Jedro

Ne pogodba o opremljanju ne 78. člen ZPNačrt ne predvidevata pobotanja plačila za izgradnjo nove komunalne opreme investitorja z nasprotnim zahtevkom občine za plačilo komunalnega prispevka in poračun preostanka vrednosti (če je višina plačila za izgradnjo nove komunalne opreme višja od komunalnega prispevka), ampak domnevo, da se šteje, da je na ta način investitor v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Strošek izgradnje nove komunalne opreme je lahko višji, tudi za znesek DDV kot v konkretnem primeru, kar pa je tveganje in breme na strani investitorjev.

Sodišče ni vezano na pravno mnenje drugega državnega organa (DORS, FURS), saj gre za vprašanje uporabe prava, za kar je pristojno sodišče.

V razmerju med pravdnima strankama je treba upoštevati med njima sklenjeno pogodbo o opremljanju, iz katere ne izhaja, da bi bila toženka dolžna tožnici povrniti znesek DDV od prenesene komunalne opreme (potem ta prenos ne bil več brezplačen). Morebitna možnost vračila DDV od države, enako kot tudi možnost odbitka DDV, na to ne vpliva, kar velja tako za toženko kot za tožnico. Možnost odbiti ali zahtevati vračilo DDV ne spremeni dejstva, da je prenos komunalne opreme med pravdnima strankama po pogodbi brezplačen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in IV. točki izreka potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki v roku 15 dni povrniti 2.964,60 EUR njenih pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 72.744,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo 1.574,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2021 (II. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 581.908,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2021 (III. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2.Zoper sodno odločbo se pritožuje tožnica, ki izpodbija III. in IV. točko izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Drugostopenjskemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka tožnice na prvi in drugi stopnji, podrejena pa pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodno odločbo ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Toženka je odgovorila na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo toženkine stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica kot investitorka in toženka (občina) sta dne 25. 4. 2018 sklenili Pogodbo o opremljanju za gradnjo komunalne opreme v območju urejanja OPPN L8 Poslovni kompleks A. (v nadaljevanju: Pogodba o opremljanju), v skladu z 78. členom tedaj veljavnega Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Na podlagi te pogodbe je tožnica kot investitorka zgradila v pogodbi opredeljeno novo komunalno opremo in jo nato neodplačno prenesla na občino. V tem postopku je tožnica od toženke zahtevala: 1) vračilo komunalnega prispevka, ki ga je toženki plačala družba B., d. o. o., kot investitor po gradbenem dovoljenju z dne 4. 4. 2013 v višini 681.871,65 EUR, glede česar je bila tožba zavržena s sklepom naslovnega sodišča I Cpg 465/2024 z dne 23. 10. 2024; 2) plačilo zneska, ki ga je toženka pridobila z unovčitvijo ene od bančnih garancij, ki jih je dala tožnica v zvezi z realizacijo Pogodbe o opremljanju v višini 74.319,34 EUR, glede česar je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo postopek ustavilo (I. točka izreka), toženki pa naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti v višini 1.574,80 EUR (II. točka izreka), kar ni predmet pritožbenega izpodbijanja, in 3) plačilo zneska DDV, ki naj bi ga bila toženka dolžna plačati tožnici po Pogodbi o opremljanju v višini 581.908,13 EUR. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ta zadnji tožničin zahtevek v celoti zavrnilo, kar tožnica izpodbija s pritožbo v tem pritožbenem postopku

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se pravdni stranki v času sklepanja Pogodbe o opremljanju nista pogovarjali o DDV. Namen te pogodbe je bil, da tožnica kot investitorka sama zgradi komunalno opremo, ki jo nato prenese na občino. Prenos je bil brezplačen, v zameno za to pa tožnici ni bilo treba plačati komunalnega prispevka za zgrajeno komunalno opremo, kar izrecno določa 2. člen pogodbe. Sodišče prve stopnje iz vsebine pogodbe ni moglo zaključiti, da bi končno breme DDV nosila občina, kar je utemeljilo tudi s pogodbeno določbo, da toženka ne bo imela finančnih bremen, ki bi izvirala iz te pogodbe. Tudi če bi bila tožnica v drugačnem položaju kot investitorji, ki komunalni prispevek plačajo v denarju, to po presoji sodišča ne vpliva na odločitev, saj je imela tožnica možnost počakati, da bi toženka zemljišče sama komunalno opremila in bi nato tožnica plačala komunalni prispevek v denarju, a se je raje odločila za sklenitev pogodbe o opremljanju. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev določba 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da je treba v primeru, ko je pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pripravljena ali predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pravdni stranki sta se namreč o vsebini pogodbe pogajali, usklajevali sta se tudi glede vsebine Dodatka št. 1. Tožnica tudi ni bila prisiljena v sklenitev takšne pogodbe, saj bi lahko počakala, da bi zemljišče komunalno opremila toženka. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka ni bila neupravičeno obogatena. Na podlagi pogodbenega dogovora namreč toženka tožnici ni bila dolžna plačati zneska, ki ga je ta plačala kot DDV oziroma sta se pravni stranki dogovorili, da je prenos infrastrukture za toženko brezplačen. Tožničine navedbe o odškodninski odgovornosti toženke, ker si ta ni poračunala zneska 132.619,82 EUR oziroma ni zahtevala vračila od Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker toženka ni bila dolžna tako ravnati in torej njeno ravnanje ni bilo protipravno.

7.Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da prenos komunalne opreme na občino v primeru sklenjene pogodbe o opremljanju ni brezplačen, ampak gre za odplačen prenos, pri čemer se del plačila za komunalno opremo pobota z nasprotnim zahtevkom občine za plačilo komunalnega prispevka, glede preostanka vrednosti pa sta stranki prosti, da se v okviru obligacijskopravnih pravil dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih. Konkretna pogodba o opremljanju je bila sklenjena zaradi zagotovitve izgradnje nove komunalne opreme, opredeljene v pogodbi, in sicer tako, da bodo lahko po izgradnji komunalne opreme vsi objekti, ki bodo v prihodnje zgrajeni na zemljiščih v lasti investitorjev, priključeni na vso potrebno komunalno infrastrukturo za izvajanje občinskih gospodarskih javnih služb ter bo vsem lastnikom objektov na zemljiščih v lasti investitorjev zagotovljen neoviran in dejanski dostop do storitev občinskih gospodarskih javnih služb in minimalna komunalna oskrba ter da se v zvezi z zemljišči v lasti investitorjev dogovori obveznost občine izdati potrdilo o celotnem plačanem sekundarnem komunalnem prispevku (razen za del, ki odpade na sekundarni komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo) za in v zvezi z gradnjo kakršnihkoli objektov na zemljiščih v lasti investitorjev (točka k) 1. člena Pogodbe o opremljanju). Investitorji so se toženki zavezali zgraditi in skupaj s potrebnimi zemljišči in pravicami neodplačno prenesti na občino vso novo komunalno opremo, ki jo bodo na podlagi te pogodbe sami zgradili (točka l) 1. člena pogodbe). V pogodbi je bilo jasno določeno, da se šteje, da je investitor z izpolnitvijo predmeta pogodbe o opremljanju v naravi plačal del komunalnega prispevka za tisto komunalno opremo, ki jo je investitor sam zgradil po tej pogodbi. Za že zgrajeno (obstoječo) komunalno opremo pa so morali investitorji plačati komunalni prispevek v denarju, kar ni sporno.

8.Tožbeni zahtevek tožnice se nanaša na novo komunalno opremo, ki jo skladno s Pogodbo o opremljanju zgradila tožnica in jo nato neodplačno prenesla na občino. Glede tega dela pogodba ne določa nobenega pobotanja z nasprotnim zahtevkom občine za plačilo komunalnega prispevka, ampak so se pogodbene stranke dogovorile, da se šteje, da bodo investitorji z izgradnjo in prenosom komunalne opreme v last in posest občine v naravi v celoti poravnali znesek sekundarnega komunalnega prispevka (drugi odstavek 8. člena Pogodbe o opremljanju). Pri tem se pogodba sklicuje tudi na četrti odstavek 78. člena ZPNačrt. Ta določa, da stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne opreme nosi investitor in da se šteje, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil; investitor pa je dolžan plačati še preostali del komunalnega prispevka, v kolikor bo obremenil že zgrajeno komunalno opremo, na katero bo investitor priključil z njegove strani zagotovljeno komunalno opremo. Ne Pogodba o opremljanju ne 78. člen ZPNačrt ne predvidevata pobotanja plačila za izgradnjo nove komunalne opreme investitorja z nasprotnim zahtevkom občine za plačilo komunalnega prispevka in poračun preostanka vrednosti (če je višina plačila za izgradnjo nove komunalne opreme višja od komunalnega prispevka), ampak domnevo, da se šteje, da je na ta način investitor v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Strošek izgradnje nove komunalne opreme je lahko višji, tudi za znesek DDV kot v konkretnem primeru, kar pa je tveganje in breme na strani investitorjev, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pri pogodbi o komunalnem opremljanju gre za institut, ki omogoča, da se strošek komunalnega opremljanja namesto z denarjem poravna v naravi z izgradnjo. Pritožbeno sodišče pa se ne more strinjati s stališčem pritožnice, da naj to ne bi pomenilo, da presežek stroškov avtomatično pade na investitorja. Katero komunalno opremo bo investitor zgradil za to, da se bo domnevalo, da je poravnal komunalni prispevek za to opremo, je določeno v pogodbi o opremljanju. Ne more pa iti na breme občine, če bi investitor za izgradnjo komunalne opreme dejansko imel višje stroške (kot npr. v konkretnem primeru za znesek DDV). Investitor sam prevzema tveganje dejanske višine stroškov izgradnje nove komunalne infrastrukture (na katere občina niti ne more vplivati, saj občina v primeru sklenjene pogodbe o opremljanju ne izbira izvajalcev in se ne dogovarja o ceni) in DDV. To izrecno izhaja tudi iz določbe tretjega odstavka 8. člena Pogodbe o opremljanju. Ta jasno določa, da v primeru, če investitor komunalne opreme ne bi mogel zgraditi za v tej pogodbi ocenjeno vrednost stroškov (ki po prvem odstavku tega člena vključuje tudi DDV) ali če bi iz kateregakoli razloga strošek izgradnje komunalne opreme presegal znesek komunalnega prispevka, ki bi bil odmerjen po Odloku o programu opremljanja, za občino iz tega ne izhaja nobena obveznost plačila kakršnegakoli zneska nobenemu investitorju.

9.Nadalje se pritožnica neutemeljeno sklicuje na 77. člen ZPNačrt in Uredbo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč, saj pogodbo o opremljanju specialno ureja 78. člen tega zakona. Vsebina konkretne pogodbe o opremljanju in odločitev sodišča prve stopnje je skladna s citirano določbo četrtega odstavka tega člena ZPNačrt. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 150/2010 z dne 16. 11. 2020, ki se nanaša na podlago za odmero višine komunalnega prispevka, kjer je občina sama investitor komunalne opreme, v obravnavanem primeru pa ne gre za takšno situacijo. Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za območja poslovnih con ob letališču (v nadaljevanju: Odlok o opremljanju), po katerem je podlaga za odmero komunalnega prispevka višina stroškov brez DDV, na odločitev ne more vplivati. V tej zadevi namreč ne gre za odmero višine komunalnega prispevka za opremo, ki bi jo zagotovila občina, ampak za zakonsko domnevo o plačanem komunalnem prispevku za opremo, ki jo je po pogodbi o opremljanju zgradil investitor.

10.Pogodba o opremljanju ne vsebuje nobene določbe o DDV in, kot poudarja tudi pritožba, se po izpovedih zakonitih zastopnikov pravdnih strank v času sklepanja pogodbe stranki nista izrecno pogovarjali o tem, kdo bo nosil breme zneska DDV. Sodišče prve stopnje je to pravilno upoštevalo in glede na to ter zakonsko ureditev po 78. členu ZPNačrt zaključilo, da ni podlage, da bi morala toženka plačati tožnici znesek, ki ustreza višini z njene strani plačanega DDV. Takšen zaključek je skladen tudi s sodno prakso vrhovnega sodišča, ki je odločbi III Ips 26/2020 z dne 13. 10. 2020 pojasnilo, da je bil

namen strank, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina.

11.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi skladno s prvim in drugim odstavkom 82. člena OZ ugotovilo, da je bil namen Pogodbe o opremljanju, ta tožnica kot investitor sama zgradi komunalno opremo, ki jo nato brezplačno prenese na občino. Tožnica v pritožbi temu skupnemu namenu ne oporeka. Skupen namen pogodbenikov je cilj, ki ga želita pogodbeni stranki doseči s pogodbo. Razlaga, za katero se zavzema tožnica, da bi morala toženka nositi breme DDV, je s tem namenom dejansko v nasprotju (posebnega dogovora o DDV pa kot že omenjeno ni bilo).

12.V konkretnem primeru gre za vprašanje uporabe prava, za kar je pristojno sodišče, sodba pa se ne more opirati na mnenje Državnega odvetništva Republike Slovenije (DORS) ali pojasnila Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) kot davčnega organa. Zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na stališče FURS v tistem času in dopis DORS z dne 1. 4. 2025, v katerem DORS (usklajeno z Ministrstvom za finance) meni, da je treba pri prenosu komunalne opreme obračunati DDV, občina pa mora plačati znesek obračunanega DDV, ne pa tudi zneska, ki predstavlja davčno osnovo (saj je le-ta pokrit s plačilom komunalnega prispevka v naravi). Gre zgolj za pravno mnenje drugega državnega organa, na katerega pa sodišče ni in ne more biti vezano. To izhaja tudi iz sodne prakse, ki je v podobnem primeru zavrnila zahtevek za plačilo zneska DDV zoper občino (sodba VSM I Cpg 283/2019 z dne 19. 11. 2019, ki jo je potrdilo vrhovno sodišče z odločbo III Ips 26/2020 z dne 13. 10. 2020). Za presojo v tem primeru ni pomembno, ali gre pri prenosu komunalne infrastrukture na občino za obdavčljivo dobavo blaga in kdo mora v razmerju do države plačati DDV, ampak je bistveno, ali je po Pogodbi o opremljanju znesek DDV dolžna tožnici povrniti toženka in ali je res prišlo do situacije neupravičene obogatitve. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil namen strank, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam zgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka.

Stališče tožnice, da bi morala občina kljub temu nositi končno breme DDV, ki ga je državi plačala tožnica, je v nasprotju z navedenim namenom. Iz izmenjave elektronskega sporočila pooblaščenca tožnice z dne 29. 9. 2017 s priponko, tj. osnutkom pogodbe o opremljanju, v kateri je tožničin pooblaščenec s komentarjem k pogodbeni določbi izrecno poizvedoval o pomenu izraza "finančne obveznosti", od pooblaščenca toženca pa prejel odgovor, ki DDV-ja ni niti omenjal, na kar se sklicuje pritožba, ne izhaja nič drugega. Izmenjava teh sporočil le potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da se stranki ob sklenitvi pogodbe o DDV nista pogovarjali. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izpostavilo točko kk) 1. člena pogodbe, v kateri sta stranki določili, da občina v zvezi s predmetom te pogodbe nima in ne bo imela nobenih finančnih obveznosti in točko ii) 1. člena pogodbe, da v proračunu občine in v načrtih razvojnih programov ni predvidenih sredstev za izgradnjo nove komunalne opreme na tem območju.

13.Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na pomen besede "finančne obveznosti", sklicujoč se na Slovenske računovodske standarde (SRS). Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo točko kk) 1. člena Pogodbe o opremljanju, da občina ne bo plačala nobenega denarja v zvezi s predmetom pogodbe. Gre torej za izključitev kakršnegakoli finančnega bremena za občino. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na računovodsko razvrščanje dolgov na finančne in poslovne dolgove po SRS. Po SRS so finančni dolgovi posojila, dobljena na podlagi posojilnih pogodb in izdani dolžniški vrednostni papirji (SRS 9.3), poslovni dolgovi pa so dobaviteljski krediti za kupljeno blago ali kupljene storitve, obveznosti do zaposlenih za opravljeno delo, obveznosti do financerjev v zvezi z obrestmi in podobnimi postavkami, obveznosti do države iz naslova javnih dajatev, ki so z zakoni in drugače predpisane kot splošno obvezne ter tako vključujejo davke, prispevke, trošarine in druge obvezne javne dajatve (SRS 9.4). Ker Pogodba o opremljanju ne vsebuje niti termina po SRS 9 (finančni ali poslovni dolg), niti ni v točki kk 1. člena Pogodbe o opremljanju beseda "finančne obveznosti" opredeljena v računovodskem smislu, kar izhaja že iz pojasnila, da to vključuje gradnjo komunalne opreme in njen lastniški prenos na občino (pa je tudi to poslovna obveznost in ne finančni dolg), se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na definicijo poslovnega dolga v SRS.

14.Kot že pojasnjeno, je skupen namen pogodbenikov cilj, ki ga želita pogodbeni stranki doseči s pogodbo. V konkretnem primeru je bilo to, da si investitor (ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu) sam zgradi potrebno komunalno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino. Ob takšnem jasnem in nespornem skupnem namenu pogodbe je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da skupnega namena pogodbenih strank ni ugotavljalo glede na SRS oziroma računovodsko razvrščanje dolgov v finančne in poslovne dolgove po SRS 9, na katere se neutemeljeno sklicuje tožnica v pritožbi. Iz vsebine celotne pogodbe in še posebej točke kk) 1. člena nikjer ne izhaja, da bi bila beseda "finančne obveznosti" uporabljena v računovodskem pomenu kot "finančni dolg" v smislu SRS 9.3, kar izhaja tudi iz izpovedbe zakonite zastopnice tožnice, na katero se sklicuje pritožba. Ta je pojasnila, da je bilo mišljeno, da če bi tožnica zgradila opremo za višjo vrednost, kot je bilo prvotno predvideno, ne bi imeli zahtevka do občine. Tudi to po SRS niso finančne ampak poslovne obveznosti, pa je bilo tudi tožnici popolnoma jasno, da toženka ne bo plačala višje vrednosti komunalne opreme, torej poslovne obveznosti.

15.Enako velja glede neupoštevanja poznejših ravnanj toženke (po sklenitvi pogodbe), ki je v osnutek Dodatka št. 1 vnesla določilo, po katerem vse eventuelne davke in vse javnopravne obveznosti, ki bi nastale zaradi prometa z nepremičninami ter infrastrukturo, dolžan plačati investitor in občina nima nobenih obveznosti iz tega naslova; tožnica takšnega predloga ni sprejela in tudi toženka je potem podpisala Dodatek št. 1 brez predlaganega določila. Takšen predlog pomeni zgolj, da je toženka želela odpraviti dvome glede obveznosti DDV (spornost določila prvotne pogodbe), ne pa, da se je toženka vseskozi zavedala, da izraz "finančne obveznosti" v točki kk) 1. člena Pogodbe o opremljanju ne zajema DDV, kot se neutemeljeno zavzema pritožba. Zato navedeno poznejše ravnanje toženke ne pretehta razlage pogodbe skladno s skupnim namenom pogodbenikov po drugem odstavku 82. člena OZ (da si investitor sam zgradi potrebno komunalno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino) in njeno logično razlago.

16.Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da Odlok o programu opremljanja ne vpliva na razlago pogodbe in na odločitev v tem postopku, saj ne gre za odmero višine komunalnega prispevka za opremo, ki bi jo zagotovila občina, ampak za zakonsko domnevo o plačanem komunalnem prispevku za opremo, ki jo je po pogodbi o opremljanju zgradil investitor. Zato tudi ni pravno pomembno dejstvo, da je toženka v letu 2019 spremenila svoj Odlok o programu opremljanja tako, da je vanj vključila tudi obračunske stroške v obliki DDV.

17.Sodišče prve stopnje je plačilo zneska 132.619,82 EUR, glede katerega je toženka sicer pred in tekom postopka pojasnila, da zanjo ne bi predstavljalo finančnega bremena (znesek DDV za vodovod in fekalno kanalizacijo), ker bi ga lahko poračunala pri obračunu DDV in zanj s strani Republike Slovenije (RS) prejela vračilo, zavrnilo iz razloga, ker toženka tudi v tem delu ni bila neupravičeno obogatena, saj tožnici skladno s Pogodbo o opremljanju tega zneska ni bila dolžna plačati, niti ni podana njena odškodninska odgovornost, ker v razmerju do tožnice toženka ni bila dolžna zahtevati vračila od RS. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da plačilo tega zneska za toženko ne bi predstavljalo nikakršnega finančnega bremena. V razmerju med pravdnima strankama je treba upoštevati med njima sklenjeno Pogodbo o opremljanju, iz katere ne izhaja, da bi bila toženka dolžna tožnici povrniti znesek DDV od prenesene komunalne opreme (potem ta prenos ne bil več brezplačen). Morebitna možnost vračila DDV od države, enako kot tudi možnost odbitka DDV, na to ne vpliva, kar velja tako za toženko kot za tožnico. Možnost odbiti ali zahtevati vračilo DDV ne spremeni dejstva, da je prenos komunalne opreme med pravdnima strankama po pogodbi brezplačen.

18.Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na uporabo 83. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da te določbe ni uporabilo, ker sta se pravdni stranki o vsebini pogodbe pogajali, tožnica v njeno sklenitev ni bila prisiljena (lahko bi počakala, da zemljišče opremi toženka, sama pa bi ji plačala komunalni prispevek v denarju), stranki pa sta sodelovali in se usklajevali tudi pri sklepanju Dodatka št. 1. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo več razlogov, zaradi katerih ni uporabilo specialnega pravila 83. člena OZ o nejasnih določilih v posebnih primerih, tožnica pa se v pritožbi opira samo na enega, to je položaja tožnice pri pogajanjih s toženko. Slednje neutemeljeno, saj je morala toženka glede vsebine pogodbe upoštevati kogentna pravila ZPNačrt in omejitve v zvezi s financiranjem občine kot enote lokalne samouprave (kar potrjuje točka ii) 1. člena Pogodbe o opremljanju, da v proračunu občine in v načrtih razvojnih programov ni predvidenih sredstev za izgradnjo nove komunalne opreme na tem območju). V tej luči se izkaže za neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da je bila tožnica ves čas v položaju "vzemi ali pusti" (že po ZPNačrt je tako, da lahko investitor samo "vzame ali pusti" pogodbo po 78. členu ZPNačrt), da je toženka vztrajala pri predložitvi garancije za 100 % vrednost del (skrb za javna sredstva) in da je zakonita zastopnica tožnice izpovedala, da ni imela občutka, da je v enakovrednem položaju. Tožnica ni bila šibkejša stranka, ampak investitorka, ki je zasledovala lastni interes čimprejšnje komunalne opremljenosti zemljišča, zaradi česar ni počakala, da bi zemljišče komunalno opremila toženka (sama pa bi plačala komunalni prispevek v denarju), ampak je na lastno željo in pobudo z občino sklenila pogodbo o opremljanju, ki ji je omogočila dosego hitrejše komunalne opremljenosti njenih zemljišč.

19.Sporna določba točke kk) 1. člena Pogodbe o opremljanju predstavlja t. i. uvodno določbo pogodbe, v kateri "pogodbene stranke uvodoma ugotavljajo". Že glede na to ugotovitvena določba točke kk) 1. člena Pogodbe o opremljanju ne more imeti takšnega pomena, kot jih ga pripisuje tožnica, in sicer da naj bi iz nje izhajalo, da mora toženka tožnici povrniti znesek DDV. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, iz te določbe niti z razlago po drugem odstavku 82. člena OZ ni mogoče priti do takšnega zaključka. V delu pogodbe, kjer so določene obveznosti pravdnih strank, pa med obveznostmi občine ni niti sledi o kakršnikoli zavezi občine, da bo investitorju povrnila znesek DDV od (brezplačno) prenesene komunalne opreme. Nasprotno, v tretjem odstavku 8. člena Pogodbe o opremljanju je jasno določeno, da v primeru, če investitor komunalne opreme ne bi mogel zgraditi za v tej pogodbi ocenjeno vrednost stroškov (ki je po prvem odstavku tega člena vključevala DDV!) ali če bi iz kateregakoli razloga strošek izgradnje komunalne opreme presegal znesek komunalnega prispevka, ki bi bil odmerjen po Odloku o programu opremljanja, za občino iz tega ne izhaja nobena obveznost plačila kakršnegakoli zneska nobenemu investitorju.

20.Glede na navedeno pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen, ravno tako pa sodišče prve stopnje ni storilo procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica neutemeljeno graja v pritožbi.

21.Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

22.Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo Sodišče je toženki priznalo nagrado za odgovor na pritožbo 4000 točk, materialne stroške 2 % od 1000 točk (20 točk) in 1 % od presežka (30 točk), skupaj 4050 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in povečano za 22 % DDV znaša 2.964,60 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške mora tožnica povrniti toženki v roku 15 dni (313. člen ZPP). O zakonskih zamudnih obrestih od pritožbenih stroškov višje sodišče ni odločalo, ker jih toženka v odgovoru na pritožbo ni priglasila.

-------------------------------

1Prim. odločbo VSRS III Ips 26/2020 z dne 13. 10. 2020, 12. in 13. točka obrazložitve.