Jedro

Ne glede na to, da se ugovor nanaša le na sredstvo izvršbe, se sodna taksa odmeri glede na vrednost zahtevka, tj. denarne terjatve, ki se izterjuje. Sredstvo izvršbe je sestavni del sklepa o izvršbi, ZST pa za odmero sodne takse ne loči primerov, ko dolžnik ugovarja bodisi izterjavi terjatve bodisi le sredstvu izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo plačati neplačano sodno takso za delno pritožbo zoper sklep o ugovoru zaradi izterjave 12.772.444,50 SIT s pp v znesku 127.724,00 SIT; za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi zaradi izterjave 13.152.444,50 SIT s pp v znesku 65.762,00 SIT; za sklep o predlogu za odlog izvršbe v znesku 65.762,00 SIT; za delno pritožbo zoper sklep o predlogu za odlog izvršbe zaradi izterjave 12.772.444,50 SIT v višini 127.724,00 SIT ter za taksni opomin v višini 9.500,00 SIT, tako da znaša skupna taksa v znesku 396.472,00 SIT (1. točka izreka). Odločilo je, da se predhodno odmerjena sodna taksa za sklepe in pritožbe, navedene v 1. točki tega sklepa v znesku 527.996,00 SIT, zmanjša za 131.524,00 SIT (2. točka izreka).

Zoper sklep se je pravočasno pritožil dolžnik brez izrecne navedbe pritožbenega razloga. Navaja, da za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi zaradi izterjave 13.152.444,50 SIT in za delno pritožbo zoper sklep o ugovoru zaradi izterjave 12.772.444,50 SIT dolžnik ni dolžan plačati sodne takse tako, kot jo je določilo sodišče prve stopnje.

Sodna taksa se v pravdnem in izvršilnem postopku odmeri po vrednosti terjatve, ki je predmet posameznega pravnega dejanja stranke, od katerega se plača taksa. To pa pomeni, da se taksa lahko odmeri samo takrat, ko je predmet posameznega pravnega dejanja denarna terjatev ali druga zahteva, ki je vrednostno opredeljena. Dolžnik z ugovorom zoper sklep o izvršbi ni izpodbijal glavnice v višini 12.772.444,50 SIT, ampak izvršbo na deležu družbenika in izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 12.772.444,50 SIT od 18.10.2002 do

18.1.2003. Enako velja za pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Le-ta se tudi nanaša samo na izbrano izvršilno sredstvo in obresti. Predmet postopka po tem delu ugovora in pritožbi ni vrednostno opredeljen, zato sodne takse ni možno odmeriti. Predmet ugovora je bil vrednostno opredeljen le v tistem delu, ki se je nanašal na izterjavo 380.000,00 SIT, s katerim je dolžnik uspel. Samo od tega dela je dolžan plačati takso za sklep v višini 6.650,00 SIT, ki pa jo je že plačal ob vložitvi ugovora, ko je na račun sodnih taks nakazal bistveno višji znesek, kot ga je bil glede na zgoraj povedano dolžan za ugovor. Zato mu ni treba za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi in za pritožbo zoper sklep o ugovoru plačati nobene takse več. Predlog za odlog izvršbe je dolžnik vložil v povezavi z ugovorom zoper sklep o izvršbi. Ker za sklep o ugovoru v delu, ki se nanaša na izterjavo glavnice 12.772.444,50 SIT, ni dolžan plačati sodne takse, to velja tudi za sklep o predlogu za odlog izvršbe v tem delu. Za del sklepa, ki se nanaša na izterjavo 380.000,00 SIT, pa je dolžnik sodno takso plačal v višini 6.650,00 SIT ob vložitvi ugovora, ko je na račun sodnih taks plačal višji znesek, kot ga je bil dolžan. Podobno velja za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe.

Razlog za neutemeljenost izpodbijanega sklepa je v delu, ki se nanaša na sodno takso za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi in sklep o predlogu za odlog izvršbe, tudi dejstvo, da je naslovno sodišče obe odločitvi združilo v eno odločbo. Zato dolžnik v nobenem primeru ni dolžan plačati takse za obe dejanji. Izdana je bila samo ena odločba, taksa pa se plača od odločbe. Ker dolžnik ni dolžan plačati sodne takse za posamezna pravna dejanja, tudi ni dolžan plačati sodne takse za opomin.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 18. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu. Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), če ni v tem zakonu določeno drugače (drugi odstavek 18. člena ZST). Osnovo za izračun sodne takse, kadar gre v izvršilnem postopku za izvršbo za izterjavo denarne terjatve, predstavlja torej vrednost glavne terjatve, ki se izterjuje (39. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi v celoti ugovarjal izterjavi 380.000,00 SIT s pripadki, glede izterjave 12.772.444,50 SIT s pripadki pa le glede obresti za obdobje treh mesecev in glede izvršilnega sredstva, tj. prodaje deleža družbenika. Zmotno je stališče pritožbe, da v slednjem primeru sodne takse ni mogoče odmeriti, ker je bil ugovor vložen le zoper del sklepa o izvršbi, ki ni vrednostno opredeljen. Ne glede na to, da se ugovor nanaša le na sredstvo izvršbe, se sodna taksa odmeri glede na vrednost zahtevka, tj. glavne terjatve, ki se izterjuje. Sredstvo izvršbe je namreč sestavni del sklepa o izvršbi (prvi odstavek 44. člena ZIZ), ZST pa za odmero sodne takse ne loči primerov, ko dolžnik ugovarja bodisi sami izterjavi terjatve bodisi le sredstvu izvršbe (primerjaj tretji odstavek tar. št. 2 in drugi ter četrti odstavek tar. št. 3). Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je odmerilo sodno takso za sklep o ugovoru glede na vrednost terjatve

13.152.444,00 SIT v višini 65.762,00 SIT (tretji odstavek tar. št. 2). Enako velja glede odmere sodne takse za delno pritožbo zoper sklep o ugovoru v višini 127.724,00 SIT (drugi odstavek tar. št. 3).

Vrednost izpodbijanega dela je v slednjem primeru glede na navedeno znašala 12.772.444,50 SIT (dolžnikovemu ugovoru glede izterjave

380.000,00 SIT s pripadki je bilo ugodeno, v ostalem pa je bila pritožba glede izpodbijanega dela enaka ugovoru zoper sklep o izvršbi). Neutemeljena je tako tudi pritožbena navedba, da je dolžnik plačal za ugovor zoper sklep o izvršbi bistveno višjo takso, kot jo je bil dolžan. Glede na vrednost spornega predmeta 13.152.444,00 SIT je znašala sodna taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi 65.762,00 SIT, katero je dolžnik tudi sam poravnal (l. št. 18 in 25).

Iz predloga za odlog izvršbe jasno izhaja, da dolžnik predlaga odlog celotne izvršbe (zadnji stavek predloga za odlog izvršbe na l. št. 24), enako v pritožbi zoper odločitev o predlogu za odlog izvršbe (2. točka pritožbenega predloga na l. št. 76). Sodišče prve stopnje je torej pravilno odmerilo sodno takso za sklep o predlogu za odlog izvršbe v višini 65.762,00 SIT (tretji odstavek tar. št. 2), ko je skupna vrednot terjatve znašala še 13.152.444,50 SIT, in za delno pritožbo zoper sklep o predlogu za odlog izvršbe v višini 127.724,00 SIT, ko je vrednost znašala 12.772.444,50 SIT (drugi odstavek tar.

št. 3).

Takso je treba plačati takrat, ko nastane taksna obveznost (prvi odstavek 4. člena ZST), in sicer za vlogo takrat, ko se vloga izroči (1. točka drugega odstavka 4. člena); za sodno odločbo pa takrat, ko je obravnava zaključena, če stranka ni navzoča na obravnavi, pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe (2. točka drugega odstavka 4. člena ZST). V primeru, kadar sodišče prejme po pošti vlogo, za katero sploh ni plačana taksa, ali če taksni zavezanec ne predloži potrdila o plačilu vse takse, ki se plača v gotovini, pošlje sodiče taksnemu zavezancu opomin, naj v 15 dneh od vročitve opomina plača sodno takso. V teh primerih se plača tudi sodna taksa za opomin (4. odstavek 26. člena ZPP). Dolžnik sodne takse za pritožbi ni plačal, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno poslalo opomin in le-tega tudi zaračunalo (l. št. 77a). Neplačana sodna taksa za pritožbi znaša skupaj 255.448,00 SIT, sodna taksa za opomin pa 9.500,00 SIT (tar. št. 37), kot je pravilno odmerilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da se glede na dejstvo, da je bilo o ugovoru zoper sklep o izvršbi in o predlogu za odlog izvršbe odločeno z eno odločbo, plača le sodna taksa za eno odločbo. Sodišče prve stopnje je moralo namreč odločati o dveh različnih vlogah dolžnika, odločanje o teh vlogah pa je v ZST posebej vrednoteno, ne glede na dejstvo, koliko odločb je bilo sicer izdanih v tehničnem smislu. Sodišče prve stopnje je tako pravilno posebej odmerilo sodno takso za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi in posebej za sklep o predlogu za odlog izvršbe.

Glede na navedeno se izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbo dolžnika zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka

165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).