Jedro

Okoliščine so narekovale prepoved stikov toženca z otrokoma, saj se bo le tako zagotovila njuna največja korist, ki je glavno vodilo sodišča v postopkih glede razmerij med starši in otroki.

Dolžnost vsakega pridobitno sposobnega starša je, da otrokom zagotovi sredstva za njihovo preživljanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki II in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je mld. otroka pravdnih strank A. in B. zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici (točka I izreka); ukinilo stike med otrokoma in tožencem (točka II izreka); tožencu naložilo plačilo preživnine za otroka in sicer za mesec junij 2021 75 EUR za vsakega, od julija 2021 dalje pa v višini 150 EUR za vsakega (točka III izreka); kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo (točka IV izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka V izreka).

2. Pritožuje se toženec zoper točki II in III izreka, višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Glede ukinjenih stikov meni, da je ukrep prestrog in neustrezen. Otroka bosta prikrajšana za očetovo bližino, to pa povzroči odtujenost, kar je tudi namen zakonite zastopnice, ki želi na vse načine odvrniti oziroma preprečiti stike. Da je temu tako, kaže tudi dejstvo, da se je umaknila v varno hišo in prešolala otroke v šolo, ki mu ni poznana. Sprašuje se zakaj, saj otroka nista ogrožena, niti ne tožnica. Nihče jim nič noče. Odkar je na prostosti mu ni moč očitati niti enega ravnanja, ki bi lahko povzročilo ogroženost otrok in tožnice. Gre za umetno ustvarjanje okoliščin s ciljem odtujiti otroka od očeta. Po prestani kazni za kaznivo dejanje, ki ga je priznal, se je vključil v normalno življenje in njegova edina želja je, da bi imel stik z otrokoma. Tudi stikov z njegovo mamo in njenim partnerjem, tožnica ne dovoli. To dokazuje, da želi odtujiti otroka tudi od širšega sorodstva po njegovi strani. Treba je pogledati v bodočnost, ne pa pogrevati stare zamere in s tem otrokoma odvzeti njuno pravico do stika z očetom, ki do njiju ni bil nikoli nasilen.

Preživnina od meseca junija 2021 dalje v višini 150 EUR za vsakega otroka je absolutno previsoka. Trudil se bo, da bo čimveč zaslužil in po svojih sposobnostih prispeval k preživljanju otrok, ob vsem trudu bo lahko poravnal do 100 EUR mesečno za enega otroka. Od socialnih transferjev, ki jih prejema, mu ni ostalo nič, saj so mu bila zarubljena sredstva v višini 603,87 EUR. Nihče ga ne želi zaposliti. Omejen je zaradi zdravstvenih razlogov, saj ima motnjo srčnega ritma, kar izhaja iz napotnice z dne 23. 7. 2021 in EKG z dne 13. 6. 2021, ki ju prilaga k pritožbi. Odpoveduje se vsem stroškom ugodnega življenja (ne pije, ne kadi, nima avtomobila) in išče morebitno priložnost za zaposlitev, ki bo ustrezala njegovi delovni sposobnosti in zmožnosti.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, višjemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka. Iz pritožbenih navedb izhaja, da toženec še vedno ne razume pomena svojih preteklih ravnanj, ki so imela negativne posledice za otroka. Očitno je, da zaradi nezmožnosti razumevanja otrok in pomanjkanja empatije ter nezmožnosti nadzorovanja svojega vedenja toženec ne more zagotoviti otrokoma čustveno stabilnega okolja. Ne gre za umetno ustvarjanje okoliščin z namenom odtujitve otrok, pač pa dejstva, med drugim ugotovljena z mnenjem izvedenke. Zaradi ravnanj toženca otroka potrebujeta strokovno pomoč in bi jima v primeru stika z njim nastala resna škoda v razvoju. Zato se je bila primorana z otrokoma preseliti na tožencu neznano lokacijo. V zvezi z dosojeno preživnino navaja, da se je toženec po prestani kazni odločil za najemniško stanovanje, čeprav ima možnost bivati v stanovanju, kjer je živel prej. Toženec je po poklicu gostinski tehnik, za ta poklic so prosta številna delovna mesta. Motnje srčnega utripa ne predstavljajo nobene ovire za to delo. V preteklosti je delal tudi kot mesar, med prestajanjem zaporne kazni pa je pridobil še znanja iz gradbeništva. Z ničemer ni izkazal, da zaposlitve ne more dobiti. Sodišče prve stopnje je primerno porazdelilo preživninsko breme.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem strank, pridobitvijo mnenj CSD in mnenja izvedenke s področja klinične psihologije, ki jo je tudi zaslišalo, in z vpogledom v listine v spisu pravilno in popolno ugotovilo za izpodbijani odločitvi relevantno dejansko stanje ter na podlagi ugotovljenih okoliščin konkretnega primera pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) o stikih med starši in otroki (106. člen ZZZDR) in o preživninski obveznosti staršev (123., 129., 129.a in 131.c člen ZZZDR). Jasno in popolno je obrazložilo vse razloge za svojo odločitev, zato se višje sodišče sklicuje na argumente izpodbijane sodbe in bo v nadaljevanju le kratko odgovorilo na pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožnik ni izpodbil, izhaja, da je bil večkrat nasilen predvsem do tožnice, pa tudi do njunih dveh sinov. Ne le, da ju je fizično kaznoval, nasilje nad njima je izvajal tudi s tem, ko je v njuni prisotnosti pretepal in poškodoval tožnico, zaradi česar sta bila otroka, predvsem starejši A., vznemirjena in prestrašena. Pritožbene trditve, da do otrok ni bil nasilen, so le pavšalne. Toženec je bil že dvakrat pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje nasilja v družini, enkrat pa tudi zaradi zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja ter povzročitve hude telesne poškodbe. Odgovornosti za svoja ravnanja ni nikoli prevzel, prelaga jo na druge, predvsem na tožnico. Še tudi po prestani prvi zaporni kazni, je z nasiljem nadaljeval in bil še enkrat obsojen. Med prestajanjem druge zaporne kazni je kršil izrečeno mu prepoved stikov z otrokoma (zaradi tega je bil denarno kaznovan, odločitev je pravnomočna) in klical tožnico ter ji grozil, da bo odpeljal otroka in ji nagajal pri ureditvi stikov in skrbništva (sodišče mu je zato ponovno izreklo prepoved približevanja tožnici in navezovanja stikov z njo, tudi ta odločitev je pravnomočna). Navedeno dokazuje kontinuiteto nedopustnih ravnanj toženca in mu ni uspelo prepričati sodišča, da v bodoče ne bo ponavljal. 7. Izvedenka je ugotovila, da je toženčeva zmožnost za čustveno odzivanje in empatično razumevanje otrok šibka, enako zmožnost nadzorovanja svojega vedenja in izbruhov agresije, nižja je tudi njegova zmožnost vpogleda vase in kritičnega vrednotenja svojih občutkov in dejanj. To ga ovira v starševski vlogi. Toženčevi izbruhi nekontrolirane jeze so otroka močno prestrašili in ju spravili v hudo stisko. Posledica tega je, da se otroka očeta bojita. Ponoven stik bi lahko povzročil retravmatizacijo in bi otrokoma nastala resna škoda v njunem razvoju. Potrebovala bosta verjetno več let, da bosta ob pomoči strokovnjakov znova razvila zaupanje v skrbnike in razvila občutek varnosti. Ponovne stike bo treba vzpostaviti postopno, najprej neosebne stike. Ponovna vzpostavitev stikov bo verjetno mogoča le, če si bo toženec poiskal ustrezno strokovno pomoč, da bo lahko prepoznal in kontroliral svoja neprimerna ravnanja.

8. Toženčevo ponavljanje nasilnih ravnanj ter zanikanje oziroma neprepoznavanje nedopustnosti in škodljivosti teh ravnanj je botrovalo odločitvi tožnice, da se je, ko je bil toženec odpuščen s prestajanja kazni zapora, z otrokoma umaknila v varno hišo. To ji je svetoval tim strokovnjakov. Utemeljenost take odločitve je podkrepljena s predhodno povzetimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča. Očitek tožnici, da želi otroka odtujiti od očeta, nima opore v podatkih spisa. Izvedenka je ta očitek argumentirano zavrnila. Mnenja izvedenke pritožnik z dokazno nepodprtim obtoževanjem tožnice ni uspel izpodbiti. Trditve, da tožnica otrokoma preprečuje stike s sorodniki po očetovi strani, v okoliščinah konkretnega primera ne vzbujajo dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Razlogi za odklanjanje stikov otrok s sorodniki očeta niso predmet tega postopka.

9. Navedena dejstva so narekovala odločitev sodišča prepovedati stike toženca z otrokoma, saj se bo le tako lahko zagotovila njuna največja korist, ki je glavno vodilo sodišča v postopkih glede razmerij med starši in otroki.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo potrebe otrok ob zaključku glavne obravnave 290 EUR mesečno za vsakega. Teh zaključkov pritožnik ne graja obrazloženo, izpodbija le porazdelitev preživninskega bremena med starša. Na 150 EUR mesečno za vsakega otroka odmerjena preživnina, kar je le malo več kot polovica zneska, ki je potreben za zagotovitev preživljanja sinov, je glede na ugotovljene okoliščine materialnopravno pravilna odločitev. Vzgojo in varstvo otrok izvršuje le tožnica, že zato so njene zmožnosti za zaslužek nižje od toženčevih. Da ni zaposljiv, toženec ni izkazal. Iz pritožbi priloženega EKG posnetka sodišče ne more razbrati ničesar, saj za to ni usposobljeno. Tudi napotnica ni ustrezen dokaz. Sama napotnica ne dokazuje bolezni, gre le za napotilo osebnega zdravnika na dodatne preiskave, izda se jo predvsem iz administrativnih razlogov. Iz konkretne napotnice lahko višje sodišče razbere, da ne gre za kakšno urgentno stanje toženca, saj je napotnica izdana pod stopnjo nujnosti "redno", kot razlog obravnave pa je navedeno "bolezen preventiva". Iz točke 5 napotnice, kjer je zapisano stanje pacienta pred napotitvijo, pa izhaja, da je srčna akcija pri tožencu ritmična, brez šumov. Višje sodišče pritrjuje tožnici, da ni razloga, da se toženec ne zaposli. Potrebe na trgu dela po gostinskih tehnikih (izobrazba toženca), mesarjih (poklic, ki ga je toženec nazadnje opravljal) in gradbenih delavcih (ta dela je opravljal v zaporu) so velike. Dolžnost vsakega pridobitno sposobnega starša je, da otrokom zagotovi sredstva za njihovo preživljanje. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 30 izpodbijane sodbe, ni utemeljenega razloga, da ne bi starši del socialnih transferjev porabili tudi za preživljanje otrok.1 Pri odločitvi ali bo živel v najetem stanovanju, se mora toženec zavedati, da je njegova preživninska obveznost prednostna. Ker je preživninska obveznost staršev do otrok prednostna, za odločitev višjega sodišča ni odločilno ali je zoper toženca tekel kakšen izvršilni postopek. Pripominja pa, da dvomi v trditve toženca v pritožbi, saj socialni transferji niso predmet izvršbe.

11. Izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje sta glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilni. Procesnih kršitev pritožba ne uveljavlja substancirano, uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pa ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 413. členom ZPP. Ker je ureditev medsebojnih razmerij po razpadu družine v korist otrok in mora biti v interesu obeh pravdnih strank, je višje sodišče odločilo, da krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 To izhaja iz določb VS RS II Ips 186/2014 in II Ips 264/2016.