Jedro

Na podlagi merila, da je podjemnik dolžan upoštevati naročnikov interes v obsegu, v katerem ve oziroma bi zanj lahko vedel, če bi ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo, ob katerem je sodišče štelo še, da bi tožeča stranka morala vedeti, da dokumenti, narejeni po gradbenem dovoljenju, zaradi sprememb niso več ustrezni, je zaključek, da tožena stranka ni bila seznanjena s posebnimi okoliščinami posla, na podlagi katerih bi sploh lahko podvomila v neustreznost datotek, pravilen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 1.461,07 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 23827/2009 z dne 2. 3. 2009 razveljavilo v 1. in 4. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da v 15 dneh toženi stranki povrne 4.340,56 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z obrestno posledico.

2. Pritožila se je tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je pri toženi stranki z naročilnico št. ... naročila izvedbo geodetskih del na objektu, ki so zajemala zakoličbo osi pilotov, obnovitev zakoličbe, podajanje višin za izvedbo sider in monitoring pomikov strukture tekom izvedbe del (podjemna pogodba). Toženi stranki je za izvedbo del poslala tri elektronska sporočila s pripetimi datotekami. V postopku je toženi stranki očitala, da je ta že 26. 6. 2008 izvedla zakoličbo, pri čemer je tožeča stranka tretje elektronsko sporočilo poslala šele 27. 6. 2008, to sporočilo pa je v priponki vsebovalo zakoličbeni načrt, ki ga tožena stranka ni upoštevala. Posledica zakoličbe naj bi bila napaka, saj delavec tožene (M. J.) v času opravljanja zakoličbe ni razpolagal s pravilnimi podatki. Ker je na osnovi napačne zakoličbe tožeča stranka 27. 6. 2008 začela z izvedbo gradbenih del, naj bi njenemu naročniku, podjetju C. d. d. posledično nastala škoda. Tožeča stranka je trdila še, da se je s podjetjem C. d. d. dogovorila o povrnitvi škode in sporazumno poravnavo stroškov zaradi zamika izvedene severne zaščitne stene. S tožbo sedaj povračilo zahteva od tožene stranke.

6. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v obsežni pritožbi pritožbene trditve podala po točkah obrazložitve izpodbijane sodbe. V uvodu pritožbe je sicer navedla, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, medtem ko pri kritiki posameznih točk obrazložitve izpodbijane sodbe ni pojasnila, na kateri pritožbeni razlog se kritika ugotovitev oziroma zaključkov sodišča nanaša. Višje sodišče se je zato skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP opredelilo do tistih navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena. Izpodbijano sodbo je preizkusilo tudi v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP, in ugotovilo, da ti niso podani.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dopolnilo dokazni postopek, nosilni razlogi za ponovno zavrnitev zahtevka pa izhajajo iz naslednjih ugotovitev: geodet tožene stranke (M. J.) je na dan izvedbe zakoličbe imel dostop do vsebine tretjega elektronskega sporočila in tudi možnost jo upoštevati, a tretja datoteka v smislu zakoličbenega načrta ni bila uporabna. Do odstopanja je prišlo zato, ker je bil spremenjen potek mej, ki v prvi datoteki (na podlagi katere je bila zakoličba opravljena), ni bil upoštevan. Uporabno dovoljenje za objekt je bilo izdano brez spreminjanja položaja pilotne stene in je bil glede na dovoljene položajne tolerance odmikov objekta od posameznih parcel objekt izveden v okviru predvidene tolerance.

8. Glede opozorilne dolžnosti tožene stranke (tretji odstavek 625. člena Obligacijskega zakonika - OZ1) je, upoštevaje okoliščine posla, sodišče zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna vztrajati in zahtevati zakoličbenega načrta, ker je bilo delo treba opraviti nujno. S. P. (odgovorni vodja del pri tožeči stranki) je tudi dal izrecno navodilo, da se delo izvede po prilogi v prvem elektronskem sporočilu, medtem ko tožena stranka v stik z gospo B. iz podjetja L. d. o. o. ni mogla priti. Tožena stranka je imela dokument, na podlagi katerega je lahko izvršila naročeno delo, za postopek ureditve meje pa ni vedela, za razliko od tožeče stranke in družbe L. d.o.o.2

9. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da ker tožena stranka ni bila seznanjena s posebnimi okoliščinami posla, na podlagi katerih bi sploh lahko podvomila, da datoteka, narejena ob gradbenem dovoljenju, ni več ustrezna, delo pa je bilo treba opraviti hitro, svoje pojasnjevalne dolžnosti ni kršila. Ker je bilo pomanjkljivo naročnikovo naročilo, protipravnost ravnanja tožene stranke ni podana.

10. Ker pritožnica na več mestih pritožbe izpodbijani sodbi očita neprepričljivost argumentacije, izraža nestrinjanje z dokazno oceno in kritizira ugotovitve izvedenke, v izogib nepreglednosti obrazložitve višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožeči stranki le s splošno kritiko prič, očitki o nepreverljivosti njihovih izpovedb in vsesplošnim nestrinjanjem z argumentacijo sodišča ponovne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je po stališču višjega sodišča celovita, notranje skladna in prepričljiva, ni uspelo omajati. Skrbnost dokazne ocene sodišča prve stopnje izpolnjuje zahteve 8. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

11. Pritožnica najprej ne pojasni, s kakšnim namenom opozarja na navodilo višjega sodišča ob odločanju o prvi pritožbi tožeče stranke, in sicer v zvezi z dopolnitvijo dokaznega postopka. Ne navede namreč, da sodišče prve stopnje ne bi opravilo katerega od pravdnih dejanj oziroma obravnavalo spornih vprašanj, na katera je opozorilo višje sodišče (pri čemer skladnost nadaljnjega postopka pred sodiščem prve stopnje z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP niti ni samostojen pritožbeni razlog). V zvezi z uporabnostjo datoteke iz tretjega elektronskega sporočila je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, dokazni postopek dopolnilo in glede vprašanja, ali je bila datoteka uporabna, v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obširno povzelo ugotovitve izvedenke; da je bila datoteka neuporabna, pa je še enkrat izrecno navedlo v 36. točki obrazložitve. Na vprašanje, ali je bil dolžan podjetnik (tožena stranka) v okviru pojasnilne dolžnosti v smislu tretjega odstavka 625. člena OZ opozoriti naročnika na vse okoliščine v zvezi z danim naročilom za izvedbo posla, pa je sodišče prve stopnje odgovorilo v 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. V zvezi z 21. točko obrazložitve pritožnica napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel gospod J. na dan izvedbe zakoličbe dostop do vseh treh elektronskih sporočil (torej tudi tretjega). Ker pa se je v postopku izkazalo, da niti tretja datoteka ni vsebovala zakoličbenega načrta, ki bi ga tožena stranka praviloma morala imeti ob prevzemu posla (zagotoviti nedvoumne podatke pa ni bila njena dolžnost), pritožbene trditve v zvezi s tem dejstvom niti niso več relevantne. Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdila, da ji tožeča stranka originalne projektne dokumentacije (kar bi morala), nikoli ni predala, ampak je toženi stranki sproti pošiljala predloge za projektiranje. Dokazno breme trditve, da je toženi stranki posredovala zakoličbeni načrt (na podlagi katerega se skladno z zakonskimi zahtevami zakoličba izvaja), je bilo na tožeči stranki, ta pa ga v postopku ni zmogla. Pritožnica zato ne more biti uspešna s pritožbeno trditvijo, da je bila trditev, da se je gospod J. s tretjo datoteko že seznanil, podana po prvem naroku in to šele na zaslišanju direktorja tožene stranke B. P. S tem pritožnica tudi meša trditveno in dokazno breme v postopku. Zato so neutemeljene tudi vse nadaljnje pritožbene trditve o tem, kdaj je bila toženi stranki poslana katera od datotek in s katero od njih je bila tožena stranka ob pričetku posla seznanjena. Glede na pojasnjeno je torej neutemeljen tako očitek, da sodišče v obrazložitvi ni navedlo nič drugega, kot da je gospod P. prepričljivo pojasnil, da je gospod J. pred izvedbo zakoličbe vpogledal v datoteko v tretjem elektronskem sporočilu, kot da je taka trditev nepreverljiva.

13. Višje sodišče se ne strinja s pritožnico, da bi v okviru skrbnosti tožena stranka morala datoteko v tretjem elektronskem sporočilu odpreti in primerjati sliko v prvem elektronskem sporočilu. Dolžnost tožeče stranke je bila, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v 32. do 40. točki, česar višje sodišče ne bo ponavljalo, zagotoviti toženi stranki pravilno dokumentacijo za delo (to pritožnica tudi sama priznava), še posebej ob upoštevanju posebnih okoliščin posla, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 49. točki obrazložitve.

14. Nejasno je zatrjevanje pritožnice, da je bilo primarno v zadevi potrebno ugotoviti vsebino naročila storitve tožeče stranke. Ta dejstva med strankama niso bila sporna, sodišče je obseg posla v 17. točki obrazložitve navedlo, pritožnica pa te točke v obrazložitvi ne napada. Sodišče je pravilno ugotavljalo tudi, kakšna so bila navodila tožeče stranke, in pri tem seveda upoštevalo njihovo skladnost z zahtevami veljavne zakonodaje (prim. 622. člen OZ). O vsem tem se je sodišče prve stopnje izjasnilo. Pritožnica pa (k 23. točki obrazložitve) ne pojasni, zakaj bi bile relevantne pritožbene trditve, da sta tako P. kot J. ugotovila, da je iz datoteke v tretjem elektronskem sporočilu možno ugotoviti, da točke predstavljajo linijo stene kleti objekta. Višje sodišče se zato do tega ne more opredeliti. Iz mnenja izvedenke tudi izhaja, da bi tožena stranka, v kolikor bi zakoličbo izvedla na podlagi tretjega dokumenta, veljavno zakonodajo kršila. Ker ne gre za zakoličbeni načrt, so tudi nadaljnje trditve, da je datoteka v tretjem elektronskem sporočilu v veljavnem koordinatnem sistemu, nerelevantne. Hkrati so tudi izvzete iz konteksta obrazložitve, v kateri je sodišče navedlo tudi, da je bil dokument brez legende, ki bi pojasnila, kaj pomenijo posamezne črte (prim. 36. točko obrazložitve) in brez vseh točk, ki jih je bilo treba zakoličiti. Kot že pojasnjeno, bi tožena stranka za svoje delo morala prejeti zakoličbeni načrt, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da ga ni prejela. Pri tem je neutemeljen tudi očitek sodišču, ki ni verjelo, da naj bi tretje elektronsko sporočilo vsebovalo zakoličbeni načrt tudi zato, ker P., ki je datoteko poslal, ni imel ustreznega znanja, da bi takšen zaključek napravil. Glede teh ugotovitev je namreč sodišče prve stopnje sledilo predvsem ugotovitvam izvedenke, ki je pojasnila, kaj vsebuje sporna datoteka (prim. 30. točka obrazložitve sodbe). Zgolj na podlagi pavšalne ocene, da izpovedba in trditve izvedenke ne vzdržijo kritičnega preizkusa, pa pritožnica ne more uspeti.

15. Upoštevaje zgoraj pojasnjeno pritožnica ne more uspeti niti s trditvami, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Trdi namreč, da ob dejstvu, da tožena stranka zakoličbenega načrta (na podlagi katerega bi edino opravila posel skladno z zahtevami zakonodaje) ni prejela, za sodišče hkrati ni bilo problematično, da je tožena stranka tudi z uporabo prve datoteke kršila zakon. Sodišče prve stopnje je namreč (ob okoliščini, da se je z izpolnitvijo mudilo, tožeča stranka pa je dala izrecna navodila, da se uporabi datoteka iz prvega sporočila), kot bistveno izpostavilo še, da tožena stranka ni bila seznanjena s tem, da je potekal postopek ureditve meje, ki v gradbenem dovoljenju še ni bil upoštevan. Tega dejstva pritožnica tudi ne izpodbija. Na podlagi merila, da je podjemnik dolžan upoštevati naročnikov interes v obsegu, v katerem ve oziroma bi zanj lahko vedel, če bi ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo, ob katerem je sodišče štelo še, da bi tožeča stranka morala vedeti, da dokumenti, narejeni po gradbenem dovoljenju, zaradi sprememb niso več ustrezni, je zato zaključek, da tožena stranka ni bila seznanjena s posebnimi okoliščinami posla, na podlagi katerih bi sploh lahko podvomila v neustreznost datotek, pravilen. Zato je tudi pritožničino sklicevanje na tretji odstavek 625. člena OZ neutemeljeno. Tako tožeča stranka kot podjetje L. d. o. o. sta namreč za spremembe meje vedela - tudi tega dejstva namreč pritožnica ne izpodbija, zato se višje sodišče strinja tudi s stališčem prvostopenjskega, da je bila tožeča stranka tista, ki je morala vedeti, da dokumenti, ki jih pošilja, niso ustrezni (oziroma se o tem pozanimati), ali pa to prepustiti družbi L. d. o. o., ki je strokovnjak s področja geodezije.

16. Ker v zvezi s 26. točko obrazložitve sodbe pritožnica povzema izpovedbo priče B. M., pri tem pa ne navede, kaj s tem želi izkazati, se višje sodišče do teh pritožbenih trditev ne more opredeliti.

17. Pritožnica izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da med strankama ni bila podpisana pogodba, ker nobena od strani ni zatrjevala, da se je z deli mudilo. A samo dejstvo, ali je bila sklenjena pisna pogodba, za odškodninsko odgovornost v tej zadevi ni pomembno.

18. Ker je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega ravnanja (in ki izvira iz sfere stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev), pa ni podana, je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna in nanjo ne morejo vplivati niti nadaljnje pritožbene trditve o obstoju škode, zato višje sodišče nanje ni odgovarjalo.

19. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. O pritožbenih stroških je višje sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP ter na podlagi 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.461,07 EUR (1.177,60 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % DDV), ki jih mora plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ta določa: Podjemnik je dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivost v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi bil moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo ali za njegovo pravočasno izvršitev, ker sicer odgovarja za škodo. 2 Podjetje L. d.o.o. je bilo pogodbeni partner naročnika tožeče stranke, družbe C. d.o.o., njegova naloga pa je bila zakoličiti gradbeno jamo (razen pilotne stene). Pri zakoličbi objekta dokumenta iz tretjega elektronskega sporočila prav tako ni uporabilo. Sestavilo je tudi zakoličbeni zapisnik.