Jedro

Po skrajšanem ugotovitvenem postopku pod pogoji 144. člena ZUP lahko organ odloči le, kadar zaslišanje stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi ni potrebno. Čim pa je tako, gre za kršitev določb postopka, ki jo že zakon opredeljuje kot bistveno, torej tako, ki je ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Stališče tožene stranke, da opustitev zaslišanja stranke ni mogla vplivati na odločitev, je ob zakonski opredelitvi kršitve kot bistvene, neupoštevno. Ne glede na to pa sodišče dodaja še, da tožena stranka, ob smiselnem sklicevanju na dokazno moč javne listine, spregleda določbo 171. člena ZUP, po kateri je dovoljeno izpodbijati zakonsko domnevo o resničnosti dejstev, ki jih javna listina potrjuje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Socialne zbornice Slovenije št. 524/2016-SZS/VER-VK z dne 8. 4. 2016 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. A. (v nadaljevanju: A.) je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki - izvajalcu socialnovarstvenega programa trajno odvzela verifikacijsko listino št. 631/2014-SZS/VER-VK-V65 z dne 20. 11. 2014 za socialnovarstveni program „B.“.

2. Odločitev je utemeljena z določbami 21. člena Pravilnika o postopku strokovne verifikacije socialnovarstvenih programov, ki se izvajajo na področju socialnega varstva (v nadaljevanju Pravilnik), po katerih zbornica po uradni dolžnosti ali na predlog ministrstva, pristojnega za socialne zadeve, ukrepa socialne inšpekcije ali ukrepa pristojnega sodišča začasno ali trajno odvzame verifikacijsko listino, če se ugotovi, da je v času, za katerega je bila izvajalcu izdana listina, prišlo do hujših napak, nepravilnosti in pomanjkljivosti v izvajanju programa, ki so bistveno vplivale na spremembo dejstev, na podlagi katerih je bila listina izdana, in s 4. alinejo 23. člena Pravilnika, po kateri se verifikacijska listina trajno odvzame zaradi prenehanja sofinanciranja s strani pristojnega ministrstva. Zbornico je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: MDDSZ) namreč obvestilo, da v letu 2015 ne financira socialnovarstvenih programov tožeče stranke, ker le-ta na podlagi ugotovitev iz nadzorov programov do ministrstva nima poravnanih pogodbenih obveznosti.

3. Tožeča stranka odločitev izpodbija iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, s predlogom, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, oziroma podrejeno, da ga odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

4. Tožena stranka v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa tožeči ni omogočila, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožeča stranka s postopkom trajnega odvzema verifikacijske listine sploh ni bila seznanjena, kaj šele, da bi v njej lahko sodelovala tako, da bi predložila dokaze, ki ovržejo trditve A.. Gre za kršitev temeljnega načela zaslišanja stranke, ki je vplivala na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

5. Pomanjkljiva je tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa, saj v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, pa tudi teh izpodbijani sklep ne vsebuje. V obrazložitvi niso navedeni dokazi, na podlagi katerih je Zbornica ugotovila dejansko stanje. Očitno se je zadovoljila z obvestilom MDDSZ z dne 8. 9. 2015 in dejanskega stanja sploh ni ugotavljala. Tako pomanjkljiva obrazložitev pomeni kršitev ustavne določbe o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave RS), saj A. sploh ni preverjala, če ima tožeča stranka neporavnane obveznosti do MDDSZ, ter če je do prenehanja financiranja tožeče stranke s strani MDDSZ sploh prišlo, končno pa tudi ni utemeljila, v čem se kažejo hujše napake in nepravilnosti, ki so vplivale na spremembo dejstev, ki so bila podlaga izdaji verifikacijske listine.

6. Prav tako pa tudi ne drži, da tožeča stranka ni več sofinancirana s strani MDDSZ, saj ima kot obliko sofinanciranja v brezplačnem najemu hišo v C., kar dokazujejo tožbi priložene listine - najemna pogodba z dne 9. 1. 2002, Aneks št. 1 z dne 8. 1. 2004, pogodba, sklenjena med tožečo stranko in D., odločba z dne 7. 2. 2003 in zapisnik o prevzemu stanovanjske zgradbe. Dejansko stanje po navedenem ni pravilno ugotovljeno, posledično pa tudi niso bile pravilno uporabljene določbe pravilnika, ki so podlaga odločitve.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Izpodbijana odločba temelji na obvestilu MDDSZ št. 93/26/2015-1 z dne 28. 8. 2015, torej na listini, ki jo je izdal državni organ in ki dejstvo prenehanja financiranja socialnovarstvenih programov tožeče stranke nedvomno izkazuje. Zato je skladno s 1. točko prvega odstavka 144. člena ZUP v zadevi odločila po skrajšanem ugotovitvenem postopku. Tožbeni očitki o kršitvi načela zaslišanja stranke, 22. člena Ustave in pomanjkljivosti obrazložitve, so zato po mnenju tožene stranke neutemeljeni.

8. Glede na jasno vsebino upoštevanega obvestila MDDSZ, da socialnovarstvenih programov tožeče stranke ne financira, so tožbene navedbe o sofinanciranju v obliki brezplačnega najema hiše v C. brezpredmetne in ne morejo biti pravno upoštevne. Veljavnosti najemnega razmerja na podlagi predloženih listin iz leta 2003 in 2004 ni mogoče preveriti. Iz obvestila pa sledi prenehanje financiranja, iz česar očitno izhaja, da najema nepremičnine v okviru neposrednega financiranja s strani ministrstva ter v luči določil Pravilnika ni mogoče upoštevati. Neposredna pravna podlaga za trajni odvzem verifikacijske listine je v obravnavanem primeru 3. alineja prvega odstavka 23. člena Pravilnika, 21. člen Pravilnika pa se v sklepu navaja kot splošna določba, ki določa obdobje nastanka razlogov odvzema, ki so natančno opredeljeni v 22. in 23. členu Pravilnika. V dopolnitvi odgovora na tožbo tožena stranka dodatno predloži dopis Zbornice z dne 4. 7. 2016 in dopis MDDSZ z dne 11. 7. 2006 s prilogami, iz katerih sledi, da je MDDSZ prenehalo sofinancirati obravnavani socialnovarstveni program tožeče stranke in zaradi tega tožeči stranki odpovedalo tudi najemno pogodbo za stanovanjsko hišo v C..

9. Tožba je utemeljena.

10. Načelo zaslišanja stranke organu nalaga, da pred odločitvijo o zadevi stranki omogoči, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Skladno s tretjim odstavkom tega člena svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ta možnost ni bila dana, razen v primerih, določenih z zakonom.

11. V obravnavani zadevi izjema od navedenega načela z zakonom ni določena. Ko gre za ZUP, pa tretji odstavek 9. člena lahko napotuje le na 144. člen (skrajšani ugotovitveni postopek), ki določa pogoje, pod katerimi je odločbo dopustno izdati brez zaslišanja stranke. Ti pogoji po presoji sodišča v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni, ker je za tožečo stranko neugodna odločitev utemeljena z dejstvi in dokazom, s katerimi ni bila seznanjena niti ji ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Po skrajšanem ugotovitvenem postopku pod pogoji 144. člena ZUP lahko organ odloči le, kadar zaslišanje stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi ni potrebno. Čim pa je tako, gre za kršitev določb postopka, ki jo že zakon opredeljuje kot bistveno, torej tako, ki je ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Stališče tožene stranke, da opustitev zaslišanja stranke ni mogla vplivati na odločitev, je ob zakonski opredelitvi kršitve kot bistvene, neupoštevno. Ne glede na to pa sodišče dodaja še, da tožena stranka, ob smiselnem sklicevanju na dokazno moč javne listine, spregleda določbo 171. člena ZUP, po kateri je dovoljeno izpodbijati zakonsko domnevo o resničnosti dejstev, ki jih javna listina potrjuje. To pa je bilo tožeči stranki z odločanjem po skrajšanem postopku onemogočeno.

12. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, da v ponovnem postopku ob upoštevanju stališča, ki ga je v tej sodbi zavzelo sodišče, ponovno odloči. 13. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).