Jedro

Za napeljevanje se zahteva psihični stik oz. neposredna človeška komunikacija. Storilec kaznivega dejanja mora zaznati napeljevalčevo sporočilo. Dogovor obdolžencev, da bosta preko nekaterih oseb D. D. napeljala k storitvi kaznivega dejanja, je ostal v fazi pripravljalnih dejanj in ni prešel v fazo neuspelega napeljevanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom ugodil ugovoru zagovornika obdolženega A. A. zoper obdolženega B. B. pa po uradni dolžnosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožbe ni dopustil ter zoper njiju ustavil kazenski postopek zaradi napeljevanja h kaznivemu dejanju oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1. Odločil je še o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sklep se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožila državna tožilka. Višjemu sodišču je predlagala, da ga spremeni tako, da ugovor zoper obtožnico zavrne kot neutemeljen.

3. V odgovoru na pritožbo je zagovornik obdolženega A. A. predlagal, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se po presoji razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbe pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, ker v njegovem opisu ni podanih zakonskih znakov napeljevanja ali (vsaj) neuspelega napeljevanja obdolžencev k očitanemu kaznivemu dejanju niti znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

6. Kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, in čemur pritrjuje tudi pritožnica, naj bi navodila o strašenju in grožnjah partnerki C. C., namenjena D. D. kot storilcu očitanega kaznivega dejanja, tekom pripora v prostorih ZPKZ Ljubljana spisal obdolženi B. B. Ta je pismo izročil E. E., ki naj bi ga najprej pretipkala, nato pa izročila obdolženemu A. A. Slednji naj bi pismo sprejel in ga hranil pri sebi, vendar mu je bilo, še preden bi ga bil skladno z navodili B. B. utegnil predati "najprej preko svoje sestre F. F. nato pa preko G. G. končnemu izvajalcu D. D., ki naj bi izvršil kaznivo dejanje oviranja pravosodnih organov", ob hišni preiskavi dne 18. 6. 2013 zaseženo. Tako ni dvoma, da pismo do D. D., ki naj bi po navodilih obdolženega B. B. grozil partnerici C. C. zato, da bi slednjemu prenesla napotek o vsebini pričanja v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Kranju I K 317566/2012, ni prišlo; z navodili, ki naj bi kazala na kaznivo dejanje oviranja pravosodnih organov, se D. D. sploh ni seznanil. 7. Čeprav so v opisu navedena ravnanja obeh obdolžencev sestavni del domnevnega kriminalnega načrta in "neposredni pogoj za izvršitveno ravnanje", pa pritožnica nima prav, da sta obdolženca od dogovora in priprav že prešla k uresničevanju kaznivega dejanja. Zakonske znake očitanega dejanja bi obdolženca, kot je na to pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, pričela izpolnjevati v trenutku, ko bi navodila iz obdolženemu A. A. zaseženega pisma zaznal dejanski storilec kaznivega dejanja, tj. D. D. (tč. 6 obrazložitve), saj se za napeljevanje zahteva psihični stik oz. neposredna človeška komunikacija1. Da mora storilec kaznivega dejanja zaznati napeljevalčevo sporočilo, če naj bo govora o napeljevanju v smislu 37. člena KZ-1, izhaja tudi iz v tč. 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS. Dogovor obdolžencev, da bosta (skupaj s pokojno E. E.) preko nekaterih oseb D. D. napeljala k storitvi kaznivega dejanja, je tako ostal v fazi pripravljalnih dejanj in ni prešel v fazo neuspelega napeljevanja (drugi odstavek 37. člena KZ-1). Poskus napeljevanja, pri čemer je vztrajala pritožnica, po KZ-1 obstaja le v smislu neuspelega napeljevanja, cona njegove kaznivosti pa se v vsakem primeru prične s trenutkom, ko h kaznivemu dejanju napeljevani storilec zazna sporočilo napeljevalca.

8. Ker razlog, s katerim je bil izpodbijan sklep, ni bil podan, je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Ambrož, M.: Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu. Ljubljana, GV Založba, 2014, str. 168-169.