Jedro

Sodišče v celoti sprejema obrazložitev toženke, da tožničine navedbe po vsebini pomenijo obnovitvene razloge iz 1. in 4. točke 260. člena ZUP, da pa naknadno izdana upravna odločba, ki se nanaša na pogoje za izvršitev inšpekcijskih ukrepov, izrečenih v postopku, ki je predmet predloga za obnovo, ne pomeni novih dejstev ali dokazov v smislu navedene določbe ZUP, saj še ni obstajala v času odločanja v postopku, ki je predmet obnove, prav tako pa v smislu navedene zakonske določbe ne pomeni drugačne odločitve organa o predhodnem vprašanju, saj organ v postopku, ki je predmet obnove, ni odločal o predhodnem vprašanju iz pristojnosti drugega organa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin predlog za obnovo postopka, v katerem je bila izdana odločba „in temu posledično tudi sklepa o dovolitvi izvršbe“ Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Ljubljana – Kranj, št. P06122-3145/2008-38 z dne 30. 1. 2013, ki se nanaša na odstranitev oziroma zmanjšanje delov zunanje ureditve A., na zemljišču s parc. št. 1003/127 k.o. ..., ki so v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, in sicer zmanjšanje vodne površine akumulacije s sedanjih 2284 m2 na projektirano površino 850 m2, globine akumulacije s sedanjih približno 2,90 m na projektirano globino največ 2,40 m, in sedanjega volumna vode z maksimalno 5478 m3 na projektiranih 1400 m3. 2. Iz obrazložitve izhaja, da tožnica z navedbami v zvezi z dovoljenjem za poseg v naravo, ki ga je pridobila zaradi izvršitve navedene inšpekcijske odločbe in za katero meni, da ji izvršitev te odločbe prekomerno otežuje oziroma onemogoča, ni navedla nobenega od razlogov za obnovo postopka iz 1. ali 4. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ne gre namreč za nova dejstva, niti se odločba ne opira na kakšno predhodno vprašanje, gradbeno dovoljenje se v času postopka ni spreminjalo, tožnica pa je ves čas vedela, da mora dela izvesti v skladu z njim.

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa poleg njegovega strinjanja z obrazložitvijo prvostopenjskega izhaja še, da morajo dejstva in dokazi, ki pomenijo razlog za obnovitev postopka, obstajati že v času izdaje odločbe, izdane v postopku, ki se obnavlja. Prej omenjeno dovoljenje za poseg v naravo v času izdaje inšpekcijske odločbe še ni obstajalo, zato se tožnica v tem pogledu ne more sklicevati nanj. To dovoljenje tudi ni v nasprotju z inšpekcijsko odločbo, temveč jo dopolnjuje, saj zgolj določa način izvedbe izrečenega ukrepa, zato tožnica tudi te okoliščine ne more uspešno uveljavljati kot razloga za obnovo postopka.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je morala za izvršitev inšpekcijske odločbe pridobiti dovoljenje za poseg v naravo, pogoji v tem dovoljenju pa ji onemogočajo izvršitev inšpekcijske odločbe. Navaja tudi razloge v zvezi z predlogom za odlog izvršbe v upravnem postopku, ki je bil zavrnjen, poleg tega pa meni, da je inšpekcijska odločba zaradi neizvršljivosti nična. Meni, da je bilo z dovoljenjem za poseg v naravo ugotovljeno novo dejstvo „predvsem pa je pristojen organ odločil o pogojih inšpekcijskega ukrepanja“. Sprašuje se, ali bi prilagoditev stanja v naravi tistemu, ki je določeno z upravnimi akti, povzročila več škode ali koristi, saj bi bilo mogoče akumulacijo, torej luknjo, pod pogoji dovoljenja za poseg v naravo zasuti le tako, da bi se nekje drugje na Pokljuki naredila podobna luknja. Teh dejstev inšpekcija ni upoštevala pri izdaji odločbe, niti ni sama pridobila dovoljenja za poseg v naravo, ko je to dovoljenje pridobila tožnica pa se je izkazalo, da inšpekcijske odločbe ni mogoče izvršiti. Ker bi z zasipavanjem akumulacije nastala večja škoda kot z njenim obstojem, meni, da je treba inšpekcijski postopek obnoviti in nato ustaviti.

5. Iz navedenih razlogov sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek, poleg tega pa naj toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica v tej zadevi najprej z eno tožbo izpodbijala več upravnih odločb, nato pa je na poziv sodišča v dopolnitvi tožbe z dne 7. 9. 2015 izrecno navedla, da je predmet tožbe v obravnavani zadevi odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območna enota Ljubljana – Kranj, inšpekcijska pisarna Kranj, št. P06122-3145/2008-68 z dne 9. 10. 2014, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-227/2012/23-MG z dne 17. 6. 2015. Zato je sodišče obravnavalo le tožbene navedbe in predloge, ki se nanašajo na to odločbo, ne pa tudi navedb in predlogov, ki se glede na omenjeno dopolnitev tožbe nanašajo na odločbe, ki niso več predmet tega upravnega spora.

9. Po 260. členu ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi iz razlogov, ki so našteti v točkah 1 do 10 tega člena. Po tretjem odstavku 267. člena pristojni organ v primeru, če okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, predlog z odločbo zavrne.

10. Sodišče v celoti sprejema obrazložitev toženke, da tožničine navedbe po vsebini pomenijo obnovitvene razloge iz 1. in 4. točke 260. člena ZUP, da pa naknadno izdana upravna odločba, ki se nanaša na pogoje za izvršitev inšpekcijskih ukrepov, izrečenih v postopku, ki je predmet predloga za obnovo, ne pomeni novih dejstev ali dokazov v smislu navedene določbe ZUP, saj še ni obstajala v času odločanja v postopku, ki je predmet obnove, prav tako pa v smislu navedene zakonske določbe ne pomeni drugačne odločitve organa o predhodnem vprašanju, saj organ v postopku, ki je predmet obnove, ni odločal o predhodnem vprašanju iz pristojnosti drugega organa. Sodišče zato v tem pogledu ne navaja nadaljnjih razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

11. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na ničnost odločbe, izdane v postopku, ki je predmet predloga za obnovo, sodišče dodaja, da ta odločba ni predmet tega upravnega spora, temveč je to le odločba, s katero je bil zavrnjen tožnikov predlog za obnovo postopka. Čeprav sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti, so razlogi, zaradi katerih se upravni akt na podlagi 68. člena ZUS-1 izreče za ničnega, vezani na tožbo (tudi kot tožbeni razlogi po 4. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1), s katero je dopustno izpodbijati akt v upravnem sporu ob izpolnjenih procesnih predpostavkah po 36. členu ZUS-1. Ker – kot rečeno – inšpekcijska odločba ni predmet tega upravnega spora, sodišče po povedanem tudi ni moglo odločati o njeni ničnosti.

12. Nadaljnji tožbeni razlogi se ne nanašajo na okoliščine, ki so po povedanem pomembne za odločitev v tej zadevi in zato na to odločitev niso mogli vplivati, oziroma se sploh ne nanašajo na izpodbijano odločbo, tako da je sodišče iz navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

13. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.