Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka uporabiti splošno pravilo iz drugega odstavka 12. člena OT, ki jasno določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženo z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v RS. To pomeni, da je treba pri vseh priznanih postavkah/storitvah, ki so bile opravljene pred 6. 4. 2019, upoštevati kot odmerno osnovo za storitev 2000 točk, pri postavkah/storitvah, ki so bile opravljene po 6. 4. 2019, pa izhodiščno osnovo 1800 točk, dobljeno število točk pa je treba glede na zakonsko določbo drugega odstavka 12. člena OT pomnožiti z vrednostjo odvetniške točke 0,60 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov toženca, ki mu jih je tožnica dolžna povrniti, zniža za 73,93 EUR in tako po spremembi znaša 11.265,62 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tem postopku s svojim zahtevkom v celoti propadla, zato ji je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom naložilo, da v roku 15 dni tožencu povrne 11.339,55 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da so tožencu kvečjemu nastali stroški v višini 8.148,88 EUR in ne 11.339,55 EUR, kot mu jih je prisodilo sodišče prve stopnje. Glede na vrednost spornega predmeta 241.950 EUR znaša vrednost storitve po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju - OT) 1800 točk in ne 2000 točk. Dne 6. 4. 2019 je pričela veljati sprememba odvetniške točke, zato bi moralo sodišče do 5. 4. 2019 opravljene storitve priznati in obračunati po vrednosti 0,459 EUR, opravljene odvetniške storitve po 6. 4. 2019 pa po vrednosti 0,60 EUR. Sodišče je napačno in nepravilno razlagalo določbo drugega odstavka 12. člena OT. Napačna je razlaga, da se upošteva vrednost točke v času izdaje izpodbijanega sklepa o stroških. Sodišče je prezrlo določbo prvega odstavka 16. člena OT, ki pravi, da je odvetnik dolžan izdati račun za opravljeno odvetniško storitev najkasneje osmi dan po tem, ko je storitev opravljena. Odvetnik toženca je bil tako dolžan po vsaki opravljeni storitvi tožencu izstaviti račun. Za storitve, opravljene in zaračunane pred 6. 4. 2019, je veljala vrednost točke 0,459 EUR. V kolikor bi tudi za storitve, obračunane po vrednosti točke 0,459 EUR, upoštevali vrednost točke 0,60 EUR, potem bi bil pooblaščeni odvetnik ali toženec neupravičeno obogaten. Tožnica v nadaljevanju za vsako storitev, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožencu, pojasnjuje, kakšna je pravilna vrednost storitve in vrednost točke, ki jo je treba pomnožiti z vrednostjo storitve. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženci v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pri odločanju o tem, kateri (potrebni) stroški se povrnejo stranki, sodišče le-te odmerja po predpisani tarifi (Odvetniški tarifi - OT)1. Drugi odstavek 12. člena OT določa splošno pravilo, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v RS. Po tretjem odstavku 12. člena OT je stranka izjemoma dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spremenila vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 %. Na predlog odvetnika so sodišča dolžna odmeriti odvetniške stroške tudi ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 12. člena tarife (četrti odstavek 14. člena OT).

6. V obravnavanem primeru se vrednost spora (241.950 EUR) med postopkom ni spreminjala. Toženec je priglasil stroške po odvetniški tarifi, veljavni ob uvedbi postopka. Tožba je bila vložena 14. 4. 2016, ko je vrednost storitve od vrednosti predmeta znašala 2000 točk.2 S spremembo vrednosti točke, ki znaša od 6. 4. 2019 0,60 EUR, se je vrednost storitve znižala na 1800 točk, kar pomeni, da število točk za opravljeno storitev ni nižje za več kot 10 % kot ob uvedbi postopka. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 12. člena OT, torej za vrednotenje vseh storitev po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka. Ker je sodišče prve stopnje uporabilo to določbo (pri vseh postavkah je upoštevalo kot odmerno osnovo 2000 točk), je sprejeta odločitev materialnopravno zmotna, a le delno in v manjšem obsegu, kot bo razvidno v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka uporabiti splošno pravilo iz drugega odstavka 12. člena OT, ki jasno določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženo z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v RS. To pomeni, da je treba pri vseh priznanih postavkah/storitvah (glej tč. 4 in 5 izpodbijanega sklepa), ki so bile opravljene pred 6. 4. 2019, upoštevati kot odmerno osnovo za storitev 2000 točk, pri postavkah/storitvah, ki so bile opravljene po 6. 4. 2019, pa izhodiščno osnovo 1800 točk.3 Drugačno pritožbeno navajanje, češ da bi moralo sodišče kot osnovo za vse storitve upoštevati 1800 točk, ni utemeljeno.

8. Obseg in struktura priznanih storitev nista sporna, zato je pritožbeno sodišče lahko samo spremenilo izpodbijani sklep v okviru predlaganega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vse storitve, ki jih pritožba izpostavlja in so bile opravljene pred 6. 4. 2019 (gre za 11 postavk, ki jih omenja pritožba - zajete v prvih osmih alinejah v točki 4 in prvih treh alinejah v točki 5 izpodbijanega sklepa), pravilno odmerjene izhajajoč iz odmerne osnove 2000 točk. Storitev, opravljeno po uvedbi spremenjene tarife (v pritožbi sporno zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 22. 1. 2022 - za pristop 1000 točk in odsotnost iz pisarne 40 točk; deveta alineja 4. točke izpodbijanega sklepa), pa bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava odmeriti od osnove 1800 točk, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje za storitev po 6. 4. 2019 priznalo previsok strošek. Tožencu se namesto 1040 točk prizna 940 točk (900 točk po tar. št. 19 in 40 točk po četrtem odstavku 6. člena OT).

9. Ker drugih/dodatnih priznanih postavk (štiri vloge po 50 točk po 4 točki tar. št. 19 OT4) pritožnica izrecno ne izpodbija, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba tožencu namesto v izpodbijanem sklepu priznanih stroškov (za celotno odvetniško zastopanje - nagrada in materialni stroški) v skupni višini 15.402,40 točk priznati 15.301,40 točk (100 točk manj iz naslova zastopanja na naroku in 1 točka manj iz naslova materialnih stroškov). Tako dobljeno število točk pa je treba glede na zakonsko določbo drugega odstavka 12. člena OT pomnožiti z vrednostjo odvetniške točke 0,60 EUR, kar je tudi upoštevalo sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo obseg priznanih odvetniških stroškov. Pritožba nima prav, da bi moralo sodišče odmerjeno nagrado za storitev, ki je bila opravljena pred spremembo vrednosti točke, pomnožiti z vrednostjo točke 0,459. Neutemeljeno je pri tem pritožbeno izpostavljanje določbe prvega odstavka 16. člena OT, ki govori o dolžnosti odvetnika izstaviti račun stranki za opravljeno storitev, saj ta zadeva njuno notranje razmerje. Čeprav so bila nekatera dejanja v tem pravdnem sporu opravljena še pred uveljavitvijo navedene spremembe OT, je z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča (vrednost točke v času plačila gre razumeti kot vrednost točke v času odmere pravdnih stroškov). Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki. Sodna praksa o tem je utrjena in obširna ter pritožba uporabe takšne vrednosti točke ne more izpodbiti.5

10. Glede na navedeno ima tožnica prav, da je sodišče nepravilno odmerilo nagrado za eno storitev. Glede na pravilno priznane stroške v višini 9.180,84 EUR (15.301,40 točk x 0,60 EUR), povečano za neizpodbijane potne stroške (kilometrina) v višini 53,28 EUR in za 22 % DDV, je toženec upravičen do povračila pravdnih stroškov v višini 11.265,62 EUR.

11. Pritožba je delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijani sklep temu ustrezno spremenilo tako, da je prisojeni znesek 11.339,55 EUR znižalo za 73,93 EUR (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožnica je s pritožbo uspela v neznatnem delu, zato pritožbene stroške, ki so ji pri tem nastali, krije sama. Enako velja tudi za toženca, saj v odgovoru na pritožbo ni navedel dejstev, s katerimi bi pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 2/2015, 28/2018, 22/2019 in 70/2022. 2 Vrednost točke je znašala 0,459 EUR, tarifna številka 18 OT (Uradni list RS, št. 2/ 2015). 3 Glej sklep VSL I Cp 303/2022 idr. 4 Uradni list RS, št. 2/2015 - 28/2018. 5 Glej sklepe VSL II Cp 1645/2019, II Cp 1793/2019, I Cp 339/2021, II Cp 701/2021, I Cp 231/2022, I Cp 303/2022 idr.