Jedro

Iz določila 3. odstavka 169. člena KZ smiselno sledi, da ima žaljivo izražanje v okviru izvrševanja časnikarskega poklica elemente protipravnosti takrat, če je bilo tako izražanje uporabljeno z namenom zaničevanja (arg. a contrario 3. odstavka 169. člena KZ). Takšnega namena novinarja tožene stranke tožeča stranka niti ni zatrjevala, niti ga ni razbrati iz sporočila spornega članka. Tretji tožnik je omenjen v članku v kontekstu informacije o primeru onesnaženja, hkratna informacija o donosnosti njegove družbe pa v sporočilu članka ni z ničemer postavljena v kontekst obravnavanega onesnaženja okolja.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 413,00 EUR za stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti od 413,00 EUR do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil: "Tožena stranka Č. d.o.o., je dolžna prvotožeči stranki G. d.o.o. povrniti znesek nastale ji gmotne škode v višini 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v 15 dneh.

Tožena stranka Č. d.o.o. je dolžna plačati prvotožeči stranki G. d.o.o., denarno odškodnino zaradi povzročene ji negmotne škode v višini 1.000.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila, v 15 dneh.

Tožena stranka Č. d.o.o. je dolžna plačati drugotožeči stranki A. Š., denarno odškodnino zaradi povzročene ji negmotne škode v višini 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila, v 15 dneh.

Tožena stranka Č. d.o.o. je dolžna plačati tretjetožeči stranki M. Š., denarno odškodnino zaradi povzročene mu negmotne škode v višini 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila, v 15 dneh." Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbenim trditvam, iz katerih sledi, naj bi novinar tožene stranke v spornem članku omenjal tretjega tožnika kot "domnevnega storilca," pritožbeno sodišče ne more slediti. Že zato, ker v spornem članku ta besedna zveza ni uporabljena. V kontekstu pritožbenih izvajanj pritožbeno sodišče sicer razume omenjeni pritožbeni očitek kot kršitev ustavno varovane temeljne pravice o domnevi nedolžnosti (27. člen Ustave RS; v nadaljevanju Ustava). Ta očitek pa ne more biti utemeljen, ker v spornem članku tudi ni bilo trditev, naj bi bil tretji tožnik domnevni storilec kaznivega dejanja. Zato je kršitev temeljne pravice iz 27. člena Ustave v obravnavanem primeru že pojmovno izključena. Pritožbene trditve, iz katerih bi (morda) lahko smiselno sledilo, da vlagateljica pritožbe izpodbija drugačno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje o tem vprašanju, pa glede na obrazloženo tudi ne morejo biti utemeljene.

Pritožbeno sodišče podaja splošno izhodišče za presojo o protipravnem ravnanju (1. odstavek 131. člena OZ), ki naj bi izviralo iz pisane besede in ki ga povzema iz razlogov sodbe Vrhovnega sodišča RS z opravilno številko II Ips 509/2004 z dne 13.7.2005: "Jezik je izrazno sredstvo, katerega sporočilnost ni in ne more biti matematično enoznačna. Jezik je zaradi svojih osnovnih zakonitosti komunikacijsko večplasten. V njegovi sporočilni moči se neločljivo prepletajo različni razumski in čustveni učinki, sproža pa tudi (tako hotene kot nehotene) aluzije in asociacije. Te so odvisne (tudi) od časa in prostora, v katerem so izrečene, predvsem pa od osebe bralca oziroma poslušalca. Učinkovito zagotavljanje pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije) se zato navzlic mejam, ki jih tej pravici zarisujejo pravice drugih (15. člen URS), izključuje s pristopom, ki bi pisca ali govorca preko razumnih meja (tj. pikolovsko) omejeval zgolj zaradi ene izmed možnih razlag besednega sporočila. Ob razmejitvi med pravico do svobode izražanja in katero izmed pojavnih oblik splošne osebnostne pravice (pravica do zasebnosti, pravica do lastne podobe, čast in dobro ime itd.) je zato treba upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila." Pravkar predstavljeni kriterij je pritožbeno sodišče upoštevalo pri razumevanju spornega besedila.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je v naslovu spornega članka uporabljena besedna zveza "domnevni onesnaževalec", ki je v kontekstu spornega članka ni mogoče enačiti z besedno zvezo "domnevni storilec." Besedno zvezo "domnevni onesnaževalec" iz naslova spornega članka pa gre razumeti, upoštevaje še besedilo podnaslova spornega članka in celotni tekst tega članka. Ni namreč logično, da bi povprečni bralec svoje razumevanje sporočila besedila članka omejeval zgolj na besedno zvezo iz naslova, ki že po naravi stvari zaradi splošno znanih omejenih možnosti zapisa v naslovu ne more izražati celotnega sporočila časopisnega članka. V podnaslovu in besedilu članka pa se tretji tožnik omenja (le) kot domnevni lastnik sodov z nevarnimi odpadki, povezanih z ogrožanjem vodnega zajetja. Trditev o domnevnem lastništvu sodov z nevarnimi odpadki je z gledišča povprečnega bralca sporočilo o domnevnem izvoru nevarnih odpadkov, ki samo zase še ne pove ničesar o ravnanju z njimi. Šele nepravilno ravnanje z nevarnimi odpadki pa je tisto, ki lahko pripelje do nedopustnega posega v okolje in s tem onesnaženja. Očitka nepravilnega ravnanja z nevarnimi odpadki, najdenimi v Zagradcu, prvi tožnici in tretjemu tožniku pritožbeno sodišče v tekstu spornega članka ni našlo, ravno nasprotno, iz besedila članka sledi, da je tretji tožnik zanikal kakršnokoli povezavo z onesnaženjem.

Pritožbeno sodišče se strinja, da bi pisec spornega članka lahko o izlitju strupenih snovi pisal, ne da bi omenjal prvo tožnico in tretjega tožnika. Vendar s tem v zvezi poudarja, da je po ustavi RS zagotovljena svoboda izražanja, v katero sodi svoboda javnega obveščanja in širjenja vesti (39. člen Ustave). Zato zgolj možnost izraziti se o konkretnem dogodku z drugačno vsebino članka ne more zadoščati za presojo o protipravnosti ravnanja novinarja kot predpostavki nastanka odškodninske odgovornosti (prim. 3. odstavek 15. člena Ustave). In ker lastništvo sodov z nevarno snovjo ni podatek iz zasebnega življenja tretjega tožnika, pritožbeno sodišče ne more pritrditi niti pritožbenemu argumentu o kršitvi "pravice do anonimnosti." Pritožbeno sodišče je obravnavalo še trditve o kršitvi pravice tožečih strank do časti in dobrega imena. Ta pritožbeni očitek v pritožbi ni konkretiziran. Pritožbeno sodišče je pri presoji zato izhajalo iz trditev o kršitvi te osebnostne pravice, ki jih je podala tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz teh sledi, da je bilo za tožečo stranko žaljiv že ironično napisani naslov članka "Kar donosni domnevni onesnaževalec," ki mu je v podnaslovu sledil tekst: "Pregledali smo poslovanje družb M. Š., domnevnega lastnika sodov z nevarno snovjo...".

S tem v zvezi pritožbeno sodišče najprej poudarja, da v trditvi o domnevi lastništva sodov z nevarno snovjo, ki jo je z gledišča povprečnega bralca treba razumeti kot trditev o domnevnem izvoru najdenih nevarnih odpadkov, ni zaznati namigovanja na domnevana žaljiva dejstva. Nevarni odpadki, do katerih nujno prihaja v določenem proizvodnem procesu, v današnjem svetu niso niti nič nenavadnega niti ni takšna posledica določene gospodarske dejavnosti v današnji družbi škodljiva za dobro ime osebe, ki se ukvarja s takšno dejavnostjo. Zato te trditve z objektivnega gledišča ne morejo biti žaljive. Pač pa pritožbeno sodišče dopušča možnost, da bi utegnilo biti za prvo tožnico in tretjega tožnika žaljivo namigovanje, češ da sta (domnevna) onesnaževalca, če bi seveda naslov razumeli izven konteksta celotnega sporočila spornega članka (prim. zgoraj).

V domači sodni praksi je ustaljeno stališče, da se izključitev protipravnosti posegov v čast in dobro ime v civilnem pravu presoja skladno kriterijem iz Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ; prim. na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 272/2000 z dne 7.12.2000, II Ips 229/2001 z dne 18.4.2002 in II Ips 660/2005 z dne 15.2.2007). V določilih KZ je namreč po ustaljeni sodni praksi konkretizirano razmerje med ustavno zagotovljeno pravico do dobrega imena in časti (kot sestavni del pravice do osebnega dostojanstva in splošne osebnostne pravice - 34. in 35. člen ustave) na eni strani in svobodo izražanja na drugi strani, ki sta v izhodišču po ustavi kot temeljni človekovi pravici (svoboščini) enakovredni vrednoti (prim. 3. odstavek 15. člena ustave RS). V določbah KZ zato sodna praksa tudi v odškodninskem pravu črpa argumente za tehtanje sorazmernosti zasledovanega legitimnega cilja izvrševanja svobode izražanja v razmerju do očitanega posega v pravico do dobrega imena, saj oblika izrečene sankcije (civilnopravna ali kazenskopravna) ni pomembna zaradi vpliva, ki ga lahko ima katerakoli sankcija za svobodo izražanja.

Iz določila 3. odstavka 169. člena KZ smiselno sledi, da ima žaljivo izražanje v okviru izvrševanja časnikarskega poklica elemente protipravnosti takrat, če je bilo tako izražanje uporabljeno z namenom zaničevanja (arg. a contrario 3. odstavka 169. člena KZ). Takšnega namena novinarja tožene stranke tožeča stranka niti ni zatrjevala, niti ga ni razbrati iz sporočila spornega članka. Tretji tožnik je omenjen v članku v kontekstu informacije o primeru onesnaženja, hkratna informacija o donosnosti njegove družbe pa v sporočilu članka ni z ničemer postavljena v kontekst obravnavanega onesnaženja okolja. Pritožbeno sodišče glede na pravkar obrazloženo izhodišče ocenjuje, da očitanemu posegu v osebnostno pravico z zapisom "Kar donosni domnevni onesnaževalec" v naslovu spornega članka tudi zato ni mogoče pripisati pomena protipravnega ravnanja v smislu predpostavke nastanka odškodninske odgovornosti. Iz doslej razloženega sledi, zakaj pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbenega argumenta, naj bi bila "pravica tožečih strank do anonimnosti in varovanja časti in dobrega imena nad pravico javnosti do obveščenosti." Vlagateljica pritožbe ni pojasnila, v čem naj bi tožeča stranka v spornem članku zaznala pretiravanje ali provokacijo. Zato na te pritožbene trditve ni mogoče konkretno odgovoriti.

Besedila spornega članka ni mogoče razumeti kot žaljive obdolžitve. V njem namreč ni zaznati afirmativnih in brezpogojnih trditev o žaljivih dejstvih, pač pa bi se sporni tekst lahko morda razumelo kot namigovanje na domnevana žaljiva dejstva (prim. zgoraj). Zato je pritožbeno sodišče sporni zapis naslova presojalo kot razžalitev. Pri tej pojavni obliki posega v čast in dobro ime pa vprašanje razločevanja med trditvijo in zgolj raznašanjem trditev, ki so jih podali drugi, ni odločilno. Prav tako v tem okviru ni pomembno, ali so domnevana dejstva resnična ali ne. Žaljiva so lahko resnična in neresnična dejstva (prim. 4. odstavek 171. člen KZ). Zato tudi ne more biti pomembno stališče o vprašanju, ali je novinar, pisec spornega sestavka lahko zaupal v resničnost informacij, objavljenih v drugih medijih. Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo v časopisih D. in D. objavljenih več informacij o domnevni povezanosti prve tožnice in tretjega tožnika z ravnanjem s spornimi odpadki, kot v spornem članku. Zato na razumevanje sporočila spornega članka niso mogle vplivati trditve (in dokazi) o negativnem odzivu poslovnih partnerjev prve tožnice. Niti iz trditev (niti iz predloženih) dokazov namreč ne izhaja, da bi se poslovni partnerji prve tožnice negativno odzvali prav na sporni članek, objavljen v časopisu F..

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. člena in 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v okviru zahtevanih odvetniških stroškov za odgovor na pritožbo v znesku 413,00 EUR (344,00 EUR X 1,20 = 413,00 EUR). O zahtevanih zamudnih obresti od stroškov postopka je pritožbeno sodišče odločilo skladno načelnemu pravnemu mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS, ki je bila 13.12.2006 (Pravna mnenja I/2006, stran 7, obr.).