Jedro

Trditev, da je tožena stranka upravniku dolžna plačati vtoževano terjatev na podlagi 30. člena SZ-1 ter 59. člena SZ-1, ne zadošča za utemeljenost tožbenega zahtevka. V svojem imenu lahko upravnik vloži tožbo le, če navede tudi dejstva o prikrajšanju na strani tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 223494/2013 z dne 13. 1. 2014 razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodna odločba nesklepčna in nepravilna. Edina vloga tožene stranke je ugovor, v katerem je ta navajala trditve in dejstva, ki nimajo zveze s tožbenim zahtevkom in so z njim v celoti v nasprotju. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbenega zahtevka v celoti zavrnila ugovorne navedbe tožene stranke, saj te niso bile v nobeni vzročni povezavi s predmetom tožbenega zahtevka. Na vlogo tožeče stranke nato tožena stranka, ne glede na poziv sodišča, ni odgovorila. V odsotnosti odgovora tožene stranke bi moralo sodišče šteti, da se je tožena stranka s tožnikovimi trditvami strinjala in jih šteti v celoti za priznane na podlagi 2. odstavka 214. člena v zvezi z 442. členom ZPP in bi lahko na podlagi 453.a člena ZPP izdalo sodno odločbo, s katero bi tožeči stranki v celoti priznalo zahtevek. Nadaljnja aktivnost sodišča v smeri ugotavljanja dejanskega stanja je bila nepotrebna. Kljub temu, da tožena stranka dejstvom sploh ni nasprotovala in je bil izpolnjen pogoj za izdajo sodne odločbe po 453.a členu ZPP, je sodišče zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožnik se smiselno pritožuje na napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj je konkretno navedel, da se njegova terjatev nanaša na neporavnane mesečne obveznosti, zatrdil je, da je tožena stranka dolžna izpolnitev tožeči stranki za plačila vseh v razdelilniku navedenih stroškov po neposredni določbi 30. in 59. člena Stanovanjskega zakona in naj stroške, ki izvirajo iz njegove lastne nepremičnine, kot zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, izpolni skupaj s stroški tega postopka. Brez osnove je trditev sodišča, da bi morala tožeča stranka stroške upravljanja ločiti od stroškov obratovanja, saj gre za obveznost toženca, da upravniku plača po določbi 59. člena SZ-1 račun redno in v roku. Tožeča stranka je navedla tudi ključe delitve stroškov in izkazala trditev, da je tožena stranka prosila, naj račune pošilja v plačilo najemniku stanovanja. Sodišče bi že po prejemu dopolnitve tožbe tožnika in v odsotnosti odgovora tožene stranke nanjo lahko ugotovilo, da toženec priznava tožbeni zahtevek, vzpostavljena je fikcija pripoznave zahtevka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Ker se torej v sporu majhne vrednosti sodba zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbijati, so vse pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje neupoštevne in se pritožbenemu sodišču o njih ni potrebno opredeljevati.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi lahko sodišče prve stopnje v konkretni zadevi izdalo sodbo na podlagi 453.a člena ZPP. Ta določa, da če tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo, se šteje, da pripoznava tožbeni zahtevek in sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi, pri čemer je treba na posledico izdaje takšne sodbe toženo stranko ob vročitvi tožbe opozoriti. Glede na to, da je tožena stranka v konkretni zadevi vložila ugovor (zoper sklep o izvršbi) in tudi ustreznega opozorila ni prejela, izdaja sodbe na podlagi pripoznave po 453.a členu ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo tudi dejansko stanje.

7. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna. Sodišče je namreč ugotovilo, da tožeča stranka ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost njenega zahtevka. Zatrjevala je namreč, da naj bi bila tožena stranka dolžna plačati vtoževano terjatev na podlagi 30. člena Stanovanjskega zakona, SZ-1 (ter 59. člen SZ-1), vendar takšne trditve (v nasprotju s pritožbenimi navedbami) za utemeljenost zahtevka ne zadoščajo. Upravnik sicer lahko terja dolžnike (kot zastopnik lastnikov) na plačilo obratovalnih stroškov oziroma so lastniki po določbi 59. člena SZ-1 dolžni plačevati račune. Vendar pa to ne pomeni, da lahko upravnik tožbo na plačilo obratovalnih stroškov vloži v svojem imenu. V svojem imenu jo lahko vloži le, kot je navedlo sodišče prve stopnje, če navede tudi dejstva o prikrajšanju na strani tožeče stranke. Tožeča stranka pa trditev, da je zneske, ki se nanašajo na stroške obratovanja, plačala sama iz lastnih sredstev, ni podala. Sodišče prve stopnje je v zato tem delu tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

8. Neutemeljena je tudi navedba, da je netočen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka stroške upravljanja v tožbi ločiti od stroškov obratovanja. Glede na to, da ti zneski niso bili navedeni ločeno (za izterjavo stroškov upravljanja je sicer tožeča stranka legitimirana sama), je sodišče prve stopnje tudi v tem delu zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj vtoževanega zneska ni bilo mogoče preizkusiti.

9. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožena stranka pa jih nosi sama, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (155. člen ZPP).