Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 47. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) lastninska pravica preneha, če je stvar uničena. Skupno premoženje zakoncev je skupna lastnina, ta pa le ena od oblik lastninske pravice, ki kot je bilo zgoraj pojasnjeno na uničenih stvareh ne more obstajati. Glede na izrecen ugovor tožene stranke, ki je pojasnila, da od vseh predmetov, ki so predmet tožbenega zahtevka obstaja le še omara v spalnici, glede na izjavo tožeče stranke, da ne ve, -ali sporne premičnine še obstajajo, predvsem pa glede na dejstvo, da je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala v letu 1984, torej pred 15 leti, da so bile najnovejše od spornih premičnin kupljene v letu 1981, torej pred 18 leti, nekatere pa celo pred 20 leti ter da velik del teh premičnin predstavlja izrazito potrošne predmete, bi moralo sodišče prve stopnje, da bi lahko ugodilo postavljenemu tožbenemu zahtevku, ugotoviti ali premičnine še obstajajo, oziroma bi to morala dokazati tožeča stranka.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (3. točka njenega izreka) potrdi.

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se glede odločitve o ugoditvi tožbenemu zahtevku (1. točka izreka) ter glede odločbe o stroških (2. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnik in toženka v času trajanja njune zakonske zveze s skupnimi sredstvi in skupnim delom pridobila sledeče premično premoženje, ki predstavlja skupno premoženje pridobljeno v trajanju njune zakonske zveze: spalnica (omara Brest, most z omaro Brest, postelja-kavč, 1 fotelj, 2 jurčka, pisalna miza Brest in tepih); kuhinja (hladilnik z zamrzovalnikom Gorenje, hladilna omara Gorenje, 6 stolov, jedilni servis, posoda, mlinček in varilni strojček z-a folijo); dnevna soba (kavč - postelja, termoakomulacijska peč, termostat, tepih, barvni televizor Iskra, odeje, pregrinjala in posteljina); kopalnica (pralni stroj Gorenje, sesalec 2000 S, parni likalnik in toaletna omarica) ter ostalo (moško športno kolo Rog z desetimi prestavami, rabljen dvotarifni števec in ura Iskra, ploščice iz plute format paket 50 m2 in osebni avto Fiat Zastava 750, letnik 1983, bele barve). Sodišče prve stopnje je odločilo, da znaša delež pravdnih strank na tem premoženju 1/2 za vsakega. V presežku (to je glede 1 fotelja, štedilnika Gorenje, pomivalnega korita, toplega poda, multipraktika, 2 moških športnih koles na 5 prestav, ženskega ponya ter treh osebnih avtomobilov Zastava 750 in osebnega avtomobila znamke Jugo 45, letnik 1985) je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 60.523,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper zavrnilini del sodbe sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na tožbeni zahtevek za hladilno skrinjo, tri osebne avtomobile Zastava 750 in osebni avtomobil znamke Jugo 45, letnik 1985, se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je nedvomno izkazano, da je bila hladilna skrinja kupljena z denarjem, ki je predstavljal skupno premoženje zakoncev. Res je bila sicer kupljena po prekinitvi zakonske -skupnosti, vendar se skladno s sodno prakso šteje za skupno premoženje tudi takšna kupljena stvar, ker je le materializacija skupnega premoženja. Osebni avtomobil Jugo 45, letnik 1985 je bil vplačan z denarjem, ki ga je prispeval tožnik še v času trajanja zakonske skupnosti, le dobavljen je bil po prenehanju zakonske skupnosti. Skladno s sodno prakso pa tudi premoženje, ki izvira iz skupnega premoženja zakoncev, sodi v skupno premoženje, zato ima tožnik stvarnopravni zahtevek, pa tudi obligacijskopravni z ahtevek glede tega premoženja. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja še enega osebnega avtomobila Zastava 750. Očitno tega avtomobila toženka ni registrirala na svoje ime, zato tožnik predlaga zaslišanje priče J. P. in ponovno opravo ustreznih poizvedb pri Sekretariatu za notranje zadeve. Tožnik poudarja, da je že v postopku na prvi stopnji pojasnil, da je denar za plačilo kupnine posodil njegov očim; denar, ki ga je toženka dobila od prodaje tega avtomobil-a pa je obdržala zase. Tožnik še zatrjuje, da je denar za nakupe vseh avtomobilov zagotovil iz svojega posebnega premoženja, to je od prodaje vikenda ter s posojilom očima in matere. Zaradi navedenega tožnik predlaga da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zoper 1. in 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tudi toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP 1977). V pritožbi navaja, da se sodbe ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. V posameznih delih obrazložitve sodišče namreč le navede, da verjame eni ali drugi stranki, pri čemer pa ne pove, zakaj določeno stvar verjame; sodba torej nima dokazne ocene, zaradi česar je ni mogoče preizlus-iti, v čemer je podana bistvena kršitev določb ZPP (1977) iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Prav tako je podana bistvena kršitev določb ZPP (1977) s tem, ker je tožbeni zahtevek nedoločen, premičnine namreč niso ne količinsko, ne kakovostno opredeljene, takšnemu tožbenemu zahtevku pa ni mogoče ugoditi, ampak bi ga moralo sodišče prve stopnje zavreči. Sodišče prve stopnje ni primerno upoštevalo izpovedbe tožnice, ki ni bila z ničemer izpodbita, da je v zakon pripeljala svoj osebni avto Zastava -126, ki je bil v času trajanja zakonske zveze prodan, iz kupnine pa je bila kupljena stanovanjska oprema, ki zato ne more predstavljati skupnega premoženja. Toženka se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede deležev na skupnem premoženju. Ob izkazanih dohodkih pravdnih strank ter stroških, ki jih je imel tožnik s plačevanjem preživnine za dva otroka iz prvega zakona ter velikih stroških sodnih postopkov, ki jih je imel tožnik v zvezi s pravdami, povezanimi s prvim zakonom, je nedvomno de-lež toženke na skupnem premičnem premoženju večji kot 1/2 Toženka še poudarja, da je že v postopku na prvi stopnji pojasnila, katere od premičnin sploh še obstajajo in po njenem prepričanju se lahko sodba na ugotovitev skupnega premoženja glasi le na obstoječe stvari. Ker je sodišče odločilo drugače je zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi navedenega toženka predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo v 1. in 2. točki izreka spremeni in v t-em delu zahtevek zavrne, podrejeno pa da sodbo v 1. in 2. toč-ki izreka razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V skladu z določbo 359. člena ZPP(1977) sta bili pritožbi vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke ni, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da hladilna skrinja ne more predstavljati skupnega premoženja, saj jo je toženka vrnila trgovini še pred prenehanjem skupnega življenja in dobila vrnjeno vplačano kupnino. Ker torej hladilna skrinja ob prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank ni sodila v premoženje pravdnih strank, je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede avtomobilov, ki naj bi jih pravdni stranki kupovali v času trajanja skupnega življenja in po prenehanju njune življenjske skupnosti. Pravilno je zaključilo, da je bil osebni avtomobil Jugo 45 dobavljen šele v letu 1985, to je po prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank in torej v času trajanja življenjske skupnosti še ni obstajal, zato ne more predstavljati skupnega premoženja. Glede ostalih dveh avtomobilov Zast-ava 750, ki sta bila v letih 1978 do vključno 1984 registrirana na toženko, pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo izpovedbi toženke, da sta bila oba prodana, denar pa je bil porabljen za potrebe družine oz. za nakup novih avtomobilov; torej ob prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank nista več obstajala in ne moreta predstavljati skupnega premoženja. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede ugot-ovitev sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem avtomobila modre barve in avtomobila, ki je bil prodan T. J. Tožnik svojih trditev o obstoju teh avtomobilov ter o sredstvih, ki naj bi jih zagotovil za njihov nakup res ni z ničemer dokazal, dejansko pa je svoje izpovedbe glede avtomobilov tudi spreminjal. Toženka pa je po drugi strani prepričljivo pojasnila, da o modrem avtomobilu ne ve ničesar, da pa je tožnik kupil še en avtomobil Zastava 750 z denarjem, ki mu ga je posodil očim, ga prodal J-jevi, nato denar vrnil očimu, morda pa je pri tem tudi kaj zaslužil. Torej ob prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank tudi ta avtomobil ni več obstajal in ne more predstavljati skupnega premoženja.

Iz zgoraj navedenega torej izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede izpodbijanega dela 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, prav tako je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo; zato je pritožba tožnika neutemeljena in jo je bilo kot takšno potrebno zavrniti.

Neutemeljeno tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje storitev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, zato absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ni podana. Prav tako je tožbeni zahtevek dovolj določen, kar je pravilno obrazložilo v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje, tako da s tem, ko tožbenega zahtevka ni "zavrglo" kot nedoločenega, sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitv-e določb pravdnega postopka.

Tožena stranka pa v svoji pritožbi utemeljeno opozarja na okoliščino, ki se je izpostavljala že tudi ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje, v izpodbijani sodbi pa o tej okoliščini ni nobenih razlogov in sicer ali premično premoženje, za katerega je sodišče ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje zakoncev ter da je obstajalo ob prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank, obstaja še danes oziroma ali je obstajalo ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo prvega odstavka 47. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) namreč lastninska pravica preneha, če je stvar uničena. Skupno premoženje zakoncev je skupna lastnina, ta pa le ena od oblik lastninske pravice, ki kot je bilo zgoraj pojasnjeno na uničenih stvareh ne more obstajati. Glede na izrecen ugovor tožene stranke, ki je pojasnila, da od vseh predmetov, ki so predmet tožbenega zahtevka, obstaja le še omara v spalnici, glede na izjavo tožeče stranke, da ne ve, ali sporne premičnine še obstajajo, predvsem pa glede na dejstvo, da je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala v letu 1984, torej pred 15 leti, da so bile najnovejše od spornih premičnin kupljene v letu 1981, torej pred 18 leti, nekatere pa celo pred 20 leti ter da velik del teh premičnin predstavlja izrazito potrošne predmete, bi moralo sodišče prve stopnje, da bi lahko ugodilo postavljenemu tožbenemu zahtevku, ugotoviti ali premičnine še obstajajo, oziroma bi to morala dokazati tožeča stranka. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 47. člena ZTLR, je dejansko stanje glede obstoja premičnin ostalo neugotovljeno.

Zaradi tega je bilo potrebno na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena ZPP (1977) sodbo v 1. in posledično 2. točki izreka razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazovanje v zgoraj nakazani smeri in nato ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o za odločanje še odprtem delu tožbenega zahtevka.

Ne glede na zgoraj obrazloženo odločitev višje sodišče še opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje, če bo v ponovljenem postopku ugotovilo, da sporne premičnine še obstajajo, tudi natančneje raziskati dejansko stanje glede nekaterih premičnin (kot bo obrazloženo v nadaljevanju), za katere je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, pa tudi glede deležev pravdnih strank na tem premoženju.

Tako bo moralo sodišče prve stopnje natančneje ugotoviti kdaj sta bili kupljeni preprogi. Tožena stranka namreč zatrjuje, da sta bili kupljeni pred sklenitvijo zakonske zveze pravdnih strank ter da zato ne moreta predstavljati skupnega premoženja. V spisu se nahaja račun Slovenijalesa z dne 24. 6. 1975 (priloga B 3), iz katerega izhaja, da je bila v letu 1975 kupljena tudi preproga; tožeča stranka tega ni izpodbijala, sodišče prve stopnje pa se v izpodbijani sodbi do omenjenega dokaza ni opredelilo.

Sodišče prve stopnje tudi ni dovolj jasno obrazložilo zakaj verjame tožeči stranki, da je bilo v času trajanja življenjske skupnosti kupljeno moško športno kolo z desetimi prestavami. Tožnik nakupa kolesa ni z ničemer izkazal, toženka pa je pojasnila, da o takšnem kolesu ne ve nič oziroma, da sta bili kupljeni le dve kolesi s petimi prestavami za otroka.

Nerazumljiva je odločitev sodišča prve stopnje glede dveh foteljev in dveh jurčkov za spalnico. Medtem ko je sodišče prve stopnje glede foteljev verjelo toženi stranki, da je bil kupljen le eden, je glede jurčkov odločilo, da spadata v skupno premoženje dva, kljub temu, da je tožena stranka izpovedala, da sta bila kupljena en fotelj in en jurček. Sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj toženkini izpovedbi glede enega jurčka ne verjame, glede enega fotelja pa ji verjame.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku glede jedilnega servisa za šest oseb, glede odej, pregrinjal, posteljnine in glede emajlirane posode. Svojo odločitev je utemeljilo le z ugotovitvijo, da je logično, da so bile v času trajanja zakonske skupnosti kupljene drobne premičnine, ki jih potrebuje vsako gospodinjstvo, z ničemer pa ni pojasnilo, zakaj ne verjame izpovedbi toženke, da so vse naštete premičnine v gospodinjstvu že obstajale pred začetkom zakonske skupnosti pravdnih strank.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi glede električnega števca in ure. Vendar pa ni obrazložilo, zakaj šteje, da je električni števec spadal v skupno premoženje pravdnih strank.

Tožnik je pojasnil, da se spominja, da je bilo montažo števca potrebno plačati, vendar pa to ni zadosten dokaz za ugotovitev, da sta pravdni stranki pridobili lastninsko pravico na števcu. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku, če bo ugotovilo, da sporni števec še obstaja, ugotoviti ali sta pravdn-i stranki sploh pridobili lastninsko pravico na njem, opredeliti pa se bo moralo tudi do toženkinih trditev, da je števec pritiklina stanovanja, ki glede na to pripada vsakokratnemu lastniku stanovanja.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ne glede na ugotovitve v pravnomočni sodbi P 156/92, da sta pravdni stranki v skupno gospodinjstvo prispevali enaka deleža, tudi ugotoviti ali dejstva, ki jih je navedla tožena stranka (da je imel tožnik velike stroške s preživninami za dva otroka iz prvega zakona ter velike stroške v postopkih z bivšo ženo; dejstvo, da naj bi bilo nekaj od opreme za stanovanje kupljeno iz kupnine za prodani avtomobil, ki je bil posebno premoženje toženke; dejstvo da sta toženkina sinova iz prvega zakona prejemala pokojnino; ob ugotovitvi, da sta bili sicer plači pravdnih strank približno enaki) niso vplivala na delež zakoncev na premičnem premoženju. Res je sicer, da je praviloma skupno premoženje zakoncev nedeljiv materialnopravni pojem pri ugotavljanju solastninskih deležev, vendar pa to ni pravilo, ki bi se ga bilo potrebno držati, kadar bi kazalo, da je takšna ugotovitev deležev zakoncev v nasprotju z dejanskim stanjem, še posebej glede na okoliščino, da se (je) o premičnem in nepremičnem premoženju pravdnih strank odloča(lo) v dveh različnih pravdnih postopkih.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).