Jedro

Utemeljen je tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba izdana stranki, ki ni pasivno legitimirana in ni stranski udeleženec in v postopku, katerega pravilno je tožnik izpodbijal s pritožbo, ni sodelovala. Tožnik je Zahtevo namreč naslovil na B., d. d., ki je Zahtevo zavrnil, zato je stranka upravnega postopka B., d. d.

Toženka o ugotovljenem pooblastilnim razmerjem med B., d. d. in Skupnost EL A., na katerega je (nepravilno) oprla svojo odločitev in "zamenjala" stranko upravnega postopka (namesto B., d. d. Skupnost EL A.), tožniku ni dala možnosti, da se o tem izjavi, zato je kršila tudi načelo zaslišanja stranka (9. člen ZUP), kar utemeljeno uveljavlja tožnik.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Informacijskega pooblaščenca št. 0710-183/2019/10 z dne 1. 6. 2020 se odpravi in zadeva vrne Informacijskemu pooblaščencu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo na podlagi 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (v nadaljevanju ZInfP) v zvezi s členom 15 Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posamezniku pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna Uredba) ter na podlagi tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odgovor skupnosti etažnih lastnikov soseske A. (v nadaljevanju Skupnost EL A.) po pooblaščencu B., d. d. z dne 18. 11. 2019 (1. točka izreka). Ugotovila je, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 18. 11. 2019 na podlagi četrte točke prvega odstavka 30. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) ter točke c. člena 15 (1) Splošne Uredbe od upravljavca zahteval seznam vseh oseb, ki jim je upravljavec razkril njegove osebne podatke iz videonadzornega sistema, ki je 14. 3. 2015 posnel tožnika (v nadaljevanju Zahteva 18-11-19). Tožnik je zahteval seznam vseh oseb z imeni in priimki, ki jim je upravljavec omogočil vpogled oziroma jim posredoval dotične videoposnetke, pri tem pa za vsako osebo uporabnika zahteval navedbo, v katerem svojstvu je oseba nastopala, datum, obliko, podlago in namen posredovanja.

3.Toženka je v pritožbenem postopku ugotovila, da je Skupnost EL A. Zahtevo pravilno zavrnil, a za to navedel napačne razloge. Iz obrazložitve izhaja, da toženka ni izvedla obravnave, kot je predlagal tožnik, ker je sama vpogledala v spis toženke št. 0710-42/2019 in tako ugotovila, da imata zahtevi z dne 4. 1. 2019 in z dne 18. 11. 2019 drugačno tako dejansko kot pravno podlago.

4.Toženka je ugotovila, da je tožnik zahteval dostop do osebnih podatkov od B., d. d., ki je opozoril, da na podlagi pogodbe o upravljanju vstopno-izstopnega sistema za osebna vozila A. z dne 15. 5. 2014 (v nadaljevanju Pogodba o upravljanju) s skupnostjo etažnih lastnikov zgolj upravlja video-nadzorni sistem. Toženka je ugotovila, da je upravljavec osebnih podatkov Skupnost EL A. B., d. d. je po mnenju toženke na podlagi Pogodbe o upravljanju, ki vključuje tudi zastopanje v pritožbenem postopku, le pooblaščenec Skupnosti EL A. Toženka je ugotovila, da so na obvestilih o videonadzoru navedeni podatki B., d. d., ki pa po mnenju toženke, upoštevajoč 72. člen ZVOP-1, ni upravljavec.

5.Toženka je ugotovila, da je tožnik zahteval: seznam vseh oseb z imeni in priimki, svojstvo, datum posredovanja osebnih podatkov, oblika posredovanja osebnih podatkov, podlaga za posredovanje osebnih podatkov in namen posredovanja osebnih podatkov. Ugotovila je, da tožnik lahko na podlagi Splošne Uredbe zahteva: (i) seznam vseh oseb z imeni in priimki, katerim je upravljavec razkril osebne podatke prosilca iz videonadzornega sistema (točka c. člena 15 (1) Splošne Uredbe in (ii) namen posredovanja osebnih podatkov na podlagi točke a) člena 15 (1) Splošne Uredbe. Toženka je na podlagi Splošne Uredbe ugotovila, da do ostalih informacij, ki jih je tožnik zahteval, ni upravičen, zato je bila zavrnitev Zahteve upravičena in toženka tožnikovo pritožbo v tem delu že zato zavrnila, ker ne gre za uveljavljanje pravic iz Splošne Uredbe.

6.Iz obrazložitve dalje izhaja, da je toženka ugotovila, da upravljavec oziroma pogodbeni obdelovalec, ni posredoval osebnih podatkov tožnika iz videoposnetka nobenemu uporabniku, torej nobeni zunanji osebi, ampak je v obravnavani posnetek vpogledal zgolj upravljavec sam. Toženka je ugotovila, da so si videonadzorni posnetek ogledali le predstavniki upravljavca in ne druge osebe. Toženka je navedla, da tožnik na podlagi člena 15 Splošne Uredbe nima pravice do dostopa informacije o tem, katere osebe "znotraj" uporabnika so obdelovale osebne podatke posameznika. Pravica iz Splošne Uredbe po mnenju toženke zajema zgolj informacijo o "uporabnikih", pooblaščene osebe upravljavca ali njegove zaposlene pa ne štejejo za uporabnika. Iz definicije uporabnika po mnenju toženke izhaja, da gre pri pojmu uporabnika za drugo osebo, ki je ločena od upravljavca. Pooblaščenih oseb upravljavca toženka ne šteje za uporabnika zato, ker: (i) razkritje pomeni ravnanje upravljavca, s katerim se osebni podatki razkrijejo, posredujejo ali dajo na voljo navzven - izven prostorov, sredstev in oblasti upravljavca oziroma obdelovalca, torej se dajo drugemu; (ii) se upravljavec se ne šteje za uporabnika, ki mu naj bi bili razkriti osebni podatki, ki jih ima v obdelavi, saj bi bilo v nasprotnem primeru to v nasprotju z določbami Splošne Uredbe; (iii) je uporabnik tisti, ki prejema osebne podatke, zato je prejemnik lahko od upravljavca z vidika obdelave osebnih podatkov pravno ločeno oziroma v razmerju do njega samostojna oseba; (iv) Splošna Uredba ne določa, da se zaposleni pri upravljavcu štejejo za uporabnike; (v) posameznik, ki sumi na nezakonito notranjo obdelavo osebnih podatkov, lahko v inšpekcijskem postopku pri Informacijskem pooblaščencu ugotavlja, sproži postopek, v katerem Informacijski pooblaščenec ugotavlja ali in kdo je znotraj upravljavca nezakonito obdeloval osebne podatke. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka zavrnila zahtevo po seznamu vseh oseb z imeni in priimki, ki jim je upravljavec razkril osebne podatke prosilca z videonadzornega sistema zato, ker takih pravic po mnenju toženke tožnik nima, pri čemer je predhodno ugotovila, da podatki niso bili razkriti zunanjim uporabnikom.

7.Iz obrazložitve še izhaja, da je toženka zavrnila zahtevo tožnika po posredovanju namena posredovanja osebnih podatkov točka a) člena 15 (1) Splošne Uredbe, ker je ugotovila, da je upravljavec tožniku že zagotovil to informacijo. Toženka je ugotovila, da je upravljavec namen obdelave izčrpno pojasnil v prvi in drugi točki dopisa z dne 30. 10. 2019, na kateri se sklicuje na odgovor tožnika z dne 18. 12. 2019. Toženka je ugotovila, da podano pojasnilo zagotavlja informacije, do katere je tožnik upravičen po točki a) člena 15 (1) Splošne Uredbe. Po ugotovitvi, da tožnik že razpolaga z zahtevano informacijo o namenu obdelave, tožnik po oceni toženke v tem delu nima več pravovarstvenega interesa, zato je pritožbo toženka tudi v tem delu zavrnila.

8.Toženka je po ugotovitvi, da je izrek odločbe prve stopnje zakonit, obrazložen sicer z napačnimi razlogi, navedla prave razloge in pritožbo na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP z izpodbijano odločbo zavrnila.

Bistvene navedbe tožnika

9.Tožnik zaradi nepravilne uporabe materialnega prava bistvenih kršitev postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačnega sklepa o dejanskem stanju predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, postopek vrne toženki v ponovno odločanje z izrecnim navodilom k upoštevanju 9., 142., 154. in 248 člena ZUP ter 30. člena ZVOP-1.

10.Tožnik tožbene razloge bistvene kršitve postopka utemeljuje s tem, da je odločba izdana stranki, ki ni pasivno legitimirana in ni stranski udeleženec. Tožnik navaja, da je odločba izdana stranki, ki v postopku ni sodelovala in ni bila pasivno legitimirana. Tožnik je naslovil ugovor z dne 30. 12. 2019 na podlagi ZVOP-1 in Splošne Uredbe, na podjetje B., d. d. kot upravljavca sporne zbirke osebnih podatkov, toženka pa je odločbo izdala samovoljno v nasprotju z izraženo voljo tožnika z dne 30. 12. 2009 in pasivno legitimacijo spremenila iz B., d. d. tako, da je v upravni postopek nezakonito brez podlage 142. člena ZUP vključila Skupnost EL A., B., d.d. pa nezakonito izključil kot stranko v tem postopku. Toženki očita, da je B., d.d. nezakonito priznala status pooblaščenca nove stranke v postopku, saj B., d.d. za zastopanje "Skupnost EL A." v upravnih postopkih na področju varstva osebnih podatkov nima podlage ne v zakonih, ne v Pogodbi o upravljanju, ne v pisnih pooblastilih podpisnikov te pogodbe za zastopanje, pri čemer B., d. d. pooblastila v upravnem postopku ni izkazalo. Toženki očita, da je odločitev oprla na domnevna dejstva o pooblastilih za upravljavca ali pooblaščenca, glede katerih pa tožniku ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, s čim je že kršila 9. člen ZUP, 22. člen in tudi 2. člen Ustave RS.

11.Toženki očita, da je storila procesno kršitev tudi, ker ni razpisala ustne obravnave skladno s prvim odstavkom 154. člena ZUP, pri čemer se sklicuje na sodbo naslovnega sodišča I U 1643/2016 - 23 z dne 14. 6. 2017.

12.Tožnik s povzemanjem dosedanjega postopka poudarja, da je pri zahtevi za predložitev seznama vseh oseb z imeni in priimki, kot pravno podlago navedel tudi četrto točko prvega odstavka 30. člena ZVOP-1. Toženki očita, da je uporabila samo Splošno Uredbo, kljub temu, da ZVOP-1 velja, da predmetna določba ZVOP-1 ni v nasprotju s splošno Uredbo, zato je toženka po mnenju tožnika v njegovo škodo materialno pravo nepravilno uporabila, ker je pri presoji tožnikovih pravic popolnoma spregledala ZVOP-1.

13.Po mnenju tožnika, je toženka nepravilno ugotovila tudi dejansko stanje, iz ugotovljenih dejstev pa naredila napačen sklep o dejanskem stanju. Toženki očita, da je brez ustne obravnave in brez možnosti izjave tožnika, zgolj na podlagi zatrjevanj podjetja B., d. d. in z vpogledom v obstoječo listinsko dokumentacijo, prišla do zaključka, da B., d. d. ni upravljavec osebnih podatkov ampak pogodbeni obdelovalec. Tega sklepa toženka ni pojasnila podrobneje in ni odgovorila konkretno na nasprotne navedbe tožnika iz njegove pritožbe. Toženka ni odgovorila na tožnikove nasprotne argumente, ki je z dokazili pokazal, da se je podjetje B., d.d. pri državnem nadzorniku samo registriralo kot upravljavec osebnih podatkov za namen "izvajanja pogodbe o upravljanju vstopno izstopnega sistema za osebna vozila v A.", torej tudi za namen izvajanja video nadzora. Toženki je znano (inšpekcijski postopek št. 0613-50/2015, ki se je pričel na pobudo več prijaviteljev in je že zaključen), da je B., d.d. upravljavec osebnih podatkov iz sistema A., pogodbeni izvajalec pa je v resnici podjetje C., d.o.o.

14.Toženka je brez dokaza oziroma pojasnil navedla, da iz Pogodbe o upravljanju izhaja pooblastilo Skupnosti EL A. podjetju B., d.d. za zastopanje (med drugim) v pritožbenem postopku. Tožnik meni, da je ta trditev toženke napačna, ki ne izhaja niti iz navedene pogodbe niti neposredno iz katerega področnega predpisa. Toženka po mnenju tožnika ni odgovorila na pravne argumente tožnika niti zadostno pojasnila, kako je prišla do zaključka, da B., d.d. ni upravljavec osebnih podatkov iz "Sistema A.", zato je zagrešila bistveno kršitev postopka, saj obrazložitve izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

15.Tožnik meni, da se izpodbijanega akta ne da preizkusiti, saj je toženka podjetju B., d. d. priznala status zakonitega zastopnika za zastopanje Skupnosti EL A., v postopku iz področja varstva osebnih podatkov. B., d. d. takega pooblastila po mnenju tožnika nima, sploh pa ne v pogodbi o upravljanju s "sistemom A.", kar zatrjuje toženka.

16.Tožnik meni, da vsi dokazi, skupaj s podatki o izpisu iz registra zbirk osebnih podatkov pri državnem nadzorniku, potrjujejo, da je treba za upravljavca dejansko šteti podjetje B., d. d.. Stališče toženke glede interpretacije 74. člena ZVOP-1 je nasprotno stališču iz knjige Zakona o varstvu osebnih podatkov s komentarjem. Tožnik meni, da je treba 74. člen ZVOP-1 brati skupaj z določbami 19. člena ZVOP-1 o obveščanju posameznika o obdelavi njegovih osebnih podatkov, ki niso bili zbrani neposredno od posameznika ampak na primer z videosnemanjem, kar pa je spet pomembno prav zaradi konkretizacije 30. in 31. člena ZVOP-1. Zaradi napačne interpretacije določb 74. člena ZVOP-1, je toženka z izpodbijanim aktom naredila napačen sklep o dejanskem stanju.

17.Tožnik vztraja, da kljub informaciji, da upravljavec ne hrani več dokumentov v zvezi z vpogledom predmetnih osebnih podatkov tožnika, pri zahtevi do upravljavca. Iz dopisa upravljavca z dne 30. 10. 2019 je razvidno, da je nekatere zahtevane podatke pri upravljavcu še vedno možno pridobiti oziroma rekonstruirati, kar je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijanega akta, kjer je zapisano, da je v videoposnetek vpogledal le upravljavec sam. Iz tega je razvidno, da so določene informacije pri upravljavcu še dostopne, da se jih da pridobiti tudi z zaslišanjem prič na primer pri operativnem upravniku, ki ves čas delovanja sistema A. od leta 2014 naprej isti. Tožnik zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Bistvene navedbe toženke

18.Toženka predlaga zavrnitev tožbe in vztraja na izpodbijani odločbi. Meni, da je pravilno uporabila Splošno Uredbo, ki je v celoti nadomestila prej veljavni ZVOP-1 v relevantnem delu (4. točka prvega odstavka 30. člena ZVOP-1). Vztraja, da tožnik ni upravičen do imen in priimkov oseb, ki so osebne podatke obdelovali znotraj upravljavca. Toženka navaja, da je upravljavec prek pooblaščenca (SPL d. d.) sporočil, da dokumentov v zvezi z vpogledom v posnetek videonadzornega sistema z dne 14. 3. 2015 ne hrani več, čemur tožnik ne nasprotuje, tako, da tožnik, tudi, če bi bil do tega upravičen, do podatkov ne more priti.

19.Toženka pojasnjuje, da je sledila navedbam B., d. d., da je zastopnik Skupnosti EL A. in se o tem prepričala z vpogledom v Pogodbo o upravljanju. Na pasivno legitimacijo po mnenju toženke ne vpliva dejstvo, da se je B., d. d. registrirala kot upravljavec osebnih podatkov, ker vpisi niso konstitutivne narave, register pa ni več veljaven. Nasprotuje tožbenemu očitku, da je spremenila stranke v postopku. Toženka je navedla, da je le ugotovila, kakšna je pravna narava in opredelitev subjekta, pri katerem je tožnik uveljavljal svojo pravico in ugotovila, da gre za pogodbenega obdelovalca in zastopnika. Pri tej ugotovitvi, po mnenju toženke, tožniku niso bile kršene nobene pravice.

20.Toženka navaja, da pooblastilo B., d. d. izhaja iz Pogodbe o upravljanju vstopno-izstopnega sistema za osebna vozila v A. z dne 15. 5. 2014. Ker pri ugotavljanju obstoja pooblastila, po mnenju toženke, ne gre za dejstva in okoliščine, glede katerih bi tožniku morala biti dana pravica do izjave, meni, da ta očitek ni utemeljen.

21.Toženki se ni zdelo potrebno, da bi izvedla ustno obravnavo, kot je predlagal tožnik. Toženka je skladno z načelom proste presoje dokazov po uradni osebi po svojem prepričanju presodila, katera dejstva šteje za dokazana. Meni, da je tožniku omogočila, da uveljavlja svoje pravice in pravne koristi, na podlagi 139. člena ZUP pa je ocenila, da dodatna procesna dejanja niso potrebna. V postopku ni bilo nasprotujočih strank, zato obarvava po njenem ni bila obvezna.

22.Toženka zavrača očitek, da se odločbe ne da preizkusiti, ker se je opredelila do vsega, tudi dokaza tožnika. Toženka nasprotuje tožniku in meni, da dokumentov ni mogoče rekonstruirati.

Bistvene navedbe B., d.d.

23.B., d. d. predlaga zavrnitev tožbe, ker meni, da je izpodbijana odločba zakonita in se sklicuje na navedbe toženke. Navaja, da ni sporno, da tožnik že razpolaga z informacijami o namenih obdelave osebnih podatkov, zato je toženka po njegovem mnenju pritožbo zaradi pomanjkanja pravovarstvenega interesa pravilno zavrnila. Navaja, da osebni podatki tožnika niso bili posredovani nobenemu uporabniku, da je vanje vpogledal zgolj upravljavec, ki je Skupnost EL A., pri čemer poudarja, da je B., d.d. le pogodbeni izvajalec in ne upravljavec. Meni, da B., d. d. ni pasivno legitimiran glede Zahteve, ker pasivna legitimacija po njegovem mnenju ni odvisna od tega, na koga je tožnik naslovil zahtevo, temveč od tega, kdo je nosilec pravic in obveznosti iz materialnopravnega razmerja. B., d. d. sicer prepušča odločitev o kršitvi pravice do izjave in o razpisu ustne obravnave sodišču, vendar pa pritrjuje argumentaciji toženke, da do očitanih kršitev ni prišlo in da pogoji za združitev postopkov niso bili podani. Meni, da je imel tožnik pravico, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Na Pogodbo o upravljanju se B., d. d. sklicuje že od prvega odgovora tožniku na njegovo Zahtevo.

K I. točki izreka

24.Sodišče je na podlagi pete alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na podlagi listin, ker so se stranke strinjale, da se glavna obravnava ne opravi. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki je v sodnem spisu označene kot priloga od A1 do A16, B1, B2, C1 do C4 in vse listine iz spisa toženke št. 0710-183/2019.

Tožba je utemeljena.

25.Z ZVOP-1 se določajo pravice, obveznosti, načela in ukrepi, s katerimi se preprečujejo neustavni, nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika pri obdelavi osebnih podatkov (prvi dostavek 1. člena ZVOP-1). Upravljavec osebnih podatkov mora posamezniku na njegovo zahtevo: 1) omogočiti vpogled v katalog zbirke osebnih podatkov; 2) potrditi, ali se podatki v zvezi z njim obdelujejo ali ne, in mu omogočiti vpogled v osebne podatke, ki so vsebovani v zbirki osebnih podatkov in se nanašajo nanj, ter njihovo prepisovanje ali kopiranje; 3) posredovati izpis osebnih podatkov, ki so vsebovani v zbirki osebnih podatkov in se nanašajo nanj; 4) posredovati seznam uporabnikov, katerim so bili posredovani osebni podatki, kdaj, na kakšni podlagi in za kakšen namen; 5) dati informacijo o virih, na katerih temeljijo zapisi, ki jih o posamezniku vsebuje zbirka osebnih podatkov, in o metodi obdelave; 6) dati informacije o namenu obdelave in vrsti osebnih podatkov, ki se obdelujejo, ter vsa potrebna pojasnila v zvezi s tem; 7) pojasniti tehnične oziroma logično-tehnične postopke odločanja, če izvaja avtomatizirano odločanje z obdelavo osebnih podatkov posameznika (vse prvi odstavek 30. člena ZVOP-1).

26.Iz Zahteve z dne 18. 11. 2019 (priloga A3) je razvidno, da je tožnik na podlagi 4. točke prvega odstavka 30. člena ZVOP-1 od B., d. d. zahteval posredovanje informacij v zvezi s tožnikovimi osebnimi podatki. Upravni postopek se začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke (prvi odstavek 125. člena ZUP). Upravni postopek na zahtevo stranke je uveden z dnem vložitve zahteve stranke, če ne gre za primere iz 129. člena ZUP (drugi odstavek 127. člena ZUP). Stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (prvi odstavek 42. člena ZUP). Konkretni upravni postopek se je torej začel na zahtevo stranke (tožnika) v smislu določbe 125. člena ZUP dne 21. 11. 2019 (ko je B., d. d. prejel zahtevo), zoper B., d. d., ki je o Zahtevi tudi odločil. V konkretnem upravnem postopku je aktivna stranka tožnik in pasivna stranka B., d. d.. Iz odgovora B., d. d. z dne 18. 12. 2019 (priloga A5) je razvidno, da je B., d. d. Zahtevo, ki jo je prejel dne 21. 11. 2019, zavrnil na podlagi točke b) petega odstavka 12. člena Splošne Uredbe s poukom o pravnem sredstvu (možnost pritožbe, o kateri odloča toženka).

27.Iz uvoda izpodbijane odločbe (priloga A1) je razvidno, da je toženka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper "odgovor skupnosti etažnih lastnikov soseske A., po pooblaščencu B., d. d.". Toženka je torej v pritožbenem postopku kot pasivno stranko namesto pravilno B., d. d. štela Skupnost EL A. in to obrazložila z ugotovitvijo, da je B., d. d. le pooblaščenec Skupnosti EL A., s čimer je storila bistveno kršitev pravil postopka. Utemeljen je namreč tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba izdana stranki, ki ni pasivno legitimirana in ni stranski udeleženec in v postopku, katerega pravilno je tožnik izpodbijal s pritožbo, ni sodelovala. Tožnik je Zahtevo namreč naslovil na B., d. d., ki je Zahtevo zavrnil, zato je stranka upravnega postopka B., d. d. Ali je za odločitev o Zahtevi pristojen B., d. d., je stvar vsebinske presoje Zahteve, kar po presoji sodišča ne vpliva na to, da je stranka upravnega postopka B., d. d. Sodišče pojasnjuje, da procesni položaj stranke v postopku ni v diskreciji pritožbenega organa, ampak je le-ta opredeljen, kot to določa prvi odstavek 42. člena ZUP in sicer je aktivna stranka, stranka, na katere zahtevo je začet postopek, pasivna pa stranka, zoper katero teče postopek (prvi odstavek 42. člena ZUP). Zato ni utemeljeno stališče B., d. d. v vlogi, prejeti 5. 11. 2023, da bi morala biti stranka upravnega postopka Skupnost EL A., ker je nosilka pravic in obveznosti iz materialnopravnega razmerja. Zahteve Skupnosti EL A. za vstop v postopek in zahteve, da se ji prizna lastnost stranke, Skupnost EL A. ni podala, zato 142. člen ZUP ni uporabljiv.

28.V konkretnem upravnem postopku je aktivna stranka tožnik, pasivna pa B., d. d. in je toženka s tem, ko je v pritožbenem postopku določila za stranko Skupnost EL A., stranki B., d. d. pa dodelila procesni položaj pooblaščenca "nove" stranke, bistveno kršila pravila postopka, ki se v vsakem primeru štejejo za bistvene (druga in sedma točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

29.Utemeljen pa je tudi tožbeni ugovor kršitve pravice do izjave. Preden se izda odločba, je namreč treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Toženka o ugotovljenem pooblastilnim razmerjem med B., d. d. in Skupnost EL A., na katerega je (nepravilno) oprla svojo odločitev in "zamenjala" stranko upravnega postopka (namesto B., d. d. Skupnost EL A.), tožniku ni dala možnosti, da se o tem izjavi, zato je kršila tudi načelo zaslišanja stranka (9. člen ZUP), kar utemeljeno uveljavlja tožnik.

30.Sodišče je na podlagi obrazloženega tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo že zaradi utemeljenosti zgoraj navedenih ugotovljenih kršitev in posledično brez presoje ostalih tožbenih navedb, vrnilo toženki v ponoven postopek (tretja točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Toženka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema pravnomočne sodbe v tej zadevi, pri tem pa je vezana na stališča sodišča glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II izreka

31.Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odločilo, da mora toženka tožniku povrniti 15,00 EUR stroškov postopka.

-------------------------------

1Mojca Prelesnik v Zakona o varstvu osebnih podatkov s komentarjem, Nataša Pirc Muser GV Založba 2, na straneh 388-389: "Ker je videoposnetek načeloma osebni podatek, je izvajalec videonadzora upravljavec zbirke osebnih podatkov. To pomeni, da se tudi pri pogodbenem izvajanju videonadzora, na primer s strani varnostnih služb, šteje, da videonadzor izvaja sam upravljavec in zato mora biti ta objavljen oziroma naveden na obvestilu. Z obvestilom o izvajanju videonadzora mora biti posameznik seznanjen najpozneje v trenutku, ko se videonadzor začne izvajati, torej, ko se začne videosnemanje, lahko pa seveda že prej. (…) Določba torej daje varnost posameznikom, nad katerim se izvaja videonadzor in skupaj z določbo četrtega odstavka tega člena pomeni izvedbo dolžnosti upravljavca zbirke osebnih podatkov iz 19. člena ZVOP-1. Določba pomeni tudi konkretizacijo 30. in 31. člena ZVOP-1, ki določa pravico posameznika z lastnimi osebnimi podatki in tudi sam postopek seznanitve posameznika."

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu osebnih podatkov (2004) - ZVOP-1 - člen 30, 30/1, 30/1-4 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 42, 42/1

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.