Jedro

Obstoj ponovitvene nevarnosti je ugotovilo že sodišče v pravnomočni sodbi, s katero je obsojencu izreklo varnostni ukrep v trajanju štirih let. V predmetnem postopku, ko odloča o prošnji obsojenca za predčasno prenehanje izrečenega ukrepa, sodišče ni dolžno ponovno ugotavljati, ali je obsojenec ponovitveno nevaren, oziroma podajati novih dejstev, ki bi utemeljevala takšno nevarnost, temveč je presoja obratna. Sodišče ugotavlja, ali so razlogi za izrek varnostnega ukrepa prenehali in ali so torej podane nove okoliščine, ki nasprotujejo ugotovljeni ponovitveni nevarnosti oziroma drugim razlogom za izrek varnostnega ukrepa.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo prošnjo obsojenega A. A. za prenehanje varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica gozdarja in samostojne dejavnosti v zvezi z gozdarskim poklicem, izrečenega s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju I K 58543/2013 z dne 25. 2. 2015, pravnomočno dne 29. 1. 2016. 2. Zoper sklep se je pritožila obsojenčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep spremeni in prošnji obsojenca za prenehanje varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica gozdarja in samostojne dejavnosti v zvezi z gozdarskim poklicem ugodi, podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v „ponovno razpravljanje in odločanje“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da dokazi v spisu ne podpirajo predčasnega prenehanja varnostnega ukrepa prepovedi poklica, izrečenega obsojencu. Uvodoma izpostavlja, da obsojenec po 29. 1. 2016 (kar predstavlja datum pravnomočnosti sodbe) ni bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja uničevanja gozdov po 340. členu KZ-1 in tudi ni bil obravnavan za storitev tega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče to sicer sprejema, vendar temu ne namenja posebne teže, saj je bil obsojenec vse od dne 29. 1. 2016 dalje na prestajanju več zapornih kazni, ko je bil dne 27. 3. 2020 s prestajanja izpuščen, pa je zanj začel veljati varnostni ukrep prepovedi opravljanja gozdarskega poklica, zato je logično pričakovati, da obsojenec v navedenem obdobju istovrstnega dejanja ni mogel ponoviti. Vendarle pa ne gre spregledati obsojenčeve predhodne kaznovanosti za raznovrstna kazniva dejanja, ki jo je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, in četudi od dne 27. 3. 2020, ko je ponovno prišel na prostost, ni izvršil novega kaznivega dejanja, pa je bil v tem obdobju kar sedemkrat zabeležen v evidenci pravnomočnih odločb o prekrških. Slednje izhaja iz poročila policije z dne 7. 6. 2022, ki ga je pridobilo in na katerega se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje. Pritožnica sicer navaja, da je bila zoper plačilni nalog z dne 18. 7. 2022 vložena zahteva za sodno varstvo, vendar gre pri tem očitno za nov, kasneje storjen prekršek, ki (že glede na datum plačilnega naloga) v poročilo policije z dne 7. 6. 2022 niti ni zajeto. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev, da je obsojenec v zadnjih dveh letih storil več (sedem pravnomočno ugotovljenih) prekrškov, kar nazorno kaže na njegov odnos do spoštovanja družbenih norm, omejitev in pravil, ki jih obsojenec vztrajno krši. 5. Pritožnica nadalje pojasnjuje, da želi obsojenca zaposliti podjetje B. d. o. o. Sodišču prve stopnje očita, da je družbi B. napačno pripisalo zgolj registrirano dejavnost za cestni tovorni promet, saj je navedena družba registrirana tudi za gozdarske dejavnosti, obsojenec pa bi zanjo opravljal prav takšno dejavnost, povezano s sečnjo gozdov. Čeprav drži, da je v aktu o ustanovitvi družbe B. navedenih več (zelo raznovrstnih) dejavnosti družbe, med drugim tudi gozdarske storitve, sodišče prve stopnje ni ravnalo napačno, ko je kot dejavnost družbe v izpodbijanem sklepu izpostavilo „Cestni tovorni promet“. Slednja je namreč zabeležena kot glavna (in edina) dejavnost družbe v izpisku osnovnih podatkov družbe, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo iz javno dostopnih podatkov iz portala Ajpes. Prav tako sta tudi obsojenec in v svoji izjavi družba B. sama omenjala zgolj prosto delovno mesto upravljavca prevozov v cestnem tovornem prometu in ob tem „srečevanje s tovorom lesa“, zato je logičen in sprejemljiv zapis sodišča prve stopnje, ki ni videlo ovire v zaposlitvi obsojenca kot voznika tovornega vozila, ne glede na vrsto tovora.

6. Sicer pa (šele) pritožbena pojasnila, da bi obsojenec za družbo B. opravljal tudi dejavnost, povezano s sečnjo gozdov, zaključkov izpodbijanega sklepa v ničemer ne spreminjajo. Okoliščina, da ima obsojenec možnost zaposlitve, pri kateri bi se ukvarjal z gozdarskim poklicem, ne predstavlja razloga za prenehanje prepovedi opravljanja tega poklica. Sodišče prve stopnje je že v temeljni sodbi z dne 25. 2. 2015 ugotovilo, da obsojenec opravlja gozdarsko dejavnost (tedaj v podjetju njegove tašče) in da pri njem obstaja ponovitvena nevarnost, kar je bil tudi razlog za izrek varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica gozdarja in samostojne dejavnosti v zvezi z gozdarskim poklicem. Okoliščina, da ima obsojenec sedaj ponovno možnost takšne zaposlitve oziroma da mu podjetje B. ponuja takšno delovno mesto, v ničemer ne omaje ocene o ponovitveni nevarnosti in ne pomeni razloga, ki bi utemeljeval predčasno prenehanje varnostnega ukrepa.

7. S pritožbenimi navedbami, da v spisu ni nobenega dokaza o ponovitveni nevarnosti, da se sodišče prve stopnje sklicuje le na razloge, zaradi katerih je bil obsojencu izrečen varnostni ukrep, in da sodišče ni obrazložilo, zakaj bi bil obsojenec ponovitveno nevaren, pritožnica očitno zavzema stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v predmetnem postopku na podlagi novih dokazov ugotavljati in obrazložiti, ali in zakaj je obsojenec ponovitveno nevaren. Takšno izhodišče ni pravilno. Obstoj ponovitvene nevarnosti je ugotovilo že sodišče v sodbi z dne 25. 2. 2015, pravnomočni dne 29. 1. 2016, in mu zato tudi izreklo varnostni ukrep v trajanju štirih let. V predmetnem postopku, ko odloča o prošnji obsojenca za predčasno prenehanje izrečenega ukrepa, sodišče ni dolžno ponovno ugotavljati, ali je obsojenec ponovitveno nevaren, oziroma podajati novih dejstev, ki bi utemeljevala takšno nevarnost, temveč je presoja obratna. Sodišče ugotavlja, ali so razlogi za izrek varnostnega ukrepa prenehali in ali so torej podane nove okoliščine, ki nasprotujejo ugotovljeni ponovitveni nevarnosti oziroma drugim razlogom za izrek varnostnega ukrepa. Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko je v izpodbijanem sklepu izpostavilo okoliščine iz temeljne sodbe, ki so utemeljevale izrek varnostnega ukrepa, glede novih okoliščin, ugotovljenih tekom predmetnega postopka, pa presodilo, da ne izkazujejo odsotnosti ponovitvene nevarnosti in razlogov za predčasno prenehanje varnostnega ukrepa.

8. S takšno presojo se strinja tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljeni so očitki pritožbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, s čimer zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Okoliščina, da je obsojenec spremenil način življenja in ima urejene družinske razmere, je zatrjevana šele v pritožbi in je povsem pavšalna, zato ji že iz tega razloga ni mogoče slediti. Zmotno je zatrjevanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstev, da je obsojenec pridobil kodo 95 in da si išče delo oziroma ima možnost zaposlitve, saj je to v točki 19 izpodbijanega sklepa izrecno upoštevalo. Sprejelo je obsojenčevo angažiranost pri iskanju zaposlitve in izboljšanju svojih zaposlitvenih možnosti, vendar ob tem presodilo, da to ne omogoča zaključka o prenehanju varnostnega ukrepa. Sodišče prve stopnje ni prezrlo okoliščin, da je obsojenec pridobil certifikata za gozdnega sekača in gozdnega gojitelja ter da ni prejemnik denarne socialne pomoči, saj je v povzetku obsojenčeve izjave v izpodbijanem sklepu zapisalo, da se je obsojenec skliceval na certifikate srednje gozdarske in lesarske šole, v povzetku odgovora centra za socialno delo pa tudi, da obsojenec nima denarne socialne pomoči. Kljub temu da ju sodišče pri svoji presoji v nadaljevanju ni več posebej omenilo, se je do njiju smiselno opredelilo v zaključku izpodbijanega sklepa. Zapisalo je, da obsojenec ni navajal nobenih relevantnih okoliščin, ki bi kazale na odsotnost ponovitvene nevarnosti, in da jih prav tako ni ugotovilo sodišče na podlagi opravljenih poizvedb, iz česar izhaja, da teh dveh okoliščin očitno ni prepoznalo kot relevantnih, še manj odločilnih za predmetno odločitev. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je ugotovitev, da obsojenec ni prejemnik denarne socialne pomoči, povsem brezpredmetna za presojo o predčasnem prenehanju varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica gozdarja. Okoliščina, da je obsojenec pridobil certifikata za gozdnega sekača in gozdnega gojitelja, pri čemer je prvega pridobil v letu 2015 še pred pravnomočnostjo temeljne sodbe, drugega pa takoj zatem, pa tudi ni takšna, da bi lahko vplivala na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča in ne omogoča zaključka, da obsojenec ne bo več izvrševal kaznivih dejanj, kot to trdi pritožba.

9. Glede na razloge za izrek varnostnega ukrepa, težo storjenih kaznivih dejanj in z njimi izkazanega brezobzirnega in nekritičnega odnosa do narave, pri čemer je obsojenec dejanja ponavljal in ni spoštoval inšpekcijskih odločb, upoštevajoč njegovo predkaznovanost za kazniva dejanja in več storjenih prekrškov v zadnjih dveh letih, odkar je ponovno na prostosti, kar kaže na način obsojenčevega življenja izven okvira pričakovanega ravnanja posameznika, ter ob odsotnosti tehtnih okoliščin, ki bi podpirale spremembo v obsojenčevem vedenju in odsotnost ponovitvene nevarnosti, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da pri obsojencu ni razlogov za predčasno prenehanje veljavnosti izrečenega mu varnostnega ukrepa. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo, ob tem ni zagrešilo zatrjevanih kršitev ter je na koncu sprejelo pravilen in ustrezno obrazložen zaključek.

10. Pritožbene navedbe obsojenčeve zagovornice glede na vse pojasnjeno niso utemeljene, sodišče druge stopnje pa prav tako ni zaznalo kršitev, ki jih v skladu z določbo petega odstavka 402. člena ZKP preizkusi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obsojeni A. A. dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 30,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).