Jedro

Ko sodišče odloča o zvišanju preživnine, mora upoštevati (delna) plačila preživnine v času postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (v katerem je odločeno o zvišanju preživnine za čas od 01. 11. 2009 nad 100,00 EUR mesečno ter v delu, v katerem je odločeno o zvišanju preživnine za čas od 01. 10. 2007 do 31. 10. 2009) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje preživnino, ki jo je dolžan plačevati toženec za svojo mladoletno hčerko, rojeno 23. 10. 1999, zvišalo od nazadnje valoriziranega zneska 52,58 EUR mesečno na 140,00 EUR mesečno za čas od 01. 10. 2007 do 30. 09. 2009; od 01. 10. 2009 dalje pa na 150,00 EUR mesečno. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Toženec je preživnino v višini 100,00 EUR mesečno od izdaje sodbe dalje pripravljen plačevati; sodbe v tem delu torej ne izpodbija in je pravnomočna.

V preostalem delu pa toženec sodbo izpodbija brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je postopek tekel nerazumno dolgo in da bi ga moralo sodišče opozoriti na delitev premoženja po razpadu izvenzakonske skupnosti. Toženec v pritožbi obsežno poudarja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje o zmožnostih pravdnih strank posplošene, da se sodišče ni opredelilo do vseh predloženih dokazov ter da je zaključek, da imata pravdni stranki podobne premoženjske zmožnosti, napačen. Pritožnik izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o tožničinih potrebah, izpostavlja, da tožnica pri njem mesečno preživi skoraj polovico časa, česar sodišče pri odmeri preživnine ne upošteva, čeprav trdi, da upošteva, da tožnica pri očetu preživi 10 dni mesečno. Pritožnik poudarja, da preživnino v valorizirani višini plačuje in da je 15 mesecev v letu 2006 in 2007 plačeval 105,00 EUR mesečno, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti zahtevek za nazaj. Pritožnik se sklicuje še na preživninsko obveznost za sina. Poda tudi tabelo stroškov, ki jih ima s tožnico, ko je pri njem.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V skladu s 132. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 33/91-1 s spremembami in dopolnitvami; ZZZDR) sodišče preživnino zviša, če ugotovi, da je prišlo do spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica ob določitvi preživnine stara šele 4 leta, sedaj pa je stara 11 let. Spremenjene razmere na njeni strani torej so, da je vstopila v šolo, s čimer so večji stroški, poleg tega pa se ukvarja tudi z obšolskimi dejavnostmi. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so pravilni. Preživnina, ki je bila določena z dogovorom o preživnini pred centrom za socialno delo 24. 01. 2003 in nazadnje valorizirana na 52,58 EUR mesečno, je prenizka že glede na splošno znane povprečne potrebe 11-letne deklice.

Vendar pa pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je toženec preživnino tudi v času od 01. 10. 2007 dalje plačeval, potrditvah toženca ves čas v višini, kakršna je bila določena z dogovorom, nekaj časa pa celo višjo. Tudi sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo izpoved tožnice (pravilno pa verjetno njene zakonite zastopnice), da je toženec v letu 2007 plačeval 105,00 EUR mesečne preživnine. Če je sodišče menilo, da je za čas od 01. 10. 2007 dalje primerna preživnina 140,00 EUR, bi od zneska, ki ga je tožencu naložilo v plačilo, moralo odšteti to, kar je na račun preživljanja plačal, pa tega ni storilo.

Poleg tega toženec utemeljeno opozarja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje o preživninskih zmožnostih pravdnih strank nejasne in nepopolne. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zaključi, da so prejemki obeh preživninskih zavezancev primerljivi. Iz sodbe izhaja, da je sodišče ugotovilo, da tožnica mesečno zasluži od 900,00 do 1.000,00 EUR. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih dokazov je sodišče to ugotovilo. Pritožnik utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih trditev, da tožnica zasluži več in da dokaza, ki ga je v zvezi s tem predložil – izpisa prometa po računih (priloga B67) ni ocenilo.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zapiše, da je upoštevalo to, da tožnica pri očetu mesečno preživi približno 10 dni. Iz razlogov sodbe pa ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče to upoštevalo (odločitev je namreč takšna, da toženec za tožnico v celoti skrbi 10 dni, ki jih po ugotovitvi sodišča prve stopnje preživi z njim; poleg tega pa krije še polovico dekličinih potreb za preostanek meseca). Iz razlogov izpodbijane sodbe tudi ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da imata pravdni stranki stike v takšnem obsegu.

Zaradi vsega opisanega je sodba v izpodbijanem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008; ZPP), ki je višje sodišče samo ne more odpraviti ne da bi poseglo v ustavno zagotovljene pravice pravdnih strank. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje skrbno ugotoviti, kakšne so zmožnosti pravdnih strank in svoje ugotovitve obrazložiti. Opredeliti se bo moralo do vseh dokazov, ki sta jih pravdni stranki v zvezi s tem odločilnim dejstvom predložili. Sodišče prve stopnje bo moralo tudi pojasniti, kako je ugotovilo, koliko časa tožnica preživi pri tožencu in če drži, da pri njem preživi od tretjino do celo polovico meseca, to upoštevati ne le formalno, ampak dejansko. Nazadnje bo moralo sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku upoštevati to, da je, kot je očitno celo nesporno, toženec del preživnine plačal. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, ker za odločitev niso bistvenega pomena.