Jedro

Tožeča stranka kot zavarovanec je ravnala v nasprotju s 5. točko 8. odstavka 2. člena Pogojev za kasko zavarovanje vozil 01-AKA-01/07, po kateri v primeru tatvine zavarovalnica ne krije škode, če zavarovalec/zavarovanec ob prijavi tatvine ne predloži vseh ključev oziroma elektronskih naprav za odpiranje in zagon vozila, ki mu jih je oziroma bi mu jih moral izročiti prodajalec vozila.

Presojo sodišča prve stopnje je razumeti tako, da je sodišče prve stopnje štelo, da je voznik ključ pustil v vozilu in s tem ustvaril situacijo, da tožeča stranka toženi stranki ni mogla izročiti ključev, skladno s pogoji zavarovanja in se je s tem spravila v položaj, da je tožena stranka lahko trdila, da je kritje škode v tem primeru izključeno, vendar pa je sodišče prve stopnje hkrati menilo, da je zavarovalni pogoj šteti kot izpodbojen in je na zavarovancu dokazno breme, da njegova opustitev ni v vzročni zvezi z nastankom škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeči stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 423/2013 z dne 19. 5. 2016 izreklo: “I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: “Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 69.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 dalje pa do plačila in ji z enakimi obrestmi povrniti pravdne stroške, vse v 15. dneh pod izvršbo”, se zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 197,60 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega izpolnitvenega roka.”

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Celju, ker je bila skladno s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 1875/2016 z dne 17. 10. 2016 pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Celju.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi ugotovilo naslednje dejansko stanje: (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica H. d.o.o. lastnik ukradenega tovornega vozila, tožnica T. d.o.o. pa leasingojemalec tovornega vozila z reg. oznakami ..., znamke VOLVO TRUCKS, model FH x2 T, št. šasije ..., ki je bilo zavarovano pri toženki po polici št. ... z dne 25. 3. 2011 in sicer avtomobilski kasko po pogojih 01-AKA-01/07; (-) da je nesporno tudi, da je bilo vozilo v noči od 29. 4. 2011 na 30. 4. 2011 ukradeno iz ograjenega parkirišča KZ; (-) da iz sodnega spisa št. II K 34439/2011 Okrožnega sodišča v Murski Soboti izhaja, da je bil direktor tožnice T. d.o.o., S. P. s pravnomočno sodbo z dne 2. oktober 2013 spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po III. odstavku v zvezi s I. odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika, s tem, da je z namenom, da bi drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, poskušal spraviti drugega z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljati, da bi ta v škodo tujega premoženja kaj storil, pri tem pa drugemu povzročil veliko premoženjsko škodo, na ta način, da je dne 22. 6. 2011 v Murski Soboti pri Zavarovalnici d.d. zaposlenemu M. M. izročil naknadno izdelano kopijo kontaktnega ključa tovornega vozila znamke Volvo FH 42 TV - 38, reg. št. ..., letnik 2010, št. šasije ... kot originalnega ter tako z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin poskušal spraviti v zmoto tam zaposlenega, da bi Zavarovalnica d.d. družbi T. d.o.o. leasingojemalcu družbe H. d.o.o. na podlagi zavarovalne police št. ... izplačala zavarovalnino v znesku 58.000,00 EUR, vedel pa je, da družbi zavarovalnina v skladu s 5. točko 8. odstavka 2. člena Pogojev za kasko zavarovanje vozil 01-AKA-01/07 ne pripada, ker zavarovalnici ni predložil dveh originalnih ključev tovornega vozila ter da predloženi ključ, ki ga je naknadno predložil M. M. dne 22. 6. 2011 ni originalen, saj je izdelan naknadno kot kopija originalnega ključa, pri čemer je dejanje ostalo pri poskusu, saj je zavarovalnica izplačilo zavarovalnine v znesku 58.000,00 EUR zavrnila; (-) da iz Splošnih pogojev za kasko zavarovanje vozil toženke 01-AKA-01/07 izhaja, da zavarovalnica ne krije škode, če zavarovalec/zavarovanec ob prijavi tatvine pri zavarovalnici ne predloži vseh ključev oziroma elektronskih naprav za odpiranje in zagon vozila, ki mu jih je oziroma bi mu jih moral izročiti prodajalec vozila (5. točka osmega odstavka 2. člena); (-) da je nesporno, da je S. P. ob prijavi zavarovalnega primera, tatvini tovornega vozila, zavarovalnici predložil en komad ključev, za drugega pa je v prijavi navedel, da so bili zaklenjeni v vozilu, kamor jih je zaklenil voznik tovornega vozila M. L.; (-) da iz dopisa zavarovalnice lastniku vozila H. d.o.o. z dne 30. 5. 2011 izhaja, da zavarovalnica odklanja izplačilo zavarovalnine, ker je leasingojemalec zavarovalnici predal le en komplet ključev ukradenega vozila, nepredložitev drugega kompleta ključev pa skladno s 5. točko 8. odstavka 2. člena Pogojev za kasko zavarovanje vozil 01-AKA-01/07 predstavlja primer, ko zavarovalnica ne krije škode, prav tako je bila zavrnjena pritožba, ki jo je na toženko podal odvetnik ..., pooblaščenec tožnika T. d.o.o. in sicer z dopisom z dne 20. 10. 2011. 8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka utemeljeno zavrnila izplačilo zavarovalnine v zvezi s krajo tovornega vozila, pri čemer prvotožnici tudi ni uspelo dokazati, da za nastanek zavarovalnega primera ni odgovorna, saj je sama pri prijavi zavarovalnega primera navajala, da je manjkajoči ključ voznik M. L. po pomoti vzel domov, medtem ko iz kazenske ovadbe ODT izhaja, da je M. L. ključe dal v notranjost vozila in tega zaklenil, s tem pa je tudi omogočil, da so tovorno vozilo lahko odpeljali.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen.

10. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožba pa tega pritožbenega razloga ne uveljavlja.

11. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

12. Pritožba podaja obširne navedbe v zvezi s stališči tožeče stranke do zavarovalnih pogojev, kar vse je dejansko prepis navedb tožeče stranke pod II. točko tožbe in pritožba ne pove, kateri del razlogov iz izpodbijane sodbe napada in pritožbenih navedb, kot bodo povzete v nadaljevanju, niti ni mogoče preizkusiti.

13. Tako pritožba poudarja, da je smisel zavarovalnih pogojev (5. točka 8. člena pogojev za kasko zavarovanje, v kateri je predpisano, da zavarovanec ob prijavi tatvine pri zavarovalnici mora predložiti vse ključe oziroma elektronske naprave za odpiranje in zagon vozila, ki mu jih je oziroma bi mu jih moral izročiti prodajalec vozila) v čim manjšem manevrskem prostoru in možnosti zlorabe zavarovancev in da se odkloni vsak sum, da bi naj lastnik oziroma zavarovanec vozila sodeloval pri njegovi odtujitvi ter s tem pri zasledovanju protipravne premoženjske koristi. V danem primeru, ko je avtomobil bil opremljen tudi s sledilno napravo, ki je bila izključena že na parkirnem prostoru, je očitno, da so storilci tega kaznivega dejanja, tatvine v danem primeru, profesionalci, ki svoje delo zelo dobro obvladajo. Ker če ne bi bilo tako, bi avtomobil policija, ki ga išče in sicer v Evropi in širše, tudi našla. Ravnanje predstavnikov oškodovane delovne organizacije, ki so se podvrgli tudi preiskovalnemu postopku s poligrafom, poleg tega pa je bil objekt preiskovanja kaznivega dejanja s strani policije, izključuje vsak sum, da bi kdorkoli iz družbe sodeloval pri protipravni odtujitvi omenjena vozila. Tako je tožena stranka, v korist katere niso ozko predpisani njeni splošni pogoji, h katerim je zavarovanec kasko zavarovanja pristopil in bi se po določilu 83. člena Obligacijskega zakonika moralo tolmačiti v korist šibkejše stranke, kar v danem primeru tožeča stranka nedvomno je, po izvedenem postopku ne izključujejo pravice tožeče stranke do plačila odškodnine. Tožena stranka je sicer povzela vse, da bi bila plačila prosta in je celo tožečo stranko prijavila v postopek zaradi storitve kaznivega dejanja poskusa goljufije. Res je, da se je v postopku uveljavljanja odškodninskega zahtevka zgodila napaka, vendar pa s tem zahtevek tožeče stranke ni neutemeljen, saj je smisel zavarovanja, posebej kasko zavarovanja, plačilo odškodnine svojemu zavarovancu v primeru tatvine predmeta zavarovanja in ozko gledanje na to, da se mora pri prijavi izročiti tudi drugi, tretji ali peti ključ, nima podlage. V kolikor bi namreč tožeča stranka načrtovala kakršnokoli kaznivo dejanje, seznanjena s pogoji kasko zavarovanja, bi vsekakor poskrbela za to, da bi imela zadostno število izdelanih ključev, ki bi zapolnili pogoje ob prijavi zavarovalnega postopka, nekaj pa bi ji še ostalo. Bistveno v navedenem ozkem gledanju, ki pravno ni sprejemljivo tako kot je zapisano v splošnih pogojih tožene stranke, pa je tudi dejstvo, da predložitev drugega ali tretjega ključa v danem primeru nikomur ne koristi, ker če tudi bi bil predložen kakršenkoli, bi ga tožena stranka morala jemati kot verodostojnega, saj ga na avtomobilu, ki ga ni, pač preizkusiti ne bi mogla.

14. Prav tako ni mogoče preizkusiti nadaljnjih pritožbenih navedb, da je smisel pogoja izročitve obeh ključev v primeru tatvine avtomobila v tem, da se prepreči eventualne možne zlorabe z zavarovalnimi goljufijami. V obravnavanem primeru, ko je storilec uspel priti v avtomobil, onesposobiti napravo za sledenje, ravnal torej skrajno profesionalno, pač ni mogoče zaključiti na to, da bi pri zagonu motorja in pri vožnji avtomobila potreboval kontaktne ključe. Ključ, ki se uporablja za odtujeno vozilo ni klasičen kontaktni ključ, pač pa elektronski, ki bi v vsakem primeru, ko je očitno s pomočjo elektronskih naprav storilec vstopil v avtomobil, v kabino tovornjaka, bil onesposobljen in povsem neuporaben. Res je, da je tožeča stranka v tem delu, ko ni predložila dvojnika ključev kršila pogodbo, vendar pa je ta kršitev zgolj kršitev v postopku uveljavljanja odškodnine, brez vsakršnega vpliva na nastanek zavarovalnega primera.

15. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi pritožbenimi navedbami iz predloženega spisovnega gradiva povzema, da je tožena stranka navedbe tožeče stranke glede vrste ključev, ki se uporabljajo za konkretno ukradeno vozilo, kot jih je ta podala na naroku dne 4. 12. 2014 (listna številka 16 in 17 spisa) prerekala in v svoji vlogi z dne 17. 12. 2014 (listna številka 18-24 spisa) pojasnila (med drugim): “Da so za ukradeno vozilo bili predani zagonski ključi brez zaščitne kode in brez kakršnekoli elektronske zaščite vžiga motorja. Ključ, ki bi zagnal motor vozila, je na podlagi originalnega ključa mogoče izdelati s strojem za izrezovanje profila v skoraj vsaki delavnici za izdelavo ključev. Iz elektronskega ključa je možno prebrati mnogo podatkov o zgodovini uporabe ključa, saj ima v notranjosti čip, ki to zapisuje, medtem ko je mehanski ključ le kos železa in plastike (v konkretnem primeru). Na podlagi informacij pooblaščenega prodajalca vozila sta ob predaji vozila bila izročena dva kompleta mehanskih ključev za zagon vozila, ki odklepata tudi vrata v kabino in po dva ključa za rezervoar goriva in sefa v notranjosti kabine, če ga vozilo ima.[...] Gre za čisto mehanski princip zaklepanja vozila, saj je potrebno pri odprtih vratih pritisniti le gumb za zaklepanje na notranji strani vrat in vrata zapreti in vozilo je zaklenjeno. Nobenih elektronskih naprav za to ni potrebno kot to zmotno navaja tožnik. Prav tako ni potrebno v primeru, da ni zagonskega ključa, računalnika,s pomočjo katerega bi vozilo spravil v pogon, kot to v istem odstavku navaja tožnik.”

16. Teh navedb tožeča stranka ni prerekala, zato so pritožbena ponavljanja glede vrste ključev in načina zaklepanja in odklepanja neupoštevna, saj neprerekana dejstva veljajo za priznana skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP in sodišče prve stopnje jih je utemeljeno štelo kot takšne.

17. Pritožba tudi sama pove, da je tožeča stranka v tem delu, ko ni predložila dvojnika ključev kršila pogodbo, tako da je s tem v pritožbenem postopku potrjeno, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeča stranka kot zavarovanec ravnala v nasprotju s 5. točko 8. odstavka 2. člena Pogojev za kasko zavarovanje vozil 01-AKA-01/07, po kateri v primeru tatvine zavarovalnica ne krije škode, če zavarovalec/zavarovanec ob prijavi tatvine ne predloži vseh ključev oziroma elektronskih naprav za odpiranje in zagon vozila, ki mu jih je oziroma bi mu jih moral izročiti prodajalec vozila.

18. Pritožba zatrjuje, da pa je ta kršitev zgolj kršitev v postopku uveljavljanja odškodnine, brez vsakršnega vpliva na nastanek zavarovalnega primera in nato podaja še obširne nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi zopet ne izpodbija konkretne presoje sodišča prve stopnje.

19. Tako pritožba navaja, da tožeča stranka, ki je lastnik več kamionov, vrednosti in kvalitete kot je bil ta, ki je bil protipravno odvzet, o kamionih nekaj ve. Izpostavljena je trditev, da je kamion bil ukraden skrajno profesionalno, v izvajanju kaznivega dejanja pa ključi niso imeli nobene vloge. S predlaganim zaslišanjem izvedenca avtomobilske stroke, bi trditev tožeče stranke bila nedvomno potrjena, tako da bi tudi bilo možno odločiti tako, kot je to odločilo sodišče v sodbi VSL II Cp 2504/2010. Ta sodba, ki bo verjetno prišla v anale judikatov sojenja, na eni strani napada monopolno moč zavarovalnic, ki si za to, da bi zavarovancem odvzele pravice, ki jim dejansko gredo po tem, ko je nastal škodni dogodek, same pa pobrale občutni znesek premije, prevesilo sodno prakso v tisto smer, ko bo tudi sodišče moralo upoštevati splošne pogoje kot enostransko vsiljene s strani zavarovalnice v danem primeru, na drugi strani pa izključno prenašanje rizika na tožečo stranko. Tožeča stranka seveda tudi upa, da bo Ustavno sodišče v svoji zadevi Up 761/14, v kateri je vzelo v obravnavo ustavno pritožbo tožeče stranke kot obdolženca v kazenski zadevi, odpravilo nelogično, neživljenjsko in ne na zakonu temelječo stališče, da je kaznivo dejanje storjeno v postopku uveljavljanja odškodnine po tem, ko je evidentno nastal odškodninski primer. Policija namreč še vedno raziskuje in išče storilce kaznivega dejanja tatvine na škodo tožeče stranke, pri čemer je bila relativno že uspešna, saj je prikolico našla v Nemčiji, ta pa je bila evidentirana na ime ruskega podjetja. Očitno so torej tudi Rusi ukradli kamion, seveda skupaj s prikolico, po tatvino v Slovenijo pa najbrž niso poslali amaterskih tatov, za katere bi bilo odločilno, da kamion lahko ukradejo le v primeru, v kolikor so jim na razpolago kontaktni ključi. Seveda je za izpostaviti tudi dejstvo, da ključi, ki so bili v kamionu, niso imeli nobenega vpliva na vstop v kamion, saj se vrata z njimi po logiki stvari (vprašanje je kako na to gleda tožena stranka) niso - lahko odklenile na drugi način, ko pa je storilec enkrat v kabini, pa je kamion praktično njegov. Tatvina je bila storjena ponoči na parkirišču, storilci pa očitno niso imeli časa in možnosti ključe v kabini najti in poiskati.

20. Iz povzetih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče povzema, da pritožba znova sama pove, da so ključi bili v kamionu, (le da niso imeli nobenega vpliva na vstop v kamion, saj se vrata z njimi po logiki stvari (vprašanje je kako na to gleda tožena stranka) niso odklenile, temveč na drugi način, ko pa je storilec enkrat v kabini, pa je kamion praktično njegov), tako da že iz tega razloga pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja dopustiti dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, ni smiseln in na samo dokazno oceno ne more vplivati.

21. Po mnenju pritožbenega sodišča je vztrajanje pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitve dejanskega stanja zaslišati voznika, ki je pred krajo zadnji vozil vozilo, prav tako neutemeljeno, saj je voznik podal svojo izjavo v kazenskem postopku pod zaprisego, da je krivo pričanje kaznivo dejanje, pritožba pa, kot je navedeno sama potrdi, da so ključi bili v kamionu, zgolj v zvezi s ključi pa bi priča v okoliščinah konkretnega primera lahko podala odločilne izpovedbe.

22. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno presodilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da za nastanek zavarovalnega primera ni odgovorna in trdi, da več kot to, da je predlagala dokaze z zaslišanjem priče kot tudi izvedenca avtomobilske stroke in podala trditve in navedbe, ni mogla storiti ter da je nelogično stališče sodišča prve stopnje, ko zapiše v sodbi, da tožnica nekaj ni dokazala, ko pa vendar samo do predlaganih dokazov ni izvedlo. Trditve tožnice o načinu izvedbe tatvine bi lahko potrdil izvedenec avtomobilske stroke, dodatno pa okoliščine opisal tudi zadnji voznik avtomobila.

23. Pritožbeno sodišče se je glede na pritožbene navedbe že opredelilo glede potrebnosti izvedbe dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in glede potrebnosti zaslišanje priče - voznika, meni pa tudi, da izvedba dokaza z izvedencem avtomobilske stroke ne bi vplivala na ugotovljeno dejansko stanje.

24. Presojo sodišča prve stopnje, da tožnici tudi ni uspelo dokazati, da za nastanek zavarovalnega primera ni odgovorna, ker je sama namreč pri prijavi zavarovalnega primera navajala, da je manjkajoči ključ voznik M. L. po pomoti vzel domov, medtem ko iz kazenske ovadbe ODT izhaja, da je M. L. ključe dal v notranjost vozila in tega zaklenil, s tem pa je tudi omogočil, da so tovorno vozilo lahko odpeljali, je po stališču pritožbenega sodišča razumeti tako, da je sodišče prve stopnje štelo, da je voznik ključ pustil v vozilu in s tem ustvaril situacijo, da tožeča stranka toženi stranki ni mogla izročiti ključev skladno s pogoji zavarovanja in se je s tem spravila v položaj, da je tožena stranka lahko trdila, da je kritje škode v tem primeru izključeno, vendar pa je sodišče prve stopnje hkrati menilo, da je zavarovalni pogoj šteti kot izpodbojen in je na zavarovancu dokazno breme, da njegova opustitev ni v vzročni zvezi z nastankom škode.(1)

25. Toda sodišče prve stopnje je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno štelo, da tožeča stranka dokaznega bremena ni zmogla, saj bi tudi dokaz z izvedencem avtomobilske stroke v okoliščinah konkretnega primera, ko vozilo ni bilo najdeno takoj po izginotju, ne mogel potrditi, na kakšen način je vozilo bilo odpeljano, medtem ko je bilo v zadevi, obravnavani pod II Cp 2504/2010, ugotovljeno, da je v vozilo bilo vlomljeno in da je s tem tožeča stranka dokazala, da njena opustitev predložitve ključev v primeru tatvine vozila ni v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera.

26. Zgolj v primeru, da bi vozilo bilo najdeno takoj (ali relativno kmalu) po dogodku in da bi ga v takem stanju, kot bi bilo najdeno, izvedenec lahko pogledal ter nato o načinu, kako je v bilo odpeljano, podal relevantno mnenje, bi tudi dokaz z izvedencem v konkretni zadevi bil odločilen za presojo ali je tožeča stranka odgovorna za nastanek zavarovalnega primera oziroma za presojo, da opustitev ni v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera.

27. Ker pa vozilo ni bilo najdeno in še vedno ni bilo do konca glavne obravnave,2 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje že ob izvedenih dokazih in nato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

28. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

29. Tako je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

30. Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, morata sami nositi vse svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VSL II Cp 2504/2010, na katero opozarja tožeča stranka.