Jedro

V sporu, v katerem delodajalec od Zavoda za zdravstveno zavarovanje zahteva vračilo nadomestil plač, izplačanih njegovi delavki za čas začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni, odloča sodišče splošne pristojnosti v gospodarskem sporu.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pred Okrožnim sodiščem v Celju vložila tožbo, s katero je zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 1.468.070,90 SIT s pripadki. Sporna terjatev se nanaša na povrnitev nadomestil plače, izplačanih delavki tožeče stranke N. K. za čas njene začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni.

Okrožno sodišče v Celju se je s sklepom opr. št. I Pg 331/98 z dne 5.4.2001 izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Sprejelo je stališče, da uveljavljani tožbeni zahtevek izvira iz pravice do zdravstvenega zavarovanja. Za sojenje v sporih o pravicah iz socialne varnosti pa so po 5. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98 - ZDSS) stvarno pristojna delovna in socialna sodišča. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloči o sporu o pristojnosti po 2. odstavku 25. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), saj v obravnavani zadevi ne gre za socialni spor v smislu 1. odstavka oziroma 2. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju.

Iz podatkov spisa in trditev tožeče stranke izhaja, da slednja od tožene stranke zahteva povrnitev zneskov nadomestil plače, izplačanih svoji delavki N. K. na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 53/95 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 929/95-5 za čas od 18.1.1995 dalje. Sodišče je s to sodbo ugotovilo, da N. K. delovno razmerje pri Skupnosti zavodov osnovne zdravstvene dejavnosti celjske regije dne 18.1.1995 ni prenehalo, zato ji je skupnost dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in poravnati vse ustrezne prispevke in davke. Ker je bila N. K. v obdobju od 18.1.1995 do 10.9.1996 upravičeno odsotna z dela zaradi bolezni, je imela, po navedbah tožbe, pravico do nadomestila plače na podlagi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 12/93, 9/96, 29/98, 56/99 - ZZVZZ). Obveznost plačila nadomestila plače delavki nad 30 dni njene zadržanosti z dela je torej na strani tožene in ne tožeče stranke. Ker je to obveznost po pravnomočni sodbi delovnega sodišča izpolnila tožeča stranka, zahteva od tožene stranke povrnitev izplačanih nadomestil v vtoževanem znesku.

V sporu o pristojnosti je odločilnega pomena vprašanje, ali gre tožeči stranki socialnopravno varstvo (stališče Okrožnega sodišča v Celju) ali civilnopravno varstvo (kot je stališče Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani). Pravice iz zdravstvenega zavarovanja ureja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki v 3. odstavku 1. člena zagotavlja socialno varnost zavarovancem v primeru bolezni, poškodbe, poroda ali smrti. Zavarovane osebe imajo na podlagi zdravstvenega zavarovanja skladno določbi 12. člena v zvezi z 2. odstavkom 13. člena pravico do 1. plačila zdravstvenih storitev, 2. nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela, 3. pogrebnine in posmrtnine in 4. povračila potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. Pravice iz zdravstvenega zavarovanja po tem zakonu lahko uveljavi le oseba, ki ji je priznana lastnost zavarovane osebe (78. člen). Zoper dokončno odločbo pristojnega organa ima zavarovana oseba v skladu z ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije) pravico pred socialnim sodiščem vložiti tožbo (30. člen ZDSS).

Po 5. členu ZDSS je socialno sodišče pristojno odločati v sporih o pravicah do denarnih dajatev in storitev iz sistemov socialnih zavarovanj: pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti (1., 2., 3. točka 1. odstavka 5. člena), v sporih o denarnih prejemkih iz sistema družinskega varstva in o denarnih dajatvah iz sistemov socialnega varstva (socialni prejemki - 4. točka 5. člena). Pristojnost socialnega sodišča se nanaša tudi na reševanje sporov v zvezi z uresničevanjem pravic in obveznosti iz socialnih zavarovanj in v sporih v zvezi s prostovoljno vključitvijo v sisteme, ki jih izvajajo nosilci obveznih zavarovanj v sistemu socialne varnosti.

Za opredelitev pojma socialnega spora po 5. členu ZDSS torej ne zadošča zgolj vsebina pravnega razmerja, ampak je za določitev pristojnosti socialnega sodišča na podlagi 30. člena ZDSS potrebna tudi določitev strank, udeleženih v postopku. Socialni spor je glede na opredelitev 5. člena v zvezi s 30. členom navedenega zakona določen tako po subjektih kot po predmetu spora. Stranki v sporu pred sodiščem sta praviloma zavarovanec oziroma oseba, ki uveljavlja pravico do socialnega oziroma družinskega prejemka in državni organ, ki je v upravnem postopku dokončno odločil o pravici (1. alinea 1. točke, 1. alinea 2. točke, 1. alinea 3. točke 5. člena in 4. točka 5. člena ZDSS). Samo v primeru iz 32. člena ZDSS je tožena stranka lahko zavarovalni zavod, pooblaščen za odločanje o pravicah in obveznostih iz zavarovanja oziroma iz zavarovalnega razmerja. Socialno sodišče je po 2. odstavku 5. člena pristojno na področjih iz 1. odstavka odločati tudi v sporih o odgovornosti za škodo, ki jo zavod povzroči zavarovancem oziroma za škodo, ki je povzročena zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem.

V obravnavani zadevi ne gre za tak (odškodninski) spor, niti za spor iz 1. odstavka 5. člena, saj nastopata kot stranki postopka Skupnost zavodov osnovne zdravstvene dejavnosti oziroma Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, predmet spora pa se ne nanaša na področje iz 3. alinee 2. točke 1. odstavka 5. člena ZDSS. V sporih, v katerih je vsaka od strank katera od navedenih oseb: gospodarska družba, zavod (vključno javni zavod), zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost veljajo po 1. točki 1. odstavka 481. člena ZPP pravila o postopku v gospodarskih sporih. Zato gre v predmetni zadevi za spor iz civilnopravnega razmerja. Za taka razmerja je namreč značilno, da nastajajo na ravni prirejenosti oziroma enakopravnosti subjektov. V posledici te ugotovitve je obravnavani spor uvrstiti kot spor iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb iz 1. člena ZPP, o katerih se na podlagi 481. člena odloča v gospodarskem sporu.

Po 1. odstavku 97. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 26/99, 28/2000 - ZS) sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodišča splošne pristojnosti, specializirana sodišča, kot na primer delovna in socialna sodišča pa le v okviru pristojnosti, ki je z zakonom izrečno določena (2. odstavek 97. člena). Specializirana sodišča, ki postopajo po posebnih pravilih postopka (1. člen, 14. člen ZDSS) so tako sodišča z določenim ožjim področjem pristojnosti. Zato velja domneva, da so za vse zadeve iz sodne pristojnosti, razen zadev, za katere zakon izrecno določa pristojnost specializiranih sodišč ali drugih organov (1. člen ZPP), stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti. Ker je obravnavani spor šteti za spor obligacijske narave po 1. členu ZPP, je s tem tudi že določena vrsta (oblika) sodnega varstva, zato ne prihaja v poštev subsidiarno določeno varstvo iz 5. člena ZDSS.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 25. člena ZPP odločilo, da je za rešitev spornega razmerja pristojno Okrožno sodišče v Celju.