Jedro

Tožena stranka je tožnici utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbah 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker v času bolezni ni spoštovala navodil lečečega zdravnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, na podlagi katere je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje nazadnje sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 5. 2018 na delovnem mestu svetovalec za splošno podporo z dnem 22. 8. 2019, nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 19.679,58 EUR bruto, od tega zneska odvesti dajatve in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo razliko med prijavljenim in dejanskim prebivališčem, saj je v ZDR zapisano, da delavec ne sme odpotovati iz kraja svojega bivanja in iz kraja stalnega prebivališča. Nesporno v tej zadevi je, da je tožnica prebivala na naslovu A., to pa je naslov, ki ga je tožena stranka sama vpisala v izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je z naslova stalnega bivališča odselila že pred mnogimi leti. Nesporno je, da je tožnica bivala na naslovu A., kar izhaja tudi iz ugotovitev detektivov, tožnica pa je ta kraj navedla tudi v pogodbi o zaposlitvi. Tudi iz sodne prakse izhaja, da iz besedila zakonske določbe ne izhaja, da naj bi šlo za kraj začasnega ali stalnega bivališča, saj zakon uporablja izraz kraj bivanja (sodba VSRS opr. št. VIII Ips 18/2007). Tožnica je tudi v celoti upoštevala navodila zdravnikov specialistov, od osebne zdravnice pa posebnih navodil ni prejemala. Specialisti so ji vsa leta dajali jasna navodila v zvezi z zdravljenjem, ki so izrecno zahtevala gibanje, kar izhaja tudi iz navodila z dne 9. 8. 2019. V zvezi s tem sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje jasnih razlogov in spregleda tudi zapise njene zdravnice. Tožnica je tako v celoti upoštevala navodila zdravnikov specialistov. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditev tožnice, da so bili dokazi zbrani s kršenjem temeljnih človekovih pravic in kršitev ZDD. Tožnica je ves čas trdila, da so detektivi, ki so izvajali nadzor, prekoračili svoja pooblastila in protipravno posegli v njeno zasebnost, s tem pa so kršili ZDD. Bistveni sta dve okoliščini in sicer opazovanje kontinuirano 6 ur na dan kar dva tedna ter da detektiv, ki je opravljal nadzor bolniškega staleža, za diagnozo sploh ni vedel. Detektiv je več kot očitno izvajal prikrite preiskovalne ukrepe tajno sledenje in opazovanje, kar pa je detektivom izrecno prepovedano. Tako je v obravnavanem primeru šlo za večurno tajno sledenje in opazovanje, kar je detektivom izrecno prepovedano. Poleg tega pa tudi v civilnem postopku ne smejo biti uporabljeni nezakonito pridobljeni dokazi, kar izhaja iz sodbe VSRS opr. št. III Ips 55/2008. Tožena stranka v postopku ni zatrjevala nezmožnosti opravljanja dela do izteka odpovednega roka. Ni nepomembno, da je tožnica kršila navodila osebne zdravnice, ki jih ni bilo, zato je bila upravičeno prepričana, da njeno zdravljenje vodijo zdravniki ortopedi (sklep VSRS opr. št. VIII Ips 234/2011). V zvezi s krajem bivanja, je po stališču tožnice tudi sodišču jasno, da tožnica biva na naslovu A., saj to izhaja iz sodbe. Tako bi se moralo sodišče najprej odločiti, kje po njegovem mnenju tožnica sploh biva in ločiti med krajem dejanskega bivanja in naslovom stalnega prebivališča. Tožena stranka bi morala dokazati, da je opustitev obvestila o hišni številki (v pogodbi o zaposlitvi je naveden naslov B.) kakorkoli vplivala na pravice in obveznosti tožene stranke pri delodajalcu, tega pa tožena stranka ni zatrjevala. Sodišče tudi ne loči med naslovom stalnega prebivališča in naslovom dejanskega prebivališča. Stalnega prebivališča tožnica ni nikoli spreminjala in v pogodbi o zaposlitvi tudi ni bil naveden. Predlaga, da pritožbeno sodišče izvede narok za glavno obravnavo in pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo tudi pritožbene stroške tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki mu jih s pritožbo očita tožnica. Ker sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe in ker ima sodba tudi jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju, ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa tudi ni podana pavšalno zatrjevana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali zvočnih zapisov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 1. 9. 1989 nazadnje po pogodbi o zaposlitvi sklenjene za nedoločen čas na delovnem mestu sodelavec za splošno podporo; - da je bila tožnica v bolniškem staležu od 7. 8. 2015 dalje; - da je tožena stranka tožnici dne 1. 8. 2019 vročila vabilo na zagovor dne 9. 8. 2019, ki se ga tožnica ni udeležila, je pa podala pisni zagovor; - da je tožena stranka tožnici dne 22. 8. 2019 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 8. 2019 iz razloga po 2. in 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in - da je povprečno nadomestilo tožničine plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi znašalo 911,09 EUR.

9. Tožnica izpodbija izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 8. 2019, ker utemeljen razlog zanjo ne obstaja.

10. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, saj je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbah 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker v času bolezni ni spoštovala navodil lečečega zdravnika. V času bolniškega staleža se ni nahajala v kraju bivanja navedenega v zdravstveni kartoteki (C.) in tudi ne v kraju bivanja, ki ga je imela navedenega v pogodbi o zaposlitvi (B.), ampak na naslovu A., čeprav ji odhod s kraja bivanja s strani lečeče zdravnice ni bil dovoljen. Poleg tega pa je tožnica v D. opravljala nakupe, hišna in vrtna opravila okoli hiše. Tožnica je prenašala težja bremena, kolesarila, dela je opravljala v predklonu in čepečem položaju in ni uporabljala pripomočkov za hojo in s tem ravnala v nasprotju z navodili lečeče zdravnice.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče spregledalo razliko med dejanskim in prijavljenim prebivališčem. Iz 8. alineje drugega odstavka izhaja, da mora delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe spoštovati navodila zdravnika in brez njegove odobritve ne sme odpotovati iz kraja svojega bivanja. Ker je bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi tudi podatek strank o prebivališču oziroma sedežu, je bila tožnica dolžna delodajalca seznaniti s krajem kjer dejansko biva, prav tako pa je bila dolžna s tem seznaniti svojo osebno oziroma lečečo zdravnico. Primerjava s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 18/2007 je neustrezna, saj je tožnik v tej zadevi svojega delodajalca obvestil o spremembi bivanja, tožnica pa tega ni storila. Tožnica se v kritičnem času ni nahajala niti na naslovu, ki ga je navedla v pogodbi o zaposlitvi, pa tudi na naslovu, ki je bil naveden v njeni zdravstveni kartoteki, ne.

12. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnica v celoti upoštevala navodila zdravnikov specialistov. Osebna zdravnica je tožnici odobrila bolniški stalež po podatkih iz njene zdravstvene kartoteke, v kateri pa ni bilo dovoljenja, da lahko tožnica zapusti kraj bivanja, prav tako pa iz te kartoteke izhaja, da tožnica glede na zdravstvene težave, ki jih navaja, ni zmožna opravljanja fizičnih del, dvigovanja bremen, hoje brez pripomočkov, dela v predklonu in čepečem položaju in dela na vrtu in okolici hiše. Tožnica tako ni dokazala, da so bila navodila zdravnikov specialistov drugačna, saj iz zdravstvenega kartona to ne izhaja, prav tako pa niti iz izvida z dne 8. 9. 2019, ki ga je tožnica pridobila šele po izvedenem nadzoru bolniškega staleža, ni razvidno, da lahko opravlja fizična dela, dviguje bremena, dela v predklonu in v čepečem položaju. Prav tako ni utemeljena tožničina navedba v pritožbi, da je bila prepričana, da njeno zdravljenje vodijo zdravniki ortopedi, saj navodil osebne zdravnice naj ne bi bilo.

13. Po drugem odstavku 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ, Ur. l. RS, št. 30/2003 in nasl.) mora osebni zdravnik zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti z dela zaradi bolezni. Zavarovanec, ki se zdravi doma, mora biti v tem času doma, saj je odsotnost z doma možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo, v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod iz kraja bivanja je potrebna odobritev osebnega zdravnika.

14. Tožnica ni imela dovoljenja za odhod iz kraja bivanja in to z nobenega od delodajalcu ter osebni zdravnici prijavljenih bivališč. Tožnica je opravljala tudi delo v nasprotju z navodili osebne zdravnice, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica storila kršitev po 8. alineji drugega odstavka 110. člena ZDR-1 pravilna.

15. Prav tako je pravilna tudi ugotovitev, da je tožnica najmanj iz hude malomarnosti storila tudi hudo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica je kršila določbo 19. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2019, ki določa tudi, da se za hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja poleg hujših kršitev, določenih s splošnimi akti šteje tudi zloraba pravice iz zdravstvenega varstva oziroma odsotnosti z dela zaradi bolezni oziroma poškodbe oziroma nespoštovanje navodil zdravnika. Tožnica je navodila osebne zdravnice kršila, zamolčala pa ji je tudi svoje realno zdravstveno stanje, da določena opravila zmore. Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na sodno prakso, iz katere izhaja, da mora delavec upoštevati navodila osebnega zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo, ter da se mora vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na delovno zmožnost delavca.

16. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da obstaja tudi nadaljnji pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer, da nadaljevanje delovnega razmerja ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), saj je bilo zaradi ravnanja tožnice povsem utemeljeno porušeno zaupanje tožene stranke v tožnico. To je tožena stranka poudarila v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa se je v bistvenem opredelila priča E.E. - izvršna direktorica za človeške vire.

17. Tožena stranka je za nadzor tožničine bolniške odsotnosti pooblastila detektiva F.F. in je za tožničine kršitve izvedela z njegovega poročila o nadzoru bolniške odsotnosti tožnice. Že v sodbi je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse, tudi v pritožbi ponovljene, navedbe tožnice. Nadzor je bil izveden skladno z Zakonom o detektivski dejavnosti (ZDD-1, Ur. l. RS, št. 17/2011 in nasl.), zato določbe tega zakona niso bile kršene, prav tako pa tudi dokazi niso bili zbrani s kršenjem temeljnih človekovih pravic. V obravnavnem primeru ni šlo za kontinuirano opazovanje in sledenje tožnici ter s tem za prikrite preiskovalne ukrepe - tajno sledenje in opazovanje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil nadzor izveden skladno z določbami prvega odstavka 26. člena, 27. členom, prvim odstavkom 30. člena ZDD-1 in prvim odstavkom 31. člena ZDD-1. Pravilno je poudarilo, da ima delodajalec po ustaljeni sodni praksi pravico zaščititi svoj premoženjski interes za nadzorom, ki lahko vključuje zbiranje podatkov od drugih oseb, neposredno zaznavo in vizualno beleženje, s tem načinom pa ni poseženo v delavčevo pravico do zasebnosti. Nadzor se je opravljal z javnih površin, fotografije so bile posnete zgolj z namenom dokazovanja kršitev bolniškega staleža. Tako ni šlo za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, kot navaja pritožba in tudi v tožničino zasebnost ni bilo poseženo.

18. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.