Jedro

Način izračuna nastale škode v predmetni zadevi ni pravno relevantno dejstvo, saj ne gre za odškodninsko pravdo, zato se pritožbeno sodišče z obširnimi očitki v tej smeri ni poglobljeno ukvarjalo. Izdaja oziroma likvidiranje fiktivnih računov, ki jih je družba plačala, vsekakor pomeni povzročanje (upoštevaje število in višino računov) večje škode družbi, pri čemer gre za navadno škodo.

Pritožba spregleda, da je bistvo predmetnega spora v tem, da gre za fiktivne račune, ki so bili zaradi spornega delovanja toženca knjiženi, likvidirani in plačani, zato je evidentno, da na podlagi računovodskega programa pritožba neuspešno želi izkazati opravo dobav in storitev.

Toženec tudi v pritožbi ne izkaže oziroma ne zatrjuje upoštevne špekulativnosti tožnice v zvezi z vložitvijo tožbe. Kako naj bi tožnica in drugi s tožbo dosegli znižanje ″kupnine″ za njegov poslovni delež in boljši pogajalski položaj, namreč ni pojasnjeno. Toženec bo vsekakor lahko skladno z ZGD-1 dobil ustrezno odmeno za njegov delež v družbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te odločbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 653,31 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da se tožena stranka (toženec) izključi iz družbe F. d.o.o., (II.) da se izključitev vpiše v sodnem registru in (III.) da je toženec v 15 dneh dolžan tožeči stranki (tožnici) povrniti 4.269,29 EUR pravdnih stroškov, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero iz vseh pritožbenih razlogov sodbo izpodbija v celoti in predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrže oziroma zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, naj se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje pred drugega sodnika. V pritožbi med drugim navaja, da ni podana procesna predpostavka za tožbo, ker skupščina družbe ni razpravljala in sprejela sklepa v zvezi z izključitvijo toženca. Tožba je nesklepčna, ker bi moral biti tožbeni zahtevek oblikovan v obliki vzajemne izpolnitve, kar pomeni, da bi moralo sodišče ob izključitvi odločiti še o pogojih in načinu izplačila poslovnega deleža. Tožba je nesklepčna, ker tožnica ni zadostila trditvenemu (in dokaznemu) bremenu. Tožnica je pojasnila pogodbeni odnos toženca z družbo, prepisala škodljivo ravnanje iz odškodninske tožbe, ugotovitev nepravilnosti in odgovornost toženca, nato pa je podala skope trditve o neobstoju zaupanja med družbeniki. V odškodninski pravdi V Pg 1065/2017 se rešuje predhodno vprašanje in vprašanja obstoja škode ter odškodninske odgovornosti toženca ni mogoče v dveh pravdah rešiti drugače. Ugovor toženca v smeri prekinitve postopka je utemeljen. Sodišče prve stopnje je o obstoju škode sklepalo s seštevanjem računov, za katere je tožnica trdila, da so fiktivni. Obstoj škode je bila dolžna dokazati tožnica, ki poleg zaslišanja prič ni predlagala drugih dokazov. Ni mogla nastati nobena škoda, saj je v tem času družba dosegala občutno bolj pozitivno poslovanje, kot pred in po pogodbenem angažmaju imenovanih zunanjih dobaviteljev ter angažmaju toženca, in dobiček. V tako kompleksnem sporu škode ni mogoče ugotoviti brez ustreznega izvedenca. V nadaljevanju pritožbe toženec izpostavlja bilančne podatke družbe in meni, da niso pravilni zaključki, da poslovanje družbe ni relevantno. Sprašuje se, kakšen interes bi imel s potrjevanjem fiktivnih računov in izčrpavanjem družbe, saj je družbenik. Izračun škode ne more predstavljati pravno priznane škode, ene od predpostavk odškodninske obveznosti. Lahko gre le za navadno škodo in izgubljeni dobiček, česar tožnica ni zatrjevala. Le izguba na dobičku lahko predstavlja škodo in teh trditev tožnica ni podala, zato bi bilo treba zahtevek zavrniti. V 34. točki obrazložitve je stališče sodišča prve stopnje, da je toženec že kriv storitve kaznivega dejanja. DDV ne more predstavljati škode. Škoda ni nastala oziroma je tožnica ni izkazala, zato bi bilo treba pravdo prekiniti oziroma zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je nedopustno odločalo o obstoju zatrjevane škode. V sporu V Pg 1065/2017 je M. K. vložila vlogo, iz katere izhaja, da so bile dobave in storitve M. O. s.p. opravljene za potrebe L. d.d. in zaračunane tej družbi ter plačane, kar je izkazano v poslovni dokumentaciji F. d.o.o. in L. d.d.. F. d.o.o. ni utrpel škode. Tožencu do zaključka glavne obravnave niso bile te okoliščine poznane tako dobro kot bivši direktorici M. K., čeprav je potrdil povezavo O. in L. d.d.. Gre za bistvene okoliščine. Za novo dejstvo, ki ga toženec brez svoje krivde ni mogel navesti in podati dokaznih predlogov v tej smeri. Zato prilaga pripravljalno vlogo Majde Krošlin z dne 31.5.2019. Predlaga pa tudi, naj sodišče pozove F. d.o.o. in L. d.d. k predložitvi vseh računov s potrdili o plačilih, ki sta si jih družbi izstavili od vključno leta 2012 do vključno leta 2016. Gre za dovoljene pritožbene novote. Zmotni so zaključki sodišča prve stopnje o fiktivnosti računov. Po napotku višjega sodišča je prvostopenjsko sodišče pribavilo knjigovodske listine družbe F. d.o.o., a mu je to služilo le kot formalizem in ni opravilo sinteze dokazov. Pomembne so navedbe o poslovanju družbe in o skupščinskem dogajanju. Sodišče prve stopnje je prezrlo ugovore o špekulativnih interesih tožnice (S. B.) in njenega zahtevka. V nadaljevanju pritožbe toženec opisuje skupščinsko dogajanje in omenja pismo o nameri z dne 7. 4. 2017. Tožba je namenjena špekulativnim interesom, znižanju kupnine za toženčev poslovni delež oziroma v izboljšanju pogajalskega položaja. Sodišče prve stopnje bi se o tem lahko prepričalo, če bi F. d.o.o. naložilo predložitev vseh zapisnikov skupščin od leta 2012 dalje. V tem delu je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, sodba je neobrazložena oziroma so razlogi za zavrnitev dokaza nerazumni. Neutemeljeno je zavrnjen vpogled v listino – izjavo S. B., da je kot družbenik F. d.o.o. (v svojstvu fizične osebe in zakonitega zastopnika tožnice kot tretjega družbenika) sprejel odločitev o vložitvi odškodninske tožbe. Ob zaslišanju je izrecno zanikal, da bi odločitev o tem sprejel mimo skupščine. Dokazni predlog je bil podan pravočasno in sodišče prve stopnje ga je zavrnilo. Toženec prilaga dokazno listino in gre za dopustno pritožbeno novoto. Špekulativni nameni ne morejo utemeljevati tožbenega zahtevka. V tem delu, ker sodba ne vsebuje razlogov o špekulativnih okoliščinah, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dokazni pristop sodišča prve stopnje, da je bilo dokazno breme v zvezi s fiktivnostjo računov oziroma v zvezi z dobavami in storitvami na tožencu, je napačen. Toženec v družbi ni več udeležen in nima dostopa do poslovne dokumentacije ter ni bil niti izvajalec niti prejemnik storitev in dobav. Podal je vse trditve, ki jih je lahko, in se je znašel v dokazni stiski. Predlagal je pridobitev dokumentacije od družbe F. d.o.o.. Sodišče prve stopnje ni zmoglo podrobne analize te dokumentacije in izpovedb prič G., K. in K.. Na računih se nahajajo pripisi, ki jih sodišče prve stopnje ni vsebinsko pretresalo. Priča K. se je pripravila na zaslišanje z branjem vlog iz spisa. G. bi morala opozoriti, če kateri od računov ni imel spremljajočih računovodskih dokumentov. Vsi računi so vse vsebovali, sicer revizijsko poročilo o poslih ne bi moglo biti pritrdilno. Določeni računi kažejo na to, da je morala obstajati določena knjigovodska dokumentacija ali vsaj pogodbeno razmerje z O. Določene račune je G. plačala še pred potrditvijo, česar ne bi smela.1 To je bil uveljavljen način za določene račune pri družbi. F. d.o.o. je določeno knjigovodsko dokumentacijo prikrivala. Na to kažejo številke in pripisi na računih (črka R, pripisi 410000, oznake stroškovnih mest, ″Pog.″ oziroma ″po pogodbi″).2 Toženec domneva, da gre pri pripisih za podatke o delovnih nalogih. Teh podatkov si ni nekdo izmislil, ampak je bila podlaga v dejanskih delovnih nalogih, v knjigovodskih listinah. Nepojasnjeno je, kako je potekalo vpisovanje v program FOR-IT, če je bil ta uveden šele konec leta 2015. Ta proizvodni program je treba ločiti od računovodskega programa EDICO. Slednji predstavlja resnično in verodostojno podlago o obstoju poslovnih dogodkov, kar je potrdila G. V FOR-IT se niso vpisovali vsi podatki o zunanjih storitvah (tudi ne za toženca). Priča K. je v tem delu korigiral svojo izpvedbo. Dokazni pristop glede obstoja storitev na podlagi programa FOR-IT je napačen. Šlo je za zavajanje. V nadaljevanju pritožbe toženec izpodbija zaključke o tem, kako naj bi G. in K. ugotovila nepravilnosti. Izpostavlja, da so poslovni načrt za leto 2017 sprejemali skupaj in da sta omenjena molčala pri pripravi revizorkinega poročila. Poslovni načrt, ki predvideva stroške zunanjih storitev, je skupščina vsakoletno potrdila. Tožba je bila utemeljevana tudi na trditvah o nekonstruktivnosti toženca na sejah skupščine in o konkurenčnem angažiranju toženca. O tem sodišče ni podalo nobenih prepričljivih in razumnih razlogov. Toženec je bil ves čas konstruktiven. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, sodba ni obrazložena s pravnimi argumenti in ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nelogični in nerazumni (gre za omenjeno bistveno kršitev določb ZPP).

3. V odgovoru na pritožbo toženca je tožnica predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim je izpostavila, da ni treba sklepa skupščine, da ni treba z zahtevkom določiti nadomestila za toženčev delež, da je podala sklepčno tožbo, da toženec ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena in da pri odškodninski pravdi ne gre za predhodno vprašanje, ki ga tudi sicer sodišče lahko reši samo. Poslovanje z dobičkom ne pomeni, da družbe ni mogoče izčrpavati, in plačevanje fiktivnih računov po logiki stvari ne vodi k izboljšanju poslovanja. Izguba zaupanja je utemeljena. Škoda ne more biti drugačna kot seštevek plačanih fiktivnih računov (navadna škoda). Sodišče prve stopnje le navaja, da ima toženčevo ravnanje znake kaznivega dejanja. Toženec je imel možnost predlagati zaslišanje M. K. Slednja v vlogi ni bila dolžna navajati resnice. Računi S. so še vedno nerazjasnjeni. M. K. tudi sicer ne navaja nobenih konkretnih dokazov za svoje trditve. O zaračunavanju storitev ne drži. Če bi bilo to res, bi obstajala dokumentacija, bile bi priče, možnost ogleda, itd.. Toženec je kot likvidator računov imel nalogo, da preveri opravo storitev in dobav. K. je šele poskrbela za odobritev plačila. Nelogično je, da se sklicuje na njene navedbe. Dokazna predloga s pozivi L. d.d. in F. d.o.o. sta zloraba procesnih pravic z izključnim namenom škodovati poslovnemu odnosu z najpomembnejšim partnerjem. S tem predlogom trditev toženec ne bo dokazal. Glede S. še vedno ni ničesar konkretnega zatrdil in podal dokazov. Toženec bi lahko predlagal druge, bolj običajne in sorazmerne dokazne predloge (zaslišanje K., dobaviteljev, poskusil pridobiti listine po 512. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1)),...). Dokazni postopek ni bil nepoglobljen, se je pa hitro pokazalo, da ni dokazov o dejanski opravi storitev in dobav. Celo pri trditvah v tej smeri je bil toženec pavšalen. Tožnica ne zasleduje špekulativnih namenom, le toženca se želi znebiti kot družbenika in doseči povrnitev škode. V knjigovodskih listinah F. d.o.o. ni dobavnic ali drugih listin, ki bi izkazovale opravo storitev in dobav. Bolj pogobljena presoja ni mogoča. Toženec razpolaga z zapisniki skupščin. Dinamika odnosov na skupščini ni relevantna. Listina z dne 3.7.2019 nima zveze s tem sporom. S. B. ni nalašč odgovoril neresnično in ni imel nobenega motiva v tej smeri, preprosto se je zmotil. Odločitev o odškodninski tožbi je sprejela skupščina, drži pa tudi, da je to odločitev sprejel S. B. že sam in izven skupščine. O pripisih in številkah je izpovedala G. Tožnica pojasnjuje, da so njene vloge nastale v sodelovanju z zaposlenimi (npr. K.), a zaslišani niso izpovedovali neresnic. G. je le izvrševala plačila. Toženec podaja tudi nedovoljene pritožbene novote, ki tudi sicer ne izkazujejo oprave storitev in dobav. Program EDICO ne predstavlja resnične podlage o obstoju poslovnih dogodkov. Ne pomeni, da so bile storitve in dobave opravljene. Leta 2016 je bil opravljen le posel preiskovanja računovodskih izkazov in ne revizija. Dobavnice se niso preverjale. Enako velja za poslovne načrte.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožencu je že sodišče prve stopnje v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe s pravilnimi razlogi in s sklicevanjem na sodno prakso, česar pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, pojasnilo, da kakršenkoli skupščinski sklep družbe F. d.o.o. ni niti po ZGD-1 (glej predvsem 501. člen ZGD-1) niti po med družbeniki sklenjeni družbeni pogodbi procesna predpostavka za vložitev izključitvene tožbe s strani družbenice (tožnice) zoper družbenika (toženca). Podobno velja tudi za obrazložitev v točki 16. izpodbijane sodbe, da ZGD-1 ne zahteva, da bi morala tožnica s tožbenim zahtevkom določiti višino in način izplačila za družbenika, katerega izključitev zahteva. Ni torej treba spoštovati načela sočasnosti izpolnitve (glej predvsem 502. člen ZGD-1). Pritožbeno sodišče tudi v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki so vsebovani v 17. točki obrazložitve in iz katerih izhaja, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno prekiniti postopka do rešitve zadeve V Pg 1065/2017 in da se utemeljeno ni odločilo za prekinitev postopka, zato je vsakršno drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Poudariti velja še, da gre v zadevi V Pg 1065/2017 nenazadnje za spor med drugimi strankami, ki nikakor ne more pomeniti rešitve predhodnega vprašanja v tej pravdi, in da je bilo treba, kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju te obrazložitve, tožnici v tej pravdi izkazati le toženčevo povzročanje škode družbi (glej tretji odstavek 501. člena ZGD-1), ne pa vseh predpostavk toženčeve odškodninske odgovornosti (npr. točnega zneska škode, ki jo je povzročil).

6. Tožnica je ne samo po presoji sodišča prve stopnje, ampak tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostila trditvenem in dokaznemu bremenu v smeri tožbenega zahtevka po tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 in njena tožba vsekakor ni nesklepčna (glej vsebino izpodbijane sodbe). V tej pravdi je bil pravzaprav toženec tisti, ki ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ter tako ni ravnal z zadostno zahtevano procesno skrbnostjo, pa čeprav je bil zastopan po pooblaščeni odvetniški družbi.

7. Ker je bistveno pravno relevantno dejstvo, ki ga je bilo med drugimi treba v tej pravdi ugotoviti toženčevo povzročanje škode družbi, se sodišče prve stopnje pravilno ni poglobljeno ukvarjalo s poslovanjem družbe F. d.o.o. in s toženčevimi ugovori v tej smeri (glej 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), temveč se je osredotočilo na zatrjevano povzročanje škode (na likvidiranje fiktivnih računov s strani toženca, ki jih je družba plačala). Toženec z obširnim pritožbenim izpostavljanjem bilančnih podatkov, dobičkov in izgub družbe F. d.o.o. ter nekakšnim lastnim razumevanjem vsega navedenega ne more izpodbiti dejanskih ugotovitev, da je med drugim (očita se mu še to, da do leta 2014 niti ni imel pooblastil za oddajo naročilnic, kontrolo in likvidacijo računov, kar pritožbeno niti ni sporno) kot skrbnik stroškov likvidiral fiktivne račune, ki jih je družba plačevala. Povedano drugače, da je družbi povzročal (večjo) škodo. Sodišče prve stopnje mu je v tej smeri pravilno in ustrezno pojasnilo, da pozitivni poslovni rezultati družbe nikakor ne omogočajo zaključka, da ni bilo likvidacije fiktivnih računov, ki so bili plačani. Tožnica je vsekakor lahko in tudi je s pričami (direktorjem F. d.o.o., računovodkinjo in vodjem nabave) ter lastnim zaslišanjem izkazala, da storitve in dobave iz spornih knjiženih in plačanih računov, niso bile opravljene (da so računi fiktivni), pri čemer gre za dokazovanje negativnega dejstva. Toženec je glede oprave storitev in dobav, kljub dejstvu, da ga je tožnica vseskozi opozarjala, kakšne vse dokaze lahko predlaga, predlagal le zaslišanje strank in poziv družbi F. d.o.o. za predložitev vse knjigovodske dokumentacije, ki se nanaša na sporne račune, pavšalen pa je bil tudi pri podajanju samih trditev o opravi storitev in dobav s strani spornih izvajalcev M. O. in S. Povedano drugače, tožnica je zmogla svoje trditveno in dokazno breme, medtem ko tega za toženca ni mogoče trditi. Že na tem mestu velja zato poudariti, da toženec z ″rdečo nitjo″ pritožbe, ki je v tem, da večinoma išče minuciozne, v veliki meri nerelevantne ter tudi pravno zgrešene nedoslednosti pri tožnici (njenih trditvah in dokazih) in nenazadnje v sami sodbi, ne more biti uspešen, saj so v izvedenem pravdnem postopku dejansko umanjkale njegove nasprotne trditve in dokazi. Ugotovljenega dejanskega stanja tudi ne more izpodbiti s pritožbenim razglabljanjem, kakšen interes po izčrpavanju družbe, kar povzroča nižji dobiček in izgube, naj bi imel kot družbenik družbe.

8. Način izračuna nastale škode v predmetni zadevi ni pravno relevantno dejstvo, saj ne gre za odškodninsko pravdo, zato se pritožbeno sodišče z obširnimi očitki v tej smeri ni poglobljeno ukvarjalo. Izdaja oziroma likvidiranje fiktivnih računov, ki jih je družba plačala, vsekakor pomeni povzročanje (upoštevaje število in višino računov) večje škode družbi, pri čemer gre za navadno škodo. Pritožbeno izpostavljanje različnih oblik premoženjske škode, načina izračuna škode in (ne)upoštevanje plačanega DDV predmetnega bistvenega zaključka ne morejo spremeniti. Obenem je odveč poudariti, da toženec nenazadnje v tej smeri zatrjevani škodi konkretizirano vse do pritožbe ni nasprotoval, zato sodišče prve stopnje ni pavšalno ugotavljalo višine nastale škode, temveč se je utemeljeno oprlo na tožničine trditve in je pritožba v tem delu neutemeljena.

9. V 34. točki obrazložitve sodišče prve stopnje ni sprejelo zaključka o tem, da bi bil toženec kriv storitve kaznivega dejanja, ampak je le pripomnilo, da njegovo ravnanje kaže znake v tej smeri. Gre sicer za deloma odvečen argument sodišča prve stopnje, a z njim sodišče prve stopnje ni storilo ničesar napačnega (ni npr. poseglo v pristojnost kazenskega sodišča).

10. Pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevanju pritožbe in siceršnjemu zatrjevanju toženca o njegovi nevednosti, o pomanjkanju informacij, o njegovi dokazni stiski in o njegovem neenakopravnem položaju v primerjavi s tožnico. Toženec je enako kot tožnica družbenik F. d.o.o. in kot takšen očitno ni izkoristil svojih pravic po 512. členu ZGD-1. Prav tako je imel v relevantnem času funkcije in dolžnosti, ki so razvidne iz 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je bistveno, da je bil skrbnik stroškov in likvidator (večine) spornih računov, medtem ko je bila takrat M. K. direktorica družbe F. d.o.o.. Zaslišanja M. K. ni predlagal, k pritožbi pa vlaga njeno pripravljalno vlogo iz omenjene odškodninske pravde in meni, da gre za dopustno pritožbeno novoto, da naj bi bile storitve O., ki jih je opravil in zaračunal F. d.o.o., opravljene za L. d.d. (to dejstvo je celo smiselno omenil pri svojem zaslišanju) in zaračunane ter plačane s strani L. d.d. in da posledično družba ni utrpela škode. Pritožbeno sodišče v tem delu pritožniku ne more slediti, da ni podana njegova nekrivda v smislu 377. člena ZPP, ker mu okoliščine (kot skrbniku in likvidatorju računov) niso bile tako dobro poznane kot direktorici M. K. Njegovi zatrjevani nevednosti ni mogoče slediti, odveč pa je dodati, da v pritožbi celo sam zapiše, da mu okoliščine niso bile ″tako dobro poznane kot direktorici″. Upoštevaje dolžno procesno skrbnost in dejstva, da je bil skrbnik stroškov in likvidator spornih računov, da ga je zastopala odvetniška družba in da ga je celo tožnica opominjala, katere dokaze lahko predlaga, ni mogoče sprejeti zaključka o njegovi nekrivdi v smislu 337. člena ZPP. Predmetno bi moral in mogel vedeti ter zato navajati in izkazovati že predhodno, saj je kot skrbnik in likvidator stroškov potrjeval utemeljenost izdanih računov s strani O. oziroma ves čas sporno opravo storitev in dobav. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče tem novim navedbam ni sledilo in dokazov v tej smeri ni izvajalo. Podredno pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da gre le za račune O., medtem ko dejstva v zvezi s fiktivnostjo računov S. in v zvezi s toženčevim nespoštovanjem danih pooblastil pred letom 2014 s pritožbo konkretno niso izpodbijana. Gre za pritožbeno nesporna dejstva, ki že sama po sebi zadoščajo za zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Nenazadnje pripravljalna vloga M. K. (njene gole trditve v drugem postopku, kjer se ji očita odškodninska odgovornost) tudi ne bi imela zadostne dokazne vrednosti za zaključke v smeri, da so bile storitve in dobave O. izvedene in plačane družbi s strani L. d.d., medtem ko sta dokazna predloga za poziv poslovnima partnerjema F. d.o.o. in L. d.d. po predložitvi ″vseh računov s potrdili o plačilih, ki sta si jih družbi izstavili v letih od 2012 do 2016″ presplošna oziroma nesubstancirana in pomenita informativen dokazni predlog, ki ga sodišče ni dolžno izvesti.

11. Toženec je knjigovodsko dokumentacijo v zvezi s spornimi računi, ki jo je na poziv posredovala družba F. d.o.o., pregledal in na naroku izredno pavšalno omenil le nekatere nespecificirane pomanjkljivosti, ki naj bi iz nje izhajale, ter samo ocenil, da je družba dokumentacijo priredila. Pri tem je tudi ostalo in dodatnih trditev ter dokaznih predlogov v zvezi z dokumentacijo ni podal. Ker je sodišče vezano najprej na trditveno in šele nato na (z njo povezano) dokazno podlago pravdnih strank in ker predloženi dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, sodišče prve stopnje ni storilo ničesar narobe, ker ni kakorkoli podrobneje in ″analitično″ raziskovalo dejstev, ki morebiti izhajajo iz pridobljene dokumentacije, vsekakor pa v njej ni mogoče najti podlage za zaključek, da so bile sporne zaračunane in plačane dobave in storitve izvedene. Toženec, kot je bilo že pojasnjeno ni nekakšen neveden tretji, ki naj ne bi imel dostopa do dokumentacije družbe F. d.o.o., in ni najti podlage za zavzemanje tožbe, da se je znašel v dokazni stiski in da je navajal ter predlagal, kar je lahko. Ob tem je odveč pripomniti, da ga je celo sama tožnica opozarjala, katere dokaze bi lahko predlagal za izkazovanje dejanske oprave dobav in storitev, hkrati pa je bil zastopan po pooblaščeni odvetniški družbi. F. d.o.o. je zahtevano dokumentacijo predložila in toženec jo je le pavšalno pokomentiral in menil, da je prirejena, medtem ko drugih dokazov v zvezi z njo ni predlagal. V pritožbi se toženec še vedno spreneveda, da lahko opravo dobav in storitev očitno izkaže le z omenjeno dokumentacijo, ki je po njegovem lastnem mnenju zaradi nekakšnih pripisov, iz katerih naj bi izhajala spremljajoča dokumentacija oziroma delovni nalogi, prirejena. Na njegove možnosti pri dokazovanju, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno spregledalo, ga je opozorila že tožnica in sodišču prve stopnje v tej smeri ni mogoče ničesar očitati. V spisu ni najti podlage za zaključek, da naj bi priča K., ker se je z zadevo seznanil preko vlog, prišla ″pripravljena na narok″, in tudi pritožba ne pojasni, kaj naj bi navedeno pomenilo. Priča K. je namreč verodostojno izpovedala, da o spornih izvajalcih in spornih dobavah ter storitvah ni slišala, čeprav ponavadi ve kdo za njih dela. V dodatnem zaslišanju pa še, da storitev servisov, investicij in vzdrževanja ne pokriva in da se je o teh storitvah pogovarjala direktorica s produktnimi vodji.

12. Pritožbeno sklicevanje oziroma očitki na delo računovodkinje J. G. ne morejo biti uspešni, saj se v tej pravdi ne obravnava ravnanje računovodkinje, ki tudi sicer nima pravno relevantnega vpliva na ravnanje toženca kot skrbnika in likvidatorja računov. Enako velja za sporno revizijo oziroma posel preiskovanja računovodskih izkazov družbe, ki nenazadnje ni preiskovala same oprave dobav in storitev. Iz spisa oziroma izpodbijane sodbe izhaja, da slednjemu tudi ni namenjen računovodski program EDICO. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nesporen način plačevanja računov in še, katere sporne račune je likvidiral toženec, kateri pa so bili plačani le na podlagi potrditve direktorice oziroma na podlagi likvidacije in potrditve direktorice. Pritožbeno zatrjevanje, ki od navedenega odstopa, in zatrjevanje nekakšnega drugačnega uveljavljenega načina, da je G. račune plačevala pred likvidacijo oziroma potrditvijo, je nedovoljena in zato neupoštevna pritožbena novota (377. člen ZPP). Vsekakor ni mogoče slediti lastnemu toženčevemu mnenju, da je družba F. d.o.o. določeno dokumentacijo prikrila. Enako so večinoma neupoštevne pritožbene novote tudi v šele pritožbeno konkretiziranem opozarjanju na pripise na določenih računih. Nenazadnje pa tudi pripisi na računih ne izkazujejo, da so bile dobave in storitve opravljene. Stroškovna mesta in delovni nalogi ne izkazujejo oprave storitev in dobav. V izpodbijani sodbi je pojasnjeno, da je bil predhodnik programa FOR-IT vsebinsko identičen ″proizvodni program″. Razvidna je tudi ločitev med programoma EDICO (računovodskim programom) in programom FOR-IT. Sodišče prve stopnje ni sklepalo o neobstoju storitev in dobav na podlagi dejstva, da ni bilo vnosa v program FOR-IT, ampak gre le za očitek tožencu, da bi moral relevantne podatke kot skrbnik stroškov in likvidator računov vnašati v program FOR-IT in da je z nevnašanjem omogočil dolgotrajno povzročanje škode s fiktivnimi računi. Priča K. ni izpovedala, da spornih izvajalcev ne bi bilo treba vpisati v program FOR-IT. V spisu ni najti podlage za zaključek, da bi tožnica s programom FOR-IT izvedla nekakšno zavajanje. Kako sta K. in G. odkrila nepravilnosti je pravno nerelevantno dejstvo. Zavzemanje pritožbe, da naj bi oprava storitev in dobav nekako izhajala iz računovodskega programa EDICO, je neutemeljeno. Pritožba spregleda, da je bistvo predmetnega spora v tem, da gre za fiktivne račune, ki so bili zaradi spornega delovanja toženca knjiženi, likvidirani in plačani, zato je evidentno, da na podlagi računovodskega programa pritožba neuspešno želi izkazati opravo dobav in storitev. Podobno velja za trditve v zvezi s poslovnim načrtom, ki naj bi predvidel stroške zunanjih izvajalcev, in ki je bil potrjen. Ter nenazadnje za opravljeno delo revizorske hiše. Na tem mestu velja še enkrat pripomniti, da bistvo obravnavanega spora ni v presoji morebitnih opustitev tretjih (npr. revizorke, G.,...), ampak v zavestnem škodnem ravnanju toženca.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s kratkimi razlogi sodišča prve stopnje v delu, ko ni sledilo s strani toženca zatrjevanim (le) špekulativnim namenom tožnice, ki naj bi jih zasledovala s tožbo, in se je osredotočilo predvsem na presojo resnih razlogov, ki utemeljujejo toženčevo izključitev (na povzročanje škode družbi in na posledično nezaupanje med družbeniki). Skupščinsko dogajanje in izražene namere po odkupu toženčevega deleža ne morejo pripeljati do zaključka, da je treba zavrniti utemeljen zahtevek za izključitev družbenika, ki je družbi povzročal škodo in ravnal v nasprotju s svojimi pooblastili ter tako vnesel nezaupanje v medsebojne odnose med družbeniki. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog toženca, naj se pridobijo od družbe vsi skupščinski sklepi, kot nerelevanten dokaz. Toženec tudi v pritožbi ne izkaže oziroma ne zatrjuje upoštevne špekulativnosti tožnice v zvezi z vložitvijo tožbe. Kako naj bi tožnica in drugi s tožbo dosegli znižanje ″kupnine″ za njegov poslovni delež in boljši pogajalski položaj, namreč ni pojasnjeno. Toženec bo vsekakor lahko skladno z ZGD-1 dobil ustrezno odmeno za njegov delež v družbi. Utemeljene tožbe ni mogoče zavrniti iz razloga, ker naj bi si z njo (očitno hkrati) nekako in nepojasnjeno tožnica, S. B. in F. d.o.o. pridobili boljši pogajalski položaj v razmerju do toženca. Prav tako ni mogoče slediti pritožbi v delu, da ni bilo oškodovanja, ker so se deležniki prvotno oziroma po vložitvi tožbe (očitno) še vedno zavzemali v smeri odkupa toženčevega deleža. Ne gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in izpodbijana sodba v tem delu vsebuje zadostne razloge, zato ni podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

14. Sodišče prve stopnje nerelevantnih dokazov ni izvajalo. Takšen dokaz je tudi izjava S. B. z dne 3. 7. 2017, ki se prilaga k pritožbi kot pritožbena novota in ki je tudi pritožbeno sodišče kot nerelevantne ni vpogledalo, pa čeprav morebiti kaže na to, da je S. B. v tem sporu neresnično izpovedal, da ni sprejel odločitve, da se odškodninska tožba (v drugem sporu) vloži mimo skupščine. Kako naj bi navedena listina izkazovala špekulativnost tožnice v tej pravdi, namreč ni jasno. V obravnavani pravdi je povsem nerelevantno, kdo je dal pobudo za drugo pravdo, in tudi, če je S. B. v tem delu ob izpovedbi zavestno lagal, navedeno še ne kaže na špekulativnost predmetne tožbe in vsekakor ne izkazuje, da toženec družbi ni povzročal škode.

15. Pritožbeno sodišče se, kot že pravilno tudi sodišče prve stopnje, ni opredelilo do pritožbenih trditev o toženčevi konstruktivnosti na skupščinah in o njegovem iskanju dela pri konkurentih, saj to ni bil presojani razlog oziroma razlog, ki je podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku.

16. Pritožba ni utemeljena glede očitka absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, ker vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju. Zatrjevani morebitna nelogičnost in nerazumnost razlogov pa ne moreta pomeniti takšne kršitve.

17. Ker drugih pritožbenih trditev toženec ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus odločbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske odločbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

18. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel in sam krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna priglašenih 875 točk za odgovor na pritožbo, 17,5 točk materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v času oprave storitve (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 653,31 EUR.

1 Toženec v pritožbi predmetne račune izpostavi. 2 Toženec nekatere račune in pripise izrecno omeni.