Jedro

Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznano utrpelo nepremoženjsko škodo in se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačanega zneska na enak način, to je z valorizacijo.

Ne drži sicer, da bi bilo potrebno uporabiti 27. člen ZOZP, ki določa, da toženka ne more priti v zamudo pred iztekom treh mesecev od dne, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek. Omenjena določba je vstopila v veljavo z novelo ZOZP-D dne 27.06.2007, uporablja pa se le za nesreče, ki se zgodijo od uveljavitve te novele dalje. Ker se je obravnavana nesreča zgodila pred tem, specialne ureditve ni mogoče uporabiti. Zamudo tožene stranke je potrebno opredeliti glede na določila OZ in izoblikovano sodno prakso. Tako zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje, to je od dne, ko je toženo stranko opomnil na plačilo.

Enako velja tudi za denarno odškodnino za povrnitev premoženjske škode (3. točka načelnega pravnega mnenja). Tožnikova terjatev je t. i. nečista odškodninska denarna terjatev, ki se odmerja na dan izdaje sodne odločbe, v zamudo pa je tožena stranka prišla z dnem, ko je tožnik odškodnino zahteval.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v I. točki izreka spremeni tako, da se ta glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh tožeči stranki plačati 5.034,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.09.2005 do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.“ - v II. točki izreka pa tako, da je tožena stranka v 15-ih dneh dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.366,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

3. Tožeča stranka je v 15-ih dneh dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 206,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 5.179,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.08.2005 do plačila in povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.899,00 EUR.

Zoper navedeno sodbo se glede teka zamudnih obresti in neupoštevanja revalorizacije po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožena stranka. Opozarja, da se odškodninska obveznost zavarovalnega združenja presoja po določbah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki določa, da ta s plačilom nepremoženjske škode ne more priti v zamudo pred potekom 3 mesecev od vložitve zahtevka. Tako tožena stranka pred 15.12.2005 v zamudo ni mogla priti. Sodišču očita tudi, da že plačanega zneska ni revaloriziralo, nasprotuje pa tudi dopustnosti vložitve tožbe. Odškodnina za materialno škodo se odmerja na dan izdaje sodbe, zato bi glede na to, da gre v obravnavanem primeru za ekonomsko totalko, sodišče zamudne obresti od premoženjske škode lahko dosodilo le od izdaje sodbe dalje. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zamudne obresti od dosojene odškodnine za nematerialno škodo dosodijo od 15.12.2005 dalje, pri tem pa upošteva tudi revalorizacijo že plačanega zneska, obresti od dosojene premoženjske škode pa od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje ter priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in priglaša stroške odgovora.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede na jasno opredelitev pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenega predloga, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje presojalo le glede očitkov o neupoštevanju revalorizacije že plačanega zneska in glede teka zakonskih zamudnih obresti (1. odstavek 350. člena ZPP) ter se do ostalih pritožbenih očitkov, ki se tičejo utemeljenosti tožbenega zahtevka in dopustnosti vložitve tožbe, ni opredeljevalo.

Tožnik je bil dne 10.08.2005 poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil voznik osebnega vozila tuje registracije, za katerega odgovarja tožena stranka.

Tožniku je nastala nepremoženjska škoda, ki je bila dne 05.01.2006 delno poravnana s plačilom s strani tožene stranke v višini 1.339,51 EUR. Tožniku je bila delno poravnana tudi premoženjska škoda na motornem kolesu. Sodišče prve stopnje pa je toženi stranki naložilo tudi povračilo preostanka nepremoženjske in premoženjske škode, ki ga je ta zavračala z ugovorom, da je tožnik v višini 40% soprispeval k nastanku škode, ki pa se ni izkazal za utemeljenega. Skupaj je tako sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 5.179,24 EUR.

Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da bi moralo plačani znesek revalorizirati, kot je tožena zahtevala s pripravljalno vlogo z dne 30.01.2006 (list. št. 15 spisa). Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznano utrpelo nepremoženjsko škodo in se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ, v zvezi z 179. členom OZ). Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačanega zneska na enak način, to je z valorizacijo. Ker se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, je odškodnina na ta dan valorizirana, zato je potrebno enako vrednotiti tudi predhodno delno plačilo (prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni odločilno, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala, oziroma v kakšnem deležu še obstaja.

Delno utemeljeni so tudi očitki pritožnika, ki se tičejo teka zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine. Ne drži sicer, da bi bilo potrebno uporabiti 27. člen ZOZP, ki določa, da toženka ne more priti v zamudo pred iztekom treh mesecev od dne, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek. Omenjena določba je vstopila v veljavo z novelo ZOZP-D dne 27.06.2007, uporablja pa se le za nesreče, ki se zgodijo od uveljavitve te novele dalje (38. člen ZOZP-D). Ker se je obravnavana nesreča zgodila pred tem, in sicer dne 10.08.2005, specialne ureditve ni mogoče uporabiti. Zamudo tožene stranke je potrebno opredeliti glede na določila OZ in izoblikovano sodno prakso. Tako zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje, to je od dne, ko je toženo stranko opomnil na plačilo (glej 1. točka načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 26.06.2002, ki se pri opredelitvi zamude sklicuje na 299. člen OZ). Skladno s tem je zamuda tožene stranke nastopila z dnem, ko je tožnik vložil odškodninski zahtevek pri ZT kot pooblaščenki tožene stranke, to je dne 19.09.2005. Enako velja tudi za denarno odškodnino za povrnitev premoženjske škode (3. točka načelnega pravnega mnenja). Tožnikova terjatev je t.i. nečista odškodninska denarna terjatev, ki se odmerja na dan izdaje sodne odločbe, v zamudo pa je tožena stranka prišla z dnem, ko je tožnik odškodnino zahteval, to je 19.09.2005. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano sodbo (5. alinea 358. člena ZPP). Dne 05.01.2006 plačani znesek v višini 1.339,51 EUR revaloriziran na dan izdaje sodbe znaša 1.484,18 EUR (1). Pritožbeno sodišče je dosojeni znesek znižalo za razliko v višini 144,67 EUR in določilo tek zakonskih zamudnih obresti od opomina dalje tako, da je tožena stranka dolžna plačati 5.034,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.09.2005 do plačila.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je poseglo tudi v odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka je skupno uspela z (100% glede temelja in 61% glede višine) 80,5%. Zato ji je tožena stranka od odmerjenih 3.581,35 EUR dolžna povrniti 2.882,98 EUR. Tožeča pa toženi 516,20 EUR od odmerjenih 2.647,22 EUR. Po medsebojnem pobotu je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.366,78 EUR.

Tožena stranka je uspela z zahtevo po revalorizaciji že plačanega zneska v višini 144,67 EUR. Za vloženo pritožbo ji je pritožbeno sodišče glede na ta znesek priznalo 100 točk za sestavo pritožbe, kar znaša 45,90 EUR in 3,20 EUR za poštnino. Skupaj z 20% DDV znašajo ti stroški 58,92 EUR, toženi stranki pa se prizna tudi plačana taksa za pritožbo v višini 147,78 EUR, skupaj tako 206,70 EUR. Ne prizna pa se ostalih priglašenih stroškov, saj so ti že zajeti s postavko za sestavo pritožbe.

Če tožeča stranka stroškov ne bo povrnila v 15 - dnevnem roku, bo dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, sama pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben in ni z ničemer doprinesel k pritožbeni presoji (1. odstavek 155. člena ZPP).

(1) Izračunano po http://www.stat.si/indikatorji_preracun_reval.asp