Jedro

Tožnik je aktivno deloval v verigi preprodaje vozil, ki so bila pridobljena iz drugih članic EU na ime ene od slamnatih družb in nato preko fizičnih oseb oddana v komisijsko prodajo tožniku, ki je vozila prodal končnemu kupcu po posebni shemi obdavčenja. Zato se mu ne priznava status obdavčljivega preprodajalca po posebni ureditvi obdavčitve po 102. člena ZDDV-1, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi prodajalec v skladu s to ureditvijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) od prometa blaga in storitev za davčna obdobja od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 v višini 782.870,00 EUR po stopnji 16,667 %, v skupnem znesku 130.478,59 EUR, ki ob upoštevanju že obračunanega DDV v višini 631,67 EUR znaša 129.846,93 EUR, s pripadajočimi obrestmi do dneva izdaje odločbe v znesku 12.085,44 EUR, kot izhaja iz tabele (točka I/1 izreka); DDV od prometa blaga in storitev za davčno obdobje 1. 1. do 31. 11. 2008 v višini 1.702.670,00 EUR po stopnji 16,6667 % v skupnem znesku 283.778,90 EUR, ki ob upoštevanju že obračunanega DDV v višini 2.361,67 EUR znaša 281.417,23 EUR, s pripadajočimi obrestmi do dneva izdaje odločbe v znesku 17.527,22 EUR, kot izhaja iz tabele (točka I/2 izreka); dodatno se tožniku odmeri davek od motornih vozil (DMV) od pridobitve osebnih avtomobilov iz EU v letu 2007 v znesku 77.928,50 EUR ter v obdobju od 1. 1. do 30. 11. 2008 v znesku 109.684,90 EUR s pripadajočimi obrestmi, kot izhaja iz tabel (točki II/1 in 2 izreka). Rok plačila je 30 dni, po preteku roka bodo obračunane zamudne obresti in začeta davčna izvršba (točka III izreka), zavezanec ni zahteval povrnitve stroškov, stroški, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki IV in V izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) pravilnosti in zakonitosti obračunavanja in plačevanja DDV in DMV. O ugotovitvah je sestavljen zapisnik 15. 7. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval. Davčni organ je zaradi nepopolne dokumentacije tožnika na podlagi 39. člena, 41. člena ter 215. člena in 216. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) pridobil podatke na podlagi izmenjave informacij v skladu s 5. členom in 19. členom Uredbe 1798/2003/ES o nabavah oz. pridobitvah vozil iz EU kot tudi prodajah vozil, ki jih je imel tožnik v letih 2007 in 2008. Davčni organ je pridobil podatke o opravljenih DIN pri družbah, ki so v spornem obdobju poslovale s tožnikom: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o., kjer so opredeljene kot „missing trader“ družbe. Tožnik je posloval pretežno z gotovino in v postopku ni predložil vse blagajniške dokumentacije. Tožnik je posloval preko navedenih „missing trader“ družb in fizičnih oseb, ki jih davčni organ poimensko navaja. Iz primerov, ki so navedeni, je razvidno, kako so posli potekali in sicer je tožnik npr. za vozilo, ki ga je prodal končnemu kupcu, uredil njegovo pridobitev iz Skupnosti na ime slovenske „missing trader“ družbe in preko fizične osebe vozilo registriral na ime te fizične osebe in ga potem prodal končnemu kupcu preko komisijske pogodbe in po posebni shemi obdavčenja. Dejansko pa je šlo za pridobitev vozil iz Skupnosti z gotovinskim nakupom in prodajo vozil kupcem v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS), ki jo je tožnik v poslovnih knjigah predstavil kot komisijsko prodajo. Komisijske pogodbe so sicer oštevilčene, vendar časovno neurejene, brez zaporedja, nekatere se podvajajo, druge manjkajo, večina pogodb je nepodpisanih s strani komitentov ter ne odražajo dejanskega stanja preprodaje vozil. Davčni organ ugotavlja neskladja (npr. glede cene, obvestil o realiziranem poslu in doseženi prodajni ceni kupcu, obračuna posla, provizije, nepoznavanja kupcev s strani komitentov ipd.). Davčni organ ugotavlja, da je tožnik aktivno sodeloval v verigi preprodaje motornih vozil, ki je potekala iz države EU z namenom davčne goljufije. Slovenski „missing trader“ je s svojo ID številko pridobil avtomobil države EU brez plačila DDV in hkrati za ta avtomobil v RS ne plača pripadajočega DDV. Avtomobil potem kupi določena fizična oseba, ki ga posreduje v komisijsko prodajo preko tožnika. Pri tem tožnik proda končnemu kupcu avtomobil in DDV obračuna samo od razlike v ceni po posebni shemi. Na ta način je prikrit pravni posel pridobitve vozila iz druge države članice EU in nadaljnja prodaja v RS. Davčni organ je namreč v postopku nesporno ugotovil, da se vozila iz EU nahajajo na dvorišču tožnika ves čas od njihove pridobitve, medtem ko dokumentacija izkazuje prehajanje vozil od „missing trader“ družbe preko fizične osebe in komisionarja do končnega kupca. Davčni organ se sklicuje na 32. člen, 34. člen, 36. člen, 37. člen, 77. člen, 87. člen in 88. člen Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Po 74. člen ZDavP-2 navidezni posli ne vplivajo na obdavčenja. Navedenim slamnatim družbam so bile v postopkih DIN odvzete ID številke za DDV, ker so bile vse ustanovljene s strani tretjih oseb - „profiterjev“ v verigi preprodaje motornih vozil z namenom pridobivanja vozil iz Skupnosti brez plačila dajatev. To pomeni, da je šlo za umetno postavljene pridobitelje vozil, ki so prikrivali dejanski pravni posel, kar je imelo za posledice davčne zatajitve, tožnik pa je aktivno deloval v verigi subjektov.

2. Davčni organ navaja dokumentacijo, iz katere je razvidno, kako so posli potekali. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno poslovanje tožnika pri prodaji in pridobitvi vozil preko posameznih „missing trader“ družb: A. d.o.o. (str. 14 do 16), B. d.o.o. (str. 17, 18), C. d.o.o. (str. 18 do 20), D. d.o.o. (str. 21, 22), E. d.o.o. (str. 23) ter poslovanja tožnika pri pridobitvi in prodaji vozil preko fizične osebe in lažnih računov (str. 24). Na str. 27 navaja posamezne fizične osebe, ki so za tožnika v letih 2007 in 2008 opravljale storitve, povezane s preprodajo motornih vozil. Pridobitev in preprodaja pa sta potekali datumsko povsem v neskladju. Vozila so bila običajno najprej prodana v RS in šele nato pridobljena iz EU. Davčni organ navaja objektivne okoliščine, ki dokazujejo, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje davka. Tožnik je razpolagal z vozili, vključno z njihovo dokumentacijo in ključi, nastopal je kot ponudnik in preprodajalec vozil, s tem da so kupci vozila ob prvem obisku videli na zalogi na parkirišču. Davčnemu organu je prikrival posel pridobitev vozil iz EU s poslovanjem po načelih komisijske pogodbe ter neizkazovanjem pridobitev v obrazcih DDV-O. Za vozila, za katera so se kupci že odločili za nakup in za njih plačali avans, pa je tožnik uredil pridobitev preko ene od slamnatih družb, njegovo prodajo fizični osebi, ki je vozilo za kratek čas registrirala na svoje ime in ki je nato oddala vozilo v komisijsko prodajo. Iz razgovorov s končnimi kupci vozil izhaja, da so vsi potrdili dejstvo, da so vozila ob prvem obisku videli na parkirišču tožnika in da so se za nakup vozila dogovarjali pri tožniku, nihče od končnih kupcev ni poznal komitenta, ki je vozilo na papirju oddal v komisijsko prodajo tožniku, kot tudi ne slamnate družbe, ki je na papirju pridobila vozilo iz EU. Dejanski pridobitelj ter preprodajalec vozil je torej tožnik. Podatki o pridobitvah in preprodaji vseh vozil, ki so bila v postopku DIN predmet obdavčitve so razvidni iz tabel na str. 30, 31, 32 in 33 obrazložitve izpodbijane odločbe.

3. Sklepno davčni organ ugotavlja, da je tožnik samo na papirju izkazoval komisijsko prodajo, dejansko pa ne gre za komisijsko prodajo ter je zato dolžan ob vsaki prodaji vozila obračunati ter plačati DDV po splošni stopnji od neto prodajne vrednosti vozila. Tabela premalo obračunanega DDV je razvidna na straneh 39 do 42, izračun obresti na strani 43, obračun DMV pa na straneh 46 do 50 obrazložitve izpodbijane odločbe.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa glede DDV strinja, izpodbijano odločbo pa odpravi v delu, ki nanaša na DMV. Tudi po mnenju pritožbenega organa tožnik ni nastopal kot komisionar ter je vozila prodajal v svojem imenu in za svoj račun.

5. Tožnik v tožbi navaja, da ni izkazano, da bi preprodajo organiziral preko „missing traderj“ družb z namenom, da te družbe ostanejo davčni dolžniki. Meni, da davčni organ ni ponudil nobenega tehtnega razloga, da bi svoje zaključke s stopnjo gotovosti potrjeval in da so dejansko in pravno zgrešeni. Sklicuje se na navedbe v pritožbi, da je pravna oseba, ki se ukvarja izključno s komisijsko prodajo, ne pa z nakupom in prodajo vozil. Sklicuje se na 788. člen OZ, ki ga citira. Ne strinja se z navedbami drugostopenjskega organa, da tožnik ni nastopal kot komisionar. Glede fiksnih zneskov v sklenjenih pogodbah je napačen zaključek pritožbenega organa, da ti posli niso bili sklenjeni na račun komitenta. Vse posle, ki so bili izvedeni, so tožniku zaupali komitenti, ki so z njim sklenili tudi komisijsko pogodbo. Namena komitentov davčni organ ni preverjal, zato tudi zaključka, da gre za posle komisionarja, ni mogoče utemeljiti zgolj zaradi navedbe fiksnega zneska na pogodbah. OZ ne določa, da mora biti višina provizije določena v komisijski pogodbi. Nedokazane so tudi navedbe, da tožnik komitentov ni obveščal o realiziranih prodajah in jim ni pošiljal obračunov. Vztraja, da izvedeni posli izpolnjujejo vse elemente komisijske prodaje in da posli niso bili sklenjeni za tožnikov račun, kot napačno trdi davčni organ. Navaja, da je v obravnavanem obdobju opravil komisijsko prodajo za 497 osebnih vozil in da je davčni organ nekatere od teh dodatno obdavčil, drugih pa ne. Iz prvostopenjske odločbe ne izhaja po kakšnem ključu in na podlagi česa je odločil, da je tožnik v nekaterih poslih deloval kot prodajalec, v drugih pa kot komisionar, za kar ni predložil nobenih dokazov ter je očitno kar na „počez“ odmeril dodatne davčne obveznosti za sporno obdobje, saj bi moral za vsako konkretno prodajo navesti dokaze, da je tožnik kršil davčne predpise. Napačno davčni organ zaključuje, da je tožnik posloval z gotovino, ker naj bi samo 40 % transakcij teklo preko njegovega TRR. Tak zaključek ni utemeljen, saj se je ukvarjal s komisijsko prodajo, kar pomeni, da je šla transakcija ali preko njegovega TRR ali neposredno od kupca na prodajalca. Sklepno pove, da davčni organ za kršitve tožnika, ki jih zatrjuje, ne predloži nobenega konkretnega dokaza niti dokaznega sklepa, niti ne navede kakšno korist naj bi tožnik v teh primerih sploh imel ali prejel. V spisu ni dokazil, da za sporna vozila davčne obveznosti niso bile plačane. Vse temelji na trditvah davčnega organa. Če ti dokazi obstajajo v drugih spisih, je bilo s tem tožniku onemogočeno dokazovanje. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo razveljavi (prav odpravi) in postopek ustavi ter priglaša stroške postopka.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri navedbah iz svoje obrazložitve. Očitek, da davčni organ ni preveril imena njenih komitentov je neutemeljen, saj je tožnik za vozila izplačal zgolj kupnine, ki so bile v fiksnih zneskih določene v komisijskih pogodbah, ne glede na doseženo prodajno ceno, kar pomeni, da je sam nosil ves riziko za uspeh prodaje, zato je neutemeljena trditev tožnika, da je vozila prodal za račun komitentov. Sklicuje se na stališče iz sodb Upravnega sodišča (I U 1639/2009, I U 1073/2007). Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporno nepriznavanje tožniku statusa obdavčljivega preprodajalca tožnika po posebni ureditvi obdavčitve po 102. člena ZDDV-1, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi prodajalec v skladu s to ureditvijo v smislu 102. člena, 103. člena in 104. člena ZDDV-1. Po posebni ureditvi je davčna osnova za dobavo blaga razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi prodajalec, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa pa izhaja, da je tožnik nastopal kot klasični preprodajalec motornih vozil, saj je prodajal vozila, ki jih je imel na zalogi oz. na svojem parkirnem prostoru in ni šlo za komisijsko prodajo in posebno ureditev obdavčenja. Zato mu je davčni organ obračunal DDV ob vsaki prodaji spornih vozil po splošni oz. preračunani stopnji DDV (v višini 16,6667 odstotka) od neto prodajne vrednosti vozil in ne od provizije, kot bi to želel tožnik, ki si je na ta način obračunal DDV. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja tudi, da je tožnik aktivno deloval v verigi preprodaje vozil, ki so bila pridobljena iz drugih članic EU na ime ene od navedenih slamnatih družb in nato preko fizičnih oseb oddana v komisijsko prodajo tožniku, ki je vozila prodal končnemu kupcu po posebni shemi obdavčenja. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje izhaja, da je bil prikrit dejanski pravni posel, t.j. pridobitev vozil iz EU in prodaja vozil končnim kupcem v RS, s tem pa se strinja tudi sodišče. Tožnik je v svojih poslovnih knjigah predstavil prodajo vozil kot komisijsko prodajo, ki pa tudi po mnenju sodišča za sporna vozila ni izkazana. Davčni organ je pojasnil, na kakšen način je prišel do zaključka, da je tožnik aktivno deloval v verigi preprodaje vozil in razloge, zakaj meni, da ne gre za komisijsko prodajo. V zadevi ni dvoma, da so bila v tem postopku obravnavana vozila pridobljena iz EU na ime ene od družb A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. Iz DIN pri teh družbah pa izhaja, da gre za družbe topa „missing trader“, kot jih imenuje Uredba Komisije ES št. 1295/2004 z dne 29. 10. 2004, ki na računih izkazanega in obračunanega DDV niso plačale. Zato se sodišče strinja z davčnim organom, da so bile navedene družbe v verigi nabave vozil oz. prodaje postavljene z namenom izvedbe davčne utaje, saj poslov niso resnično izvajale, niti niso bile nosilke gospodarskih aktivnosti in so obstajale samo na papirju (družbe so bile brez zaposlenih, niso predlagale davčnih obračunov, niso obračunavale in plačevale DDV ter jim je bila kasneje tudi odvzeta ID številka). Navedene „missing trader“ družbe so v verigi preprodaj nastopale v vlogi kupcev vozil od tujih dobaviteljev. Sodišče ne vidi razloga da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da je tožnik v resnici sam uredil nakup oz. pridobitev vozil iz drugih članic EU preko navedenih „missing trader“ družb in jih na koncu prodal s komisijsko pogodbo končnim kupcem v RS. Davčni organ je podrobno pojasnil, kako je prišel do teh ugotovitev. Ugotovljena so očitna datumska neskladja dokumentov pridobitve in preprodaje vozil v RS iz katerih izhaja, da so bila vozila najprej prodana v RS in šele nato pridobljena iz EU oz., je bil urejen nakup preko „missing trader“ družbe šele potem, ko je bilo vozilo po računu že prodano fizični osebi, ki se pojavlja kot komitent v komisijskih pogodbah s tožnikom ipd. Sodišče zato ne dvomi, da je bil namen tožnika, da se vozila na ta način prodajo končnemu kupcu po posebni shemi obdavčenja in tudi po mnenju sodišča to kaže na dejstvo, da je bila pridobitev vozil iz EU urejena samo na papirju in z namenom davčne zatajitve.

9. Zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne račune in navidezne pogodbe, ki prikrivajo posel pridobitve vozil iz EU in prodajo v RS. V zadevi ni sporno dejansko stanje, da je bila prodaja fizičnim osebam, ki so sodelovale kot vmesni člen in na ime katerih so bila vozila registrirana za kratek čas (v nekaterih primerih celo samo za en dan) izvedena z namenom, da tožnik vozilo proda končnemu kupcu preko komisijske pogodbe po posebni shemi obdavčenja. Navedene osebe so v tej verigi preprodaje delovale kot „buffer“ (vmesnik oseb) (vez med „missing trader“ družbo in drugim „bufferjem“ ali „brokerjem“). Glede pridobitve vozil iz EU je davčni organ pridobil račune tujih dobaviteljev, ki so se glasili na nižje zneske, kot je bilo vozilo kasneje prodano, ki so kot rečeno, glasili na slamnate družbe. Vlogo za izdajo potrdil o homologaciji pa je običajno vložila neidentificirana oseba, kot izhaja iz ugotovitev davčnega organa. Vozila so bila nato registrirana na ime vmesnih oseb (fizičnih oseb, t.i. „bufferjev“), ki so vozila (navidezno) kupili od „missing trader“ družb in jih dali v komisijsko prodajo tožniku. Iz računov o prodaji vozil končnemu kupcu npr. izhaja, da je bilo vozilo že pred datumom opravljene registracije odpremljeno končnemu kupcu oz. je bilo vozilo najprej prodano in šele nato registrirano na ime komitenta ipd.. Iz konkretnih primerov, ki jih je pojasnil davčni organ in iz dokumentacije upravnega spisa tudi po mnenju sodišča izhaja, da je bil kupec vseh spornih vozil dejansko tožnik.

10. Po 788. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se s komisijsko pogodbo komisionar zavezuje, da bo za plačilo (provizijo) v svojem imenu in za račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent v obravnavanem primeru. Iz dejanskega stanja izhaja, da komitent ni nastopal kot v lastnem poslu, temveč je opravljal posel za tožnika, ter je bil vmesni člen od nabave do prodaje, ki jo je v celoti izvedel tožnik. Nima prav tožnik, ko zatrjuje, da je nastopal za račun komitenta. Glede na ugotovitve dejanskega stanja, da je npr.: nakazilo kupnine komitentu bilo izvedeno pred sklenitvijo prodaje kupcu, da je bilo vozilo običajno prodano kupcu še isti dan, kot ga je tožnik sprejel v komisijsko prodajo, komitenta tožnik ni obveščal o prodaji vozila, vozilo se je v verigi preprodaje prodalo po nižji ali enaki ceni, kot je bilo kupljeno od „missing trader“ družbe, vozila so se nahajala na dvorišču tožnika, so bila na ogled od pridobitve do odprodaje, dokumentacija izkazuje, da so bila vozila prodana še preden je bila pridobitev iz EU ipd. Glede na navedeno so tudi po mnenju sodišča komisijske pogodbe navidezne, tako kot pravilno ugotavlja davčni organ. Po mnenju sodišča gre v resnici za posle komisionarja, ne pa za posle, ki jih je komisionar opravljal za komitenta. Pa tudi sicer niso izpolnjeni elementi komisijske pogodbe po OZ, tako kot pravilno ugotavlja tožena stranka, iz katerih bi se sklepalo, da je šlo za opravljanje poslov komisionarja v svojem imenu in za tuj račun, tako glede obveznega obračuna o opravljenem poslu, ki ga je komisionar dolžan podati nemudoma (797. člen OZ), sporočila sopogodbenikovega imena komitentu (796. člen OZ). Iz pogodb tudi niso razvidne višine provizije. Prav ima sicer tožnik, da po 800. členu OZ višina plačila ni treba, da je določena v pogodbi in da gre v tem primeru komisionarju plačilo, ki ustreza opravljenemu poslu in doseženemu uspehu, vendar pa sodišče ugotavlja, da iz pogodb tudi takšen dogovor plačila po uspehu ne izhaja. Iz komisijskih pogodb je razvidno tudi, da je prodajna cena fiksna, kar pomeni, da če so posli sklenjeni pod ugodnejšimi pogoji, gre v tem primeru vsa dosežena korist komisionarju in ne komitentu, kot bi moralo biti navedeno po 790. členu OZ. Iz izvedbe poslov pa nedvomno izhaja, da komitenti niso nastopali v vlogi oseb, na račun katerih naj bi tožnik sklepal posle.

11. Zato sodišče ne more pritrditi tožniku, da gre v obravnavanih primerih za komisijsko prodajo in posebno ureditev obdavčljivega prodajalca v smislu 102. člena do 110. člena ZDDV-1, temveč gre za navidezne oz. fiktivne komisijske posle, ki po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2 na obdavčenje ne vplivajo. Tudi po mnenju sodišča je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel, ki obsega klasični nakup in prodajo vozil ter je davčni organ tožnika pravilno obravnaval kot kupca spornih vozil in s tem kot zavezanca za obračunavanje in plačevanje DDV.

12. Sodišče sledi ugotovitvam davčnega organa glede izvedbe poslov, načina poslovanja tožnika in tudi z dokazno oceno davčnega organa, da je tožnik aktivno sodeloval v verigi preprodaj. Dejansko stanje je v zadostni meri in pravilno ugotovljeno in sloni na dokazih, ki jo je davčni organ pridobil s strani udeleženih oseb in pisnih dokumentov. Tožnikov očitek, da je davčni organ odločil arbitrarno, je zato neutemeljen. Iz upravnih spisov izhaja, da je davčni organ tožniku naložil plačilo DDV za vozila, za katera je nedvomno ugotovil, da so bila nabavljena v verigi preprodaj preko navedenih „missing trader“ družb in fizičnih oseb na način, kot je pojasnil. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi tem ugotovitvam sledilo, obrazložitev je mogoče preizkusiti. Zato očitki tožnika, da je davčni organ kar „počez“ odmeril dodatne davčne obveznosti za sporno obdobje, ne držijo. Prav tako ne drži zatrjevanje tožnika, da ne obstaja listina, ki bi dokazovala, da obveznosti niso plačane. Davčni organ je natančno pojasnil, kaj je podlaga za naložitev obveznosti tožniku in se s tem strinja tudi sodišče, tožnik pa tudi v tožbi ne navaja ničesar novega.

13. Tožniku v postopku ni bilo onemogočeno dokazovanje. Te tožnikove ugovore sodišče kot pavšalne zavrača. Relevantne okoliščine so v zadostni meri ugotovljene. V obravnavanem primeru gre za pristojnost davčnega organa, da z davčnega vidika opredeli pogodbena razmerja strank, za kar ima pooblastila v Zakonu o davčni službi (ZDS-1), ZDavP-2 in ZDDV-1. Tožnik je bil seznanjen z ugotovitvami DIN, v postopku je sodeloval in je imel možnost predložiti dokaze. V obravnavanem primeru ne gre za sklepanja in neobrazloženo naložitev davčne obveznosti, kot navaja tožnik. Dokazno breme je na strani tožnika (prvi odstavek 76. člena ZDavP-2), ki v postopku drugačnih okoliščin ni izkazal. Davčni organ se je pravilno opredelil do vseh objektivnih elementov, ki jih je pojasnil in relevantnih okoliščin, ki jih je upošteval pri svojih ugotovitvah. Tudi po mnenju sodišča je podan tožnikov subjektivni element in aktivno delovanje v verigi preprodaj. V zadevi tudi ni kršeno načelo materialne resnice.

14. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločalo na nejavni seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

15. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.