izselitvi iz stanovanja v stanovanjsko hišo je tožencu stanovanjsko razmerje še trajalo, zaradi česar je podan odpovedni razlog po 60. členu ZSR. Na takšne navedbe tožeče stranke pritožbeno sodišče ni odgovarjalo. Sicer pa, ker ne gre za nezakonito vselitev stranskega intervenienta, ni mogoče uporabiti določbe o dvoletnem prekluzivnem roku za vložitev izpraznitvene tožbe. Toženec se iz spornega stanovanja še ni izselil z vsemi uporabniki.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Iz nespornih ugotovitev, da se je toženec dne 1.6.1987 izselil iz spornega stanovanja v novo zgrajeno stanovanjsko hišo in da je v stanovanju ostal njegov sin z ženo, je sodišče druge stopnje sklepalo, da je stanovanjsko razmerje toženca že po zakonu prenehalo. To naj bi imelo za posledico pomanjkanje pravnega interesa za odpovedni del tožbe (2. odstavek 288. člena ZPP) in s tem (zaradi posledične pravne presoje o zamudi prekluzivnega dvoletnega roka za izpraznitveno tožbo - 5. odstavek 18. člena ZSR v zvezi s členom 19 ZSR) tudi za izpraznitveni del zahtevka, kar je tudi po določbi 1. odstavka 282. člena ZPP povzročilo zavrženje tožbe. Vendar pa je takšna odločitev posledica napačne pravne presoje, po kateri naj bi toženec že na podlagi zakona izgubil stanovanjsko pravico.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno sledilo z ugotavljanjem dejanskega stanja glede na določbo 1. odstavka 60. člena ZSR. Toženec se je z večino družine preselil v stanovanjsko hišo. V stanovanju je ostal eden od uporabnikov. Zato ni mogoče sprejeti razlage, da mu je zaradi preselitve stanovanjsko razmerje prenehalo. Stvar ugotavljanja dejanskega stanja je, ali je bilo sporno stanovanje majhno ali neprimerno in ali je stanovanje v novo zgrajeni hiši primerno za toženca in vse uporabnike stanovanja. Odpoved stanovanjskega razmerja tožencu je torej lahko utemeljena ali pa ni (ob ugotovitvi, da novo stanovanje po določbi 7. člena ZSR morda ni primerno za toženčevo družino in uporabnika, ki je ostal v prejšnjem stanovanju).

Tožeči stranki tako ni mogoče odreči pravnega interesa za odpoved stanovanjskega razmerja tožencu. V tem obsegu pa tudi ni mogoče izpraznitvenega dela zahtevka podvreči uporabi dvoletnega prekluzivnega roka po določbi 5. odstavka 18. člena ZSR. Zahtevek na izpraznitev stanovanja in njegovo izročitev tožeči stranki je postavljen proti tožencu v posledici odpovedi stanovanjskega razmerja po določbi 1. odstavka 60. člena ZSR in je lahko utemeljen ali pa ni. Če bi dejanska podlaga omogočila pravno sklepanje o utemeljenosti odpovedi stanovanjskega razmerja, bi bilo namreč treba uporabiti določbo 70. člena ZSR, kar pomeni, da bi v tem slučaju veljala obveznost imetnika stanovanjske pravice, da se mora izseliti iz stanovanja, tudi za druge stanovalce.

Revizija ima torej prav, ko odločitvi sodišča druge stopnje očita, da zaradi zmotne pravne presoje, ki je povzročila zavrženje tožbe, ni odgovorila na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka. To pa po določbi 2. odstavka 395. člena ZPP v zvezi z določbo 400. člena ZPP narekuje ugoditev reviziji z razveljavitvijo sklepa sodišča druge stopnje in vrnitvijo zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče druge stopnje ob upoštevanju meja preizkusa sodbe prve stopnje (365. člena ZPP) ponovno odločiti o pritožbi. Stališča revizijskega sodišča, ki so bila omejena na materialno pravno presojo le v tistem obsegu, katerega je narekovala sedaj razveljavljena odločitev druge stopnje pa ne terjajo kakšnih napotkov za ponovno sojenje na drugi stopnji. Sodišče druge stopnje se bo moralo opredeliti do pritožbenih trditev (1. odstavek 375. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka ima podlago v členu 166/3 ZPP.

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).