Jedro

Pri razlagi pojma oškodovanca kot tožilca je sodišče izhajalo iz pravilnega izhodišča, da sta za presojo upravičenosti prevzema kazenskega pregona temeljni določba 60. člena ZKP in 6. alineja 144. člena ZKP, pri čemer lahko kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, potem, ko državni tožilec kazensko ovadbo zavrže, prevzame le tisti, ki ima tudi dejansko lastnost oškodovanca v zvezi s kaznivim dejanjem. To pa je le tisti, katerega kakšna osebna ali premoženjska pravica je neposredno prekršena ali ogrožena

Izrek

I. Pritožba F.P. se zavrne kot neutemeljena.

II. F.P. je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I Kr 54139/2018 z dne 30. 12. 2019 vlogo F.P. z dne 14. 11. 2018, dopolnjeno dne 30. 4. 2019, zoper obdolženo K.P., zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP v zvezi s 6. alinejo 144. člena ZKP, zavrglo.

2. Zoper sklep se je pritožil F.P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti izvedbo posameznih preiskovalnih dejanj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje vložniku neupravičeno odreklo lastnost oškodovanca v obravnavani zadevi.

5. Pritožniku ni mogoče pritrditi. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče prekrši predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa. Do navedene kršitve lahko pride tudi v zvezi z oškodovancem, če je oškodovanec stranka kazenskega postopka ali predlagatelj kazenskega pregona. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje v točkah 5 in 6 izpodbijanega sklepa pravilno presodilo, da F.P. v obravnavani zadevi nima statusa oškodovanca, ki bi lahko prevzel pregon. Ob tem se lastnost oškodovanca kot tožilca, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne pridobi samodejno (zgolj) na podlagi obvestila državnega tožilca, da ima pravico prevzeti pregon, temveč mora sodišče vselej po uradni dolžnosti paziti na to, ali ima oseba, ki je prevzela pregon, lastnost oškodovanca. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da F.P. nima takšne lastnosti, je vlogo - predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj in dopolnitev vloge, pravilno zavrglo. Pri tem pa ni kršilo 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožnik v pritožbi uveljavlja le z lastno oceno predloženih dokazov.

6. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko zatrjuje, da je pritožnik zadostno individualiziran po individualiziranem zakonitem zastopniku (upravitelju). Sodišče prve stopnje je ravno nasprotno pravilno pojasnilo, da v opisu očitanega kaznivega dejanja F.P. ni niti imenovan kot oškodovanec, postopek, v katerem naj bi obdolženka krivo izpovedala, pa je označen le z navedbo pristojnega sodišča (Okrožno sodišče v Mariboru) in opravilno številko (St 2682/2014). Pri tem pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjimi razlogi izpodbijanega sklepa, da je v primeru takšnega zakonskega opisa kaznivega dejanja, ki namesto individualno določenega oškodovanca pred storilcem varuje drug objekt oziroma dobrino, primeroma pravosodje, za upravičenost prevzema kazenskega pregona od državnega tožilca nujno, da je vzročna zveza med napadom na pravosodje in posegom v pravice individualno določenega oškodovanca, razvidna že iz opisa kaznivega dejanja, o čemer pa v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti. Tako so vse nadaljnje pritožbene navedbe F.P., da je v opisu kaznivega dejanja individualiziran in konkretiziran pritožnikov zastopnik premoženjskih interesov, s čimer naj bi bila podana vzročna zveza med obdolženkinim napadom na pravosodje in kršitvijo pritožnikove premoženjske pravice, neutemeljene.

7. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni povezalo navedb v opisu kaznivega dejanja z vsebino obrazložitve sklepa, izdanega v postopku osebnega stečaja. V zvezi s povzetim je poudariti, da se meje procesno obravnavanega dogodka skušajo začrtati s pojmom dejanja v procesnem smislu, ki ga v prvi vrsti začrta upravičeni tožilec z opisom dejanja bodisi v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj bodisi v obtožnem aktu, pri čemer sta v skladu z načelom akuzatornosti (19. člen ZKP) funkciji pregona in sojenja ločeni. Po navedenem ni naloga sodišča, da obtožni akt specificira in da „povezuje navedbe“, da bi prišlo do za pritožnika ugodne rešitve, temveč je (upravičeni) tožilec tisti, ki kaznivo dejanje v obtožnem aktu opiše tako, da ga sodišče lahko obravnava, pred tem pa ugotovi, da je obtožni akt vložil upravičeni tožilec.

8. Pravilnosti izpodbijanega sklepa pritožnik ne more omajati niti z navedbami, da je obdolženka kot dolžnica v postopku osebnega stečaja v pisnem poročilu upravitelju vedoma navedla lažne podatke, oziroma le-te zamolčala, ter da upravitelju ni poročala o spremembi premoženjskega stanja. S povzetimi navedbami pritožnik namreč le dodatno opisuje okoliščine, ki po njegovem mnenju kažejo na to, da je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja le, da takšne navedbe ne spremenijo dejstva, da F.P. v obravnavani zadevi ni oškodovanec in s tem upravičeni tožilec, vsled česar se do njih podrobneje ne opredeljuje.

9. Navkljub omejenosti pritožbenega preizkusa sklepa po uradni dolžnosti v skladu s petim odstavkom 402. člena ZKP, pa pritožbeno sodišče ni prezrlo, da ne iz predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj in njegove dopolnitve, ne iz njune obrazložitve, navsezadnje pa niti iz pritožbe ni razvidno, v čem naj bi bil F.P. z opisanimi dejanji oškodovan. Zgolj pavšalna navedba, da je pojasnjena vzročna zveza med obdolženki očitanim napadom na pravosodje in kršitvijo pritožnikove premoženjske pravice v točno definiranem postopku, namreč ne zadostuje za zaključek, da ima pritožnik status oškodovanca kot tožilca v obravnavani zadevi.

10. Na podlagi obrazloženega, ko torej F.P. v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 100,00 EUR. Sodna taksa je odmerjena skladno s tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).