Jedro

V denacionalizacijskem postopku mora zavezanec sam predložiti dokaze, da se je vrednost nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije, zaradi njegovih vlaganj bistveno povečala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točkama 1 in 2 odpravila prvo in drugo točko sklepa in drugo točko delne odločbe Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 7.10.1993, pod točko 3 pa odločila, da je tožnik v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe dolžan izročiti v posest M.K. izpraznjene poslovne prostore, na katerih ne obstoji najemno razmerje, v skupni izmeri 349,15 m2 v visokem pritličju zgradbe, ki stoji na parc.št. ..., vl.št. .... V obrazložitvi navaja, da je tožena stranka v postopku ugotovila, da na delu poslovnih prostorov v izmeri 88 m2 obstoja najemno razmerje, ki je po 24. členu zakona o denacionalizaciji (ZDEN) varovano, zato teh prostorov v smislu določb 2. odstavka 29. člena v zvezi s 30. členom ZDEN upravičencu ni mogoče vrniti v posest, temveč samo v last. V skladu z navedenim je 2. točko izpodbijane odločbe odpravila in s 3. točko sama odločila, da je tožnik dolžan izročiti upravičencu v posest tiste poslovne prostore, na katerih ne obstoji najemno razmerje, to je poslovne prostore v površini 349,15 m2. Pritožbeni ugovor, da navedenih poslovnih prostorov upravičencu ni mogoče vrniti zaradi obstoja ovir iz 20. in 21. člena ZDEN, zavrača, saj tožnik za svoje navedbe ni ponudil nobenih dokazov, ki bi kazali na obstoj takih ovir. Nasprotno, pa že samo dejstvo, da tožnik del poslovnih prostorov proti plačilu oddaja v najem, kaže na to, da zaradi vrnitve navedene nepremičnine, za tožnika kot zavezanca, ne bodo nastale posledice, navedene v 21. členu ZDEN. Ker je zavezanec navedeno nepremičnino pridobil neodplačno (pogodba z dne 28.6.1990, sklenjena med občino in tožnikom), ob njeni denacionalizaciji ni upravičen do odškodnine (73. člen ZDEN). K pritožbenemu ugovoru, da naj bi se vrednost poslovnih prostorov zaradi njegovih vlaganj bistveno povečala, tožnik ni ponudil nobenih dokazov. Iz cenitve, opravljene ob podržavljenju nepremičnine, dne 7.2.1960, je razvidno, da je navedena zgradba ob nacionalizaciji že imela centralno ogrevanje in dvigalo, modernizacija teh naprav pa v smislu ZDEN ne pomeni nove investicije. Kakšnih drugih vlaganj, ki bi presegala redno vzdrževanje navedene nepremičnine, pa zavezanec ni navedel, niti ni za to ponudil dokazov.

Tožnik v tožbi navaja, da bi moral upravni organ pri odločanju o vlaganjih v nepremičnino ravnati v smislu 3. oziroma 4. odstavka 24. člena navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo, ki mu nalagajo pridobitev ustreznih listin v postopku, po uradni dolžnosti. Ne strinja se tudi z navedbo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je tožnik pridobil nepremičnino neodplačno, saj mu je Stanovanjsko podjetje Ljubljana za investicijska vlaganja v predmetne prostore, dne 13.11.1989, izstavilo račun v višini 958.295.400,00 din. Tožnik tudi ocenjuje, da bi selitveni stroški znašali cca 270.000 DEM in to bi lahko bil razlog za nastanek ene od posledic iz 21. člena ZDEN. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi ne navaja ničesar takega, kar bi utemeljevalo zahtevo po odpravi izpodbijane odločbe. Neresnično je zatrjevanje tožnika, da je poslovne prostore pridobil odplačno (pogodba z dne 28.6.1990). Vlaganja v nepremičnino, na katera se tožnik v tožbi sklicuje, pa spadajo v stroške rednega vzdrževanja nepremičnine, kar je upravni organ pravilno in dovolj popolno ugotovil. Zmotne so tudi trditve tožnika v zvezi z računom Stanovanjskega podjetja Ljubljana, saj ta račun ne predstavlja plačila za pridobitev nepremičnine, ampak je bil to le zahtevek navedenega podjetja za povrnitev neamortiziranih vlaganj, ki so v navedeni stavbi odpadla na tožnika, saj zaradi pravice prenosa uporabe in razpolaganja te nepremičnine na tožnika, podjetje ni več prejemalo najemnine za kritje vlaganj od tožnika, ki je bil prej najemnik teh poslovnih prostorov. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v dokumentacijo spisov je sodišče presodilo, da so tožnikovi ugovori neutemeljeni, izpodbijana odločba pa zakonita. Tožnik je v zmoti, ko trdi, da bi moral upravni organ v postopku pridobiti ustrezne listine po uradni dolžnosti (3. oz. 4. odstavek 24. člena navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo). Navedena določba pravilnika govori le o dolžnosti upravnega organa v zvezi z nepopolno zahtevo upravičenca v denacionalizacijskem postopku, ne nanaša pa se na zahtevek zavezanca. Po 6. členu ZDEN se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), če ta zakon ne določa drugače. Določba 63. člena ZDEN pa določa, da če ne obstajajo listine iz 62. člena, organ prve stopnje po uradni dolžnosti zahteva od zavezanca ali tretjih oseb dokazila o verjetnosti obstoja pravice. Zavezanci in upravljalci so dolžni pristojnemu organu predložiti vse dokaze in dopustiti vpogled v listine in podatke, potrebne za odločitev o zahtevi. Določba 2. odstavka 137. člena ZUP določa, da v primerih, ko ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Iz izpodbijane odločbe izhaja, podatki, zbrani v spisih pa to potrjujejo, da tožnik v postopku ni ponudil niti dokazov za navedbe, da poslovnih prostorov upravičencu ni mogoče vrniti, ker obstojajo ovire iz 20. in 21. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN), niti dokazov, da se je vrednost poslovnih prostorov zaradi njegovih vlaganj bistveno povečala. Po presoji sodišča je zato tožena stranka na podlagi dokazov, s katerimi je v postopku razpolagala, odločila v skladu z določbami ZDEN, na katere se v izpodbijani odločbi tudi sklicuje.

Neutemeljena je tudi tožnikova trditev v tožbi, češ da ne drži navedba tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je nepremičnino, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, pridobil neodplačno. Na podlagi podatkov, zbranih v upravnih spisih, sodišče ne dvomi, da je tožena stranka v postopku pravilno ugotovila, da je tožnik pridobil sporno nepremičnino neodplačno (pogodba z dne 28.6.1990). Po določbi 73. člena ZDEN gre zavezancem odškodnina v postopku denacionalizacije samo za tiste nepremičnine, ki so jih pridobili odplačno. Ker tožnik navedene nepremičnine ni pridobil na odplačen način, je po mnenju sodišča tožena stranka odločila pravilno in v skladu z ZDEN. Izstavljeni račun Stanovanjskega podjetja Ljubljana za povrnitev vloženih sredstev v modernizacijo navedene nepremičnine, tudi po mnenju sodišča ni dokaz, da je tožnik navedeno nepremičnino pridobil od občine na odplačen način. Odplačen prenos nepremičnine na denacionalizacijskega zavezanca in investicijska vlaganja zavezanca v nepremičnino, sta vsebinsko dva različna pojma, ki ju ZDEN tudi posebej opredeljuje.

Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da je upravni organ odločil v skladu s pravili postopka in materialnim zakonom (ZDEN), zato je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).