Jedro

Dolžnost sodišča je, da se v sodbi opredeli do izvedenih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da v roku 15 dni tožniku plača 2.022,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2017 do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo obresti v višini 56,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2017 do plačila pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora toženec tožniku povrniti pravdne stroške, o njih pa bo sodišče odločilo s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko sodbe se je zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženec. Glede prve kršitve trdi, da se sodišče ni opredelilo do pričanja priče A. A., glede druge kršitve pa toženec vztraja, da je spornega dne kopalnico čistil, vendar pri tem lestve ni uporabil in se stekla, katerega poškodbo mu želi neutemeljeno naprtiti tožnik, sploh ni dotaknil. Poleg tega je bilo tekom postopka ugotovljeno, da je tožnik obe stekli zamenjal za kaljeni, kar bi moralo sodišče pri višini odškodnine vzeti v obzir.

3. Na vročeno pritožbo je odgovoril tožnik, predlaga, da se jo zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev sodišče druge stopnje v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja.

7. Dolžnost sodišča je, da se v sodbi opredeli do izvedenih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanje priče A. A. ugotovilo, da drži toženčeva trditev, da je tega dne kopalnico čistil on. Zato je sodišče prve stopnje kot možno storilko A. A. utemeljeno izključilo. Drugega zaključka, pomembnega za odločitev, ali je treba toženca izključiti kot storilca škode ali ne, pa na podlagi njenega zaslišanja ni mogoče narediti, zato se sodišču prve stopnje do njene izpovedi v tem delu tudi ni bilo treba opredeljevati, kot zmotno meni pritožba.

8. Neutemeljeno pritožba sodišču prve stopnje tudi očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Dolžnik je v tožbi res zatrjeval, da je toženec škodo povzročil z metlo ali „močem“. Ko pa se z zaslišanjem izvedenca izkazalo, da je steklo počilo pod ploskovnim pritiskom teže telesa, je tožnik temu ustrezno svoje trditve prilagodil, saj pred tem ni mogel vedeti, kako se je steklo razbilo. Pritožba ne navaja okoliščin, ki bi omajale dokazno oceno sodišča, da je do poškodbe stekla v tožnikovi kopalnici prišlo 2. 9. 2016, torej dne, ko je toženec čistil tožnikovo hišo (ki jo je čistil vsake 14 dni). Tožnik je z iskreno izpovedjo sodišče prve stopnje v to prepričal. V oceno sodišča prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, saj ta prepriča tudi v povezavi z ugotovitvami izvedenca, ki je zanesljivo izključil možnosti, da bi se steklo lahko razbilo zaradi vetra oziroma prepiha, udarca od zunaj ali zaradi napačne montaže. Da bi se steklo razbilo zaradi njegove sestave, pa je po mnenju izvedenca možna samo v izjemnih primerih, glede na poškodbo stekla, pa je izključil tudi možnost poškodbe stekla z točajem metle ali drugim ročajem. Izvedenec je ugotovil, da je glede na mesto in edini možni način poškodbe stekla, čistilec moral stati 30 sli 40 cm od tal, torej na lestvi. Pozicijo lestve pa je glede na način in mesto poškodbe določil bližje umivalniku in ogledalu, kot tuš kabini. Dejstvo je torej, da se je notranje steklo v kopalnici razbilo zaradi mehanskega ploskovnega pritiska na notranje steklo, najverjetneje z delom telesa in s težo telesa. Zaključek sodišča prve stopnje, da si težko predstavlja drugačen način poškodbe stekla, kot med čiščenjem kopalnice, je zato prepričljiv in ga toženec ne omaje, saj drugega možnega načina sploh ne predvidi. Ker druge možnosti za nastanek poškodbe tako ni, je torej zaključek sodišča, da je steklo počil s svojim ravnanjem med čiščenjem kopalnice toženec, logična in pravilna. Res je, da se tožnik ni spomnil, ali je toženec tega dne s seboj imel lestev ali ne, povedal pa je, da jo je običajno imel. Toženec skuša sodišče prepričati, da je lestev uporabljal le v primeru, če so se čistila tudi okna, sicer pa ne (in ker se tega dne okna niso čistila, lestve ni imel), vendar neuspešno. Glede na to, da toženec v pritožbi navaja, da je v kopalnici čistil tudi ploščice in tuš kabino, ki neprerekano sega do stropa in je tako visoka 250 cm, pa ni mogoče, da bi lahko toženec (tudi, če je visok 185 cm) kabino v celoti očistil, če lestve ne bi imel. Poleg tega je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo tudi, da brez letve ni mogoče doseči police za ogledalom. Sodišče prve stopnje tožencu pri tem utemeljeno ni verjelo, da sta se polica in ogledalo čistila le enkrat na leto (takrat kot okna), saj to dejansko ni logično. Obseg čiščenja, ki ga skuša toženec prikazati glede čiščenja kopalnice, bi dejansko pomenil, da je čiščenje opravljeno le delno, kar pa ni verjetno.

9. Pritožbena trditev, da je tožnik obe stekli zamenjal za kaljeni, poškodovano notranje steklo pa ni bilo kaljeno, kar bi moralo sodišče upoštevati pri višini škode, pa je pritožbena novota, ki ni dopustna (prvi odstavek 337. člena ZPP), hkrati pa je trditev tudi pavšalna in je pritožbeno sodišče zato v nobenem primeru ne more upoštevati.

10. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, skrbno in prepričljivo obrazložena, vse pritožbene trditve pa neutemeljene. Glede na vse navedeno in ker tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevane kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165., prvem odstavku 154. in prvem odstavku 155. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožnik ter z odgovorom na pritožbo k rešitvi zadeve ni prispeval. 1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.