Jedro

Z zatrjevanjem, da obsojencu ni mogoče očitati direktnega naklepa, da njegovo ravnanje ni bilo posebej motivirano in da je bil vsakič prepričan, da bo svojo obveznost lahko izpolnil, zagovorniki uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. R.N. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 18.6.1997 je bil obs. R.N. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ in obsojen na 2 leti zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.1.1998 pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika obs. R.N. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki obs. R.N. uvodoma navajajo, da jo vlagajo zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagajo, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, saj zagovorniki v zahtevi le polemizirajo z dejanskim stanjem, kakor sta ga ugotovili sodišči, torej uveljavljajo nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki se po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti nanaša na odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ker je že pritožbeno sodišče v razlogih sodbe natančno navedlo, zakaj ni sprejelo v pritožbi zatrjevane teze o delnem plačilu.

Zahteva zagovornikov obs. R.N. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniki obs. R.N. z zatrjevanjem, da obsojencu ni mogoče očitati direktnega naklepa in da njegovo ravnanje ni bilo posebej motivirano, da bi imel ob vsakem spornem poslu namen sebi ali drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist ter da mora biti goljufivi namen storilca podan že ob sklenitvi posla, obsojenec pa je bil vsakič prepričan, da bo svojo obveznost lahko izpolnil, ne obrazlagajo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, pač pa uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Z navajanjem, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek, ker pri odločanju o tem zahtevku niso bila upoštevana dokazila, iz katerih izhaja, da je obsojenec svojo obveznost do družbe D. d.o.o. najmanj v višini 3,783.968,00 tolarjev poravnal, pa vsebinsko ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pač pa uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka bi bila podana, če v obrazložitvi pravnomočne sodbe ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. S takimi pritožbeni zatrjevanji pa se je ukvarjalo že pritožbeno sodišče, ki je v razlogih sodbe pojasnilo, da se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbi prič D.M. in A.M., ki sta izpovedali, da obsojenec na račun odškodninskega zahtevka ni še ničesar povrnil ter da je takim izpovedbam utemeljeno verjelo, ker se je očitno večkrat izkazalo, da navedbe obsojenca niso resnične.

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, čeprav je v njej uvodoma navedeno, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka, je razvidno, da pravnomočno sodbo izpodbija le iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz razloga, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. R.N. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).