Jedro

Za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe okoliščina, ali je bila tožnica dobroverna lastnica, ni pomembna, saj je to, da je sporno vozilo carinsko blago in tožnica carinska dolžnica, že pravnomočno ugotovljeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 5. 6. 2001, s katero je prvostopni organ odvzel tožnici osebni avto znamke Renault ..., reg. št. ..., ker ni izbrala ene od carinsko dovoljenih rab oziroma uporab (1. točka izreka), ter odločil, da bo navedeno osebno vozilo po pravnomočnosti prvostopne odločbe prodano (2. točka izreka).

Tožena stranka na podlagi spisov obravnavane zadeve ugotavlja, da je Carinski urad A. glede obravnavanega osebnega avtomobila po končanem prekrškovnem postopku, ki je bil z odločbo št. ... z dne 30. 3. 2000 ustavljen, ker ni bilo mogoče dokazati, da je prekršek storil obdolženi B.B., odločil, da avto vrne lastnici C.C. kot carinsko blago po izpeljanem upravnem postopku. Tožnica je bila že dne 16. 6. 2000 pozvana, naj v zvezi s postopkom sprostitve avtomobila v prost promet predloži homologacijsko listino. Ker tega ni storila, je bila izdana odločba št. ... z dne 5. 7. 2000, s katero je carinski organ odločil, da se ne dovoli sprostitev blaga - osebnega avtomobila v prost promet, tožnici pa naložil, da mora navedeno vozilo vrniti v tujino v roku 15 dni po prejemu te odločbe, v nasprotnem bo Carinski organ A. postopal v skladu s carinsko zakonodajo.

Tožnica se je zoper navedeno odločbo pritožila, drugostopni organ je njeno pritožbo zavrnil, zato se je postopek urejanja statusa obravnavanega blaga nadaljeval. Dne 13. 12. 2000 je tožnica pooblastila B.B. za prevzem blaga v bazi AMZS v D., o čemer je bil obveščen tudi E. d.d. PE Carinska cona v D. Ker carinski organ ni prejel odgovora o tem, ali je bilo blago že izdano, je z dopisom št. ... z dne 22. 2. 2001 tožnico pozval, naj začne eno od carinsko dovoljenih rab, ter ji postavil rok z opozorilom, da bo v nasprotnem blago odvzeto.

Tožničin pooblaščenec B.B. je dne 5. 3. in dne 23. 3. 2001 carinskemu organu poslal odgovora, da prosi za podaljšanje roka carinjenja, ker še ni pridobil homologacijske listine. Ker vse do 5. 6. 2001 tožnica še vedno ni storila ničesar v zvezi z avtomobilom, je carinski organ izdal prvostopno odločbo o odvzemu blaga na podlagi 57. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 ter 40/99, dalje: CZ).

Po oceni tožene stranke je prvostopni carinski organ ravnal pravilno, ker je tožnici odvzel osebni avto, saj vse do končanega prekrškovnega postopka ni storila ničesar za vzpostavitev zakonitega stanja v zvezi z avtomobilom, ki ji je bil v prekrškovnem postopku z odločbo vrnjen kot carinsko blago. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica v predmetnem postopku sodelovala le toliko, da je za postopek dviga blaga izpod carinskega nadzora imenovala kot pooblaščenca B.B., a se kljub temu status carinskega blaga ni uredil. Po prepričanju tožene stranke je prvostopni carinski organ ravnal pravilno, ko je odločil, da se carinsko blago odvzame. Postopek odvzema je upravičen v primerih, ko je treba vzpostaviti zakonito stanje nad blagom, ki je neupravičeno dolgo v začasni hrambi, zaradi česar naraščajo stroški in to ne po krivdi carinskega urada. Po mnenju tožene stranke tožnica glede na opisano dogajanje, ki poteka že od poletja 2000, ne more očitati carinskemu organu, da ji ni omogočil sodelovanja v postopku. Po njenem mnenju dejansko leži krivda za to, da zadeva še vedno ni urejena, v ravnanju tožnice in očitnem pomanjkanju volje, da bi zadevo uredila po zakoniti poti. Obširno navajanje tožnice, da je bila kršena njena pravica do zaslišanja v postopku in da zato carinski organ ni pridobil listin, ki so navedene in predložene v pritožbi, pa tožena stranka ocenjuje kot neutemeljeno. V postopku je bilo namreč zahtevano tožničino aktivno sodelovanje, in sicer najprej predložitev listin za izvedbo postopka sprostitve blaga v prost promet oziroma kasneje odločitev, naj za carinsko blago izbere eno od carinsko dovoljenih rab ali uporab. Teh postopkov pa ni možno izvesti z zaslišanjem oziroma zaslišanje ne bi imelo za posledico vzpostavitve zakonitega stanja, temveč z aktivnim delovanjem tožnice tako, da bi vložila pri carinskem organu zahtevane listine, po katerih bi carinski organ dovolil eno od carinsko dovoljenih rab. Že v odločbi, v kateri je bila tožnici naložena vrnitev vozila v tujino, je bilo zagroženo, da bo v primeru, če naloženega ne bo izvršila, carinski organ postopal v skladu z veljavno zakonodajo in bi tako imel ta carinski organ podlago za izdajo odločbe že v realizaciji navedene odločbe. Carinski organ je upošteval navedbe in obljube tožničinega pooblaščenca B.B., da bo zadeva urejena in je izpodbijano odločbo izdal šele po preteku treh mesecev od njegovih sporočil, v katerih je prosil za odlog in ki so bila vsa vložena že po izteku roka, ki je bil dan za začetek ene od carinsko dovoljenih rab oziroma uporab. Da tožnica ni pridobila nobenega od potrebnih dokumentov, je razvidno tudi iz pritožbe, kjer jih je predložila z izgovorom, da jih prilaga šele v pritožbi, fotokopije prošenj za pridobitev homologacijske listine, ne pa same homologacijske listine in tudi ne dokumentov, ki bi izkazovali, da se je dejansko odločila za eno od carinsko dovoljenih rab oziroma uporab. Podlago za pozivanje tožnice za predložitev dokumentov, s katerimi bi zagotovila zakonito rabo oziroma uporabo carinskega blaga, za zahtevo za vzpostavitev zakonitega stanja z odvzemom vozila kot posledico neureditve s strani tožnice, je imel carinski organ v določilih 8., 43. in 57. člena CZ.

Tožnica tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve predpisov, zaradi katerih je izpodbijana odločba nična. V tožbi navaja, da tožnica nima lastnosti stranke v carinskem postopku, kar je navedla že v pritožbi, v izogib ponavljanju pa se na pritožbo tudi sklicuje. V nadaljevanju pojasni, da je v primeru, če je tožena stranka mnenja, da je avto carinsko blago, bi morala o tem izvesti ugotovitveni postopek. Po njenem mnenju v izpodbijani odločbi ni ugotovljeno nobeno dejstvo, čeprav bi odločbe carinskih organov po naravi stvari morale biti deklarativne narave. V izpodbijani odločbi ni navedeno, s kakšnimi dokazi je ugotovljeno dejansko stanje. S tem je tožnici onemogočeno učinkovito pravno sredstvo. Odločba mora biti v vsaki bistveni točki obrazložena na konkreten način, ki bo omogočal presojo, ali je država v zadostni meri izpolnila vse zahteve, ki ji jih glede trditvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske določbe. Po mnenju tožnice je s tem kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena in enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi. Tej pravici stranke na drugi strani ustreza tudi obveznost sodišča ali drugega državnega organa, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredeli. Glede na navedeno tožnica predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice in v celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Izpostavlja, da prvostopna odločba pomeni le izvršitev grožnje iz odločbe št. ... z dne 5. 7. 2000, s katero je bilo ugotovljeno, da obravnavano carinsko blago ne izpolnjuje zakonskih pogojev za sprostitev v prost promet in je bilo zato tožnici naloženo, da to blago vrne v tujino. Tako prvostopna odločba o odvzemu predstavlja le posledico dejstva, da tožnica ni postopala po zahtevi carinskega organa in vozila ni vrnila v tujino. Tožbene navedbe glede ugotavljanja, ali ima tožnica lastnost stranke v postopku, ali je blago carinsko blago oziroma navajanje, s kakšnimi dokazi je bilo ugotovljeno dejansko stanje, pa so bili rešeni v pritožbenem postopku zoper odločbo z dne 5. 7. 2000 in se ne nanašajo na konkretno zadevo, temveč na citirano odločbo prve stopnje, zaradi katere neizvršitve je bila izdana odločba o odvzemu, ki jo je z izpodbijano odločbo potrdila tudi tožena stranka. Zato tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka na naroku predloži prvo pripravljalno vlogo, v kateri ugotavlja, da je v predmetni zadevi bistvenega pomena odločba Ustavnega sodišča U-I-90/03 z dne 18. 11. 2004. Tožnica je namreč dobroverna lastnica avtomobila, ki je legalno registriran v Republiki Sloveniji. Carinski organ bi moral v skladu z navedeno odločbo obračunati carinske dajatve na carinskega dolžnika in avto vrniti dobroverni lastnici, kot je to storjeno v drugih zadevah. Ustavna pravica do enakega varstva med drugim zagotavlja, da morajo sodišča in drugi državni organi v enakih primerih odločati enako. V obravnavani zadevi je prišlo do kolizije med sodbo Vrhovnega sodišča in interpretativno odločbo Ustavnega sodišča z dne 18. 11. 2004. Tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi, glede navedb tožeče stranke pa meni, da v obravnavni zadevi ne gre za kolizijo s sodbo Vrhovnega sodišča, št. I Up ... z dne 13. 1. 2005. Tožnica, ki je osebno navzoča na glavni obravnavi, pove, da ji je bilo odvzeto motorno vozilo na grob način, zaradi česar ima še danes posledice.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev carinskega organa, da se tožnici odvzame osebni avto Renault ..., reg. št. ..., ki bo po pravnomočnosti prodan. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju sedaj že pravnomočne odločbe (ob izdaji izpodbijane odločbe pa dokončne) Carinskega urada A z dne 5. 7. 2000, s katero je odločeno, da se tožnici ne dovoli sprostitev blaga - osebni avto Renault ... v prost promet, ker ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Dejstvo, da je tožnica carinska dolžnica, zaseženi avto pa carinsko blago, je po navedenem ugotovljeno s pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up ... z dne 13. 1. 2005, v kateri navedeno sodišče izrecno ugotavlja, da ima začasno zaseženo vozilo tožnice status carinskega blaga. Tožbena trditev, da bi morala tožena stranka o tem izvesti poseben ugotovitveni postopek, je zato neutemeljena. Ugotovitve iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up ... z dne 13. 1. 2005 so pravnomočne, zato ne morejo biti ponovno predmet presoje v tem upravnem sporu. Na drugačno presojo v tem sporu tudi ne more vplivati odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-90/03 z dne 18. 11. 2004, ki se nanaša na razlago 43. člena CZ, na kar opozarja tožnica na glavni obravnavi in svoji pripravljalni vlogi. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe okoliščina, ali je bila tožnica dobroverna lastnica, ni pomembna, saj je to, da je sporno vozilo carinsko blago in tožnica carinska dolžnica, že pravnomočno ugotovljeno z že navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS (I Up ... z dne 13. 1. 2005).

Iz upravnih spisov nadalje izhaja, da je bila tožnica večkrat pozivana, naj začne postopek carinsko dovoljene rabe odvzetega blaga, nazadnje z dopisom prvostopnega organa dne 22. 2. 2001, na katerega se je tožnica sicer odzvala tako, da je za izvedbo tega postopka pooblastila B.B., vendar kljub temu, da je organ prve stopnje ugodil njegovim predlogom za podaljšanje roka, ki je bil v citiranem dopisu določen za predložitev dokumentov, s katerimi bi zagotovili zakonito rabo oziroma uporabo carinskega blaga, nista tožnica in njen pooblaščenec storila ničesar, da bi odvzeto vozilo lahko sprostili v prost promet. Prvostopni organ je zato dne 5. 6. 2001 izdal odločbo, s katero je carinsko blago - osebni avto odvzel. Tožena stranka je torej ravnala pravilno, ko je potrdila odločitev prvostopnega organa, hkrati pa sodišče ugotavlja, da je očitek tožnice v tožbi, da v postopku pred organom prve stopnje ni bila zaslišana, neutemeljen. Tudi sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da samo zaslišanje tožnice ne bi pripomoglo k sprostitvi odvzetega avtomobila v prost promet, predvsem pa ne bi moglo nadomestiti zahtevane homologacijske listine. Po mnenju sodišča je carinski organ z navedenim dopisom (22. 2. 2001) dal tožnici možnost sodelovati v postopku, te možnosti pa ni izkoristila, zato v tožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka ni podana. Ne drži tudi tožbena trditev, da dejansko stanje v predmetnem upravnem sporu ni bilo ugotovljeno, s čimer je bilo tožnici onemogočeno učinkovito pravno sredstvo. Kot je že zgoraj obrazloženo, je izpodbijana odločba izdana v izvrševanju ob izdaji prvostopne odločbe dokončnega, sedaj pa že pravnomočno končanega postopka, ki se je vodil zoper tožnico, zato po mnenju sodišča tožnici ni bila kršena pravica do pravnega sredstva. Razlogov za ničnost izpodbijane odločbe sodišče ni našlo.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.