Jedro

Pravilno je ravnanje upravnega organa, ko na podlagi 29. člena ZST izda odločbo taksnemu zavezancu, naj v 15 dneh plača dolžno sodno takso in 50% pribitka nanjo kot kazensko takso, ker bosta sicer obe prisilno izterjani, potem, ko je dobil obvestilo sodišča, da taksni zavezanec ni plačal sodne takse za pritožbo zoper prvostopni sklep sodišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 24.6.1993, s katero je na podlagi obvestila temeljnega sodišča z dne 26.5.1993 naložila tožniku plačilo sodne takse in 50 % povišane kazenske takse v skupnem znesku 3.670,00 SIT. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopni organ s tem, ko je po prejemu navedenega obvestila, iz katerega je razvidno, da tožnik v izvršilni zadevi upnika komunalnega podjetja zoper tožnika kot dolžnika, zaradi izterjave 1.321,00 SIT, ni plačal sodne takse v znesku 3.670,00 SIT, izdal prvostopno odločbo, ravnal v skladu z določbami 1. in 3. odstavka 29. člena zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, 14/91 in 9/91-I). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje tudi na določbe 4. člena citiranega zakona o sodnih taksah in na določbo 1. odstavka tarifne številke 3 k temu zakonu (pravilno 2. odstavka te tarifne številke) ter na sklep o uskladitvi vrednosti točke v zakonu o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 8/93), ki določa, da znaša vrednost točke za čas od 1.3.1993 naprej 8,00 SIT.

Tožnik v tožbi ugovarja s prvostopno odločbo naloženi mu sodni in kazenski taksi in navaja, da po njegovem mnenju komunalno podjetje v danem primeru ni njegov upnik. Navedene sodne in kazenske takse pa ne bo plačal nikoli. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče meni, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je prvostopni organ z izdajo prvostopne odločbe ravnal skladno z določbami 1. in 3. odstavka 29. člena citiranega zakona o sodnih taksah, po katerih, če taksni zavezanec ne plača takse v roku, ki je določen v 26. oziroma 28. členu tega zakona, sporoči sodišče to v nadaljnjem roku 15 dni upravi za družbene (javne) prihodke občine, v kateri ima taksni zavezanec svoje stalno prebivališče (sedež), naj takso prisilno izterja, na spisu pa zaznamuje, da je navedeni organ obveščen o neplačani taksi, in po katerih izda uprava za družbene (javne) prihodke občine, ko prejme sporočilo, odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu naj v 15 dneh od prejema odločbe plača dolžno takso in 50 % pribitka nanjo kot kazensko takso.

Izpodbijana odločba je torej zakonita. Zato je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).