Jedro

Protispisnost je napaka tehnične narave. Gre za napačen „postopek prenosa“, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu do dokaza ne opredeljuje (zlasti ne vrednostno, se pravi tako, da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza), ampak samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini in šele potem táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument. Listinski dokazi so namenjeni preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedb dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto njih storilo sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 109,67 EUR , v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 189099/2010 z dne 21. 12. 2010, v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 232,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 189099/2010 z dne 21. 12. 2010, v 1. in 3. odstavku izreka ohrani v veljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov tožeče stranke oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa v plačilo naloži še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za postopek v sporu majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve v pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva v reševanje odstopi senatu.

6. V postopku v sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (tj. na dejstva, ki jih je ugotovilo kot dokazana, kakor tudi na dejstva, ki jih ni ugotovilo kot dokazana, pa so med pravdnima strankama nesporna). V skladu s 1. odstavkom 358. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (2. odstavek 458. člena ZPP).

7. Obravnavana pritožba se uvodoma osredotoča na ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki naj bi z opustitvijo materialnega procesnega vodstva (v okviru katerega bi po mnenju pritožnice sodišče prve stopnje slednjo moralo poučiti o možnosti pravne kvalifikacije tudi po 190. členu OZ) tožeči stranki odvzelo pravico do izjavljanja oziroma obravnavanja, zaradi česar je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji plačilu stroškov za tekoče vzdrževanje (in drugih utemeljenih stroškov) ugovarjala z navedbami, da je na podlagi dopisov z dne 5. 11. 2009 in 10. 11. 2009 (2), preklica svoje odločitve, ki je tožeča stranka ni podala pisno, in odsotnosti dejanskega izvajanja vzdrževalnih del, smatrala, da tožeča stranka za zaračunavanje navedenih storitev nima več pravne podlage. Poleg tega jo je že v ugovoru pozvala k specifikaciji storitev, v prvi pripravljalni vlogi pa navedla še, da je tožečo stranko glede stroškov tekočega vzdrževanja in drugih stroškov (npr. manipulativnih stroškov) že večkrat pozvala na pojasnilo v zvezi z načinom delitve (ključem delitve) kot tudi kako, zakaj in kdaj naj bi denar, ki bi ga iz naslova slednjih pridobila, porabila.

9. Vsled navedenega pa je imela tožeča stranka možnost, da skladno s 3. odstavkom 452. člena ZPP v pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2011 odgovori na tovrstne navedbe tožene stranke, iz katerih izhaja nasprotovanje pravnemu temelju vtoževane terjatve oziroma zatrjevanje njegovega izostanka. Slednje bi po presoji pritožbenega sodišča pri tožeči stranki (oziroma njenemu pooblaščencu) moralo izzvati razmislek še o drugih pravnih kvalifikacijah obravnavanega gospodarskega spora. Glede na izrecne in konkretizirane navedbe tožene stranke tako ne obstaja dolžnost sodišča, da tožečo stranko še dodatno poziva, da dopolni svoje navedbe ali dokaze glede spornih dejstev. Pri vprašanju meje, do katere seže pojasnjevalna obveznost sodišča iz materialnega procesnega vodstva, je namreč treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča (ki mora biti nepristransko), iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (3). Pojasnjevalna dolžnost sodišča zato ni neomejena, temveč je določena z vlogo vseh subjektov postopka. Prevelika pomoč eni stranki lahko prizadene pravico strank do nepristranskosti sodišča (4). Očitek pritožnika sodišču prve stopnje, da bi ga moralo pozvati v smislu konkretizacije navedb, je zato neutemeljen. Takšen poziv namreč presega zahtevo o materialnem procesnem vodstvu. Vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme (razpravno načelo - 7. člen ZPP in 212. člen ZPP). To pa pomeni, da mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori in navesti dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti.

10. Pritožbeni razlog iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podan, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tovrstna kršitev, ki jo sodišču prve stopnje z zatrjevanjem, da je zaključek sodišča, da je bila Pogodba o stroških storitev ogrevanja in tekočega vzdrževanja skupnih prostorov z dne 23. 12. 2002 odpovedana, v popolnem nasprotju z vsebino listine (dopisa z dne 5. 11. 2009), pa po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Protispisnost je namreč napaka povsem tehnične narave. Gre za napačen „postopek prenosa“, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu do dokaza ne opredeljuje (zlasti ne vrednostno, se pravi tako, da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza), ampak samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini in šele potem táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument. Posledica napačnega prenosa tako vpliva na rezultat dokazne ocene, ta pa na samo sodbo (5).

11. Ker pa sodišče prve stopnje listinam ni pripisalo drugačne vsebine od tiste, ki jo v resnici ima oziroma ni nepravilno preneslo določenega podatka iz listinskega dokaza (dopisa z dne 5. 11. 2009) v sodbo, temveč ga je v obrazložitev sodbe dobesedno prepisalo (ocenilo pa drugače kot tožeča stranka, in sicer kot odpoved pogodbe), izpodbijana sodba s protispisnostjo ni obremenjena. Z navedbami, da dopis z dne 5. 11. 2009 sicer izraža željo tožeče stranke, da ne bi več opravljala dosedanje dejavnosti (pri čemer tožeča stranka sama potvarja vsebino listine, iz katere izhaja, da „se je odločila, da ne bo več opravljala dejavnosti ...“) upravljanja in čiščenja v poslovni stavbi, vendar se ne glasi „odpoved“ niti o dejanski odpovedi ni govora v samem besedilu dopisa z dne 5. 11. 2009, pa pritožnica pritožbenemu sodišču ponuja drugačno oceno izvedenega listinskega dokaza (dopisa). Ta je v postopku v sporih majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog in kot tak neupošteven (458. člen ZPP), zaradi česar se pritožbeno sodišče do takšnih pritožničinih trditev ni bilo dolžno opredeljevati. Pripominja le, da se vsebina listine presoja glede na njeno vsebino, ne pa glede na njen naslov oziroma poimenovanje.

12. Ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je dopisu tožeče stranke z dne 5. 11. 2009 pripisala pravno naravo odpovedi trajnega dolžniškega razmerja, pa po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ne more omajati niti z očitkom zmotne uporabe materialnega prava. Tudi v tem delu namreč navedbe, da iz vsebine dopisov z dne 5. 11. 2009 in 10. 11. 2009, navedb tožeče stranke in izpovedi njegovega zakonitega zastopnika, R. B., volja za odpoved ni bila izražena niti mišljena oziroma da je bila izražena zgolj želja po prenehanju opravljanja s pogodbo dogovorjenih storitev in izbiri nove osebe za opravljanje teh del, vsebinsko merijo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

13. V nadaljevanju tožeča stranka izpodbijani sodbi očita, da njena obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in kot enega izmed takšnih navaja argument, da nihče od preostalih lastnikov dopisov tožeče stranke ni obravnaval kot odpovedi pogodbe. Pritožbeno sodišče takšen očitek zavrača z načelom relativnosti pogodbenih razmerij (ki ga v svojem odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja tudi tožena stranka; 125. člen Obligacijskega zakonika (6), v nadaljevanju OZ), po katerem lahko le ravnanja in izjave pogodbenih strank povzročajo (pravne) posledice, ki se na to razmerje nanašajo. Zato za obravnavano zadevo ni pomembno, da ostali lastniki poslovnih prostorov s plačevanjem računov niso prenehali, niti ni za veljavnost odpovedi potrebno, da bi lastniki na sestanku izbrali novo osebo za opravljanje dejavnosti, ki jo je do odpovedi opravljala tožnica. To po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da ne gre za pravno relevantni dejstvi, zaradi neobrazloženosti katerih bi tožeča stranka lahko utemeljila kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

14. Pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, je veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega (58. člen OZ). Konvalidacija pogodbe na podlagi njene realizacije tako pride v poštev le, kadar gre za pogodbo, za katero se zahteva pisna oblika, zahteva po obličnosti pa ni bila izpolnjena. Za Pogodbo o stroških storitev ogrevanja in tekočega vzdrževanja skupnih prostorov, kakršno sta dne 23. 12. 2002 sklenili pravdni stranki, pa noben zakon ne predpisuje, da mora biti sklenjena v pisni obliki, zaradi česar je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na teorijo o realizaciji zmotno uporabilo materialno pravo, kar mu s pritožbo utemeljeno očita tudi tožnica. Spremembe oziroma razveljavitve izpodbijane sodbe pa kljub navedenemu vsled razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, ne more doseči. 15. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (1. odstavek 18. člena OZ). Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožeča stranka skupne prostore tudi po 1. 1. 2010 dejansko še naprej vzdrževala na enak način, kot v času veljavnosti Pogodbe z dne 23. 12. 2002, ker pa je hkrati ugotovilo tudi, da tožeča stranka ni podala trditev v smeri višine vtoževanih stroškov ter da toženka zaračunanih stroškov po vseh postavkah ni redno plačevala (in ker te ugotovitve ne morejo biti predmet presoje v postopku na drugi stopnji), po oceni pritožbenega sodišča o sklenitvi pogodbe (na podlagi katere bi bila upravičena zahtevati plačilo v tem postopku vtoževanih stroškov) s konkludentnimi ravnanji ni mogoče govoriti. Odločitev, kakršna izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, je zato tudi ob pravilni uporabi materialnega prava, pravilna in zakonita (5. točka 358. člena ZPP).

16. Pritožnica pa v nadaljevanju navaja še, da je v svoji drugi pripravljalni vlogi (z dne 24. 10. 2011) opozorila, da je bila pravica uporabe skupnih prostorov in njena hkratna zaveza k ogrevanju in vzdrževanju teh prostorov dogovorjena tudi v samih prodajnih pogodbah z dne 15. 11. 1999, 23. 12. 2002 in 22. 12. 2005. To po njenem razlogovanju pomeni, da zaveza toženke po plačevanju vtoževanih stroškov (četudi Pogodba z dne 23. 12. 2002 ne bi bila več veljavna) obstaja že na podlagi teh, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče takšnemu stališču ne sledi in ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zatrjevano avtonomno materialno pravo (o prostispisnosti v tem pogledu namreč ni mogoče govoriti) tudi v tem delu pravilno uporabilo, zaradi česar je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

17. Listinski dokazi so namenjeni preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedb dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto njih storilo sodišče (7. in 212. člen ZPP). Ker se je tožeča stranka celoten postopek na prvi stopnji zgolj sklicevala na vtoževane račune (v katerih so opravljene storitve natančno opredeljene, zaradi česar naj bi bilo toženi stranki povsem jasno, kakšen je znesek posamezne storitve v posameznem s pogodbo dogovorjenem obračunskem obdobju - list. št. 43), pri čemer pa višine vsake postavke stroškov, katerih plačilo zahteva s predmetno tožbo oziroma ključa njihove delitve ni tudi konkretizirala, s pritožbeno navedbo v smeri zmotne uporabe materialnega prava ne more uspeti. 12. člen OZ za presojo višine stroškov, ki naj bi nastali tožeči stranki z opravljanjem storitev ogrevanja in tekočega vzdrževanja skupnih prostorov, namreč ni upošteven. S trditvami, da je tožeča stranka upravičena do primerne višine, takšne, v kateri so stroški dejansko nastali in v kateri je imela tožena stranka korist, pa tožeča stranka ponovno izpodbija v postopku na prvi stopnji že ugotovljeno dejansko stanje. Enako tudi z navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da manipulativnih stroškov in stroškov omrežnine in priključnine tožeča stranka ni bila upravičena zaračunavati na podlagi Pogodbe z dne 23. 12. 2002. Tovrstni pritožbeni razlog je nedovoljen, kot tak pa neupošteven. Ker prek zatrjevane 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s sklicevanjem na med strankama „vzpostavljeno prakso“ pritožnica skuša obrazložiti, zakaj ni podala ustrezne trditvene podlage za presojo utemeljenosti višine tožbenega zahtevka (tako po pogodbeni podlagi kot tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi) in ju uporablja kot izgovor za prikrivanje kritike dokazne ocene, pa je pritožbeno neupoštevna tudi ta (obrazložitev).

18. Na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča pa ne vplivajo niti pritožbene trditve, da bi se za presojo opravljenih del tožeče stranke lahko uporabile tudi določila poslovodstva brez naročila na podlagi 199. člena OZ. Predstavljajo namreč nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP).

19. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Glede na naziranje tožeče stranke, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, kako je kljub nedvomni ugotovitvi, da je tožnica storitve opravljala in glede na to, da je višina stroškov teh storitev enaka kot v obdobju, ko jih je toženka mesečno poravnavala, zavrnilo tožbeni zahtevek, in s katerim tožnica utemeljuje navedeno kršitev, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tovrstna kršitev ni podana. Ker je sodbo sodišče prve stopnje mogoče preizkusiti, pa (po smislu), ni podana niti kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

20. Z navedbami, da je izpodbijana sodba neživljenjska in v nasprotju s pravičnostjo in poštenjem, pritožnica ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov v smislu ZPP, zaradi česar se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo. Vsled obrazloženemu je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor tožene stranke pa je po oceni pritožbenega sodišča stroškovno utemeljen, zaradi česar je odločilo, da mora tožeča stranka toženi poravnati stroške, ki so v zvezi z njim nastali in jih je sodišče druge stopnje odmerilo v višini 109,67 EUR.

22. Tožeča stranka je dolžna povrniti odmerjene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14 in 10/14 - Odl. US.

(2) S katerimi se je tožnica odpovedala opravljanju dejavnosti vzdrževanja skupnih prostorov in hkrati predlagala, da uporabniki in lastniki poslovnih prostorov izberejo tretjo osebo, ki bo to delo lahko opravljala in bo imela vso potrebno informacijsko podporo za razdeljevanje računov (list. št. 50).

(3) II Ips 96/2006. (4) VSL sklep I Cpg 354/2012. (5) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str.: 311 do 314. (6) Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.