Jedro

Tožena stranka zgolj trdi, da v praksi ne gre za hitro unovčljiva sredstva, pri tem pa sploh ne pojasni, kaj ta sredstva dejansko predstavljajo in zakaj jih ne more hitro unovčiti.

Z začetkom postopka prisilne poravnave postopki izvršbe in zavarovanja prekinejo, kar pomeni, da se najmanj nadaljnji prilivi ne zadržijo več za poplačilo upnikov v izvršilnih postopkih oziroma za zavarovanje. To pa pomeni, da bi že zato tožena stranka morala imeti na razpolago nadaljnje prilive.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke z dne 1.4.2016 za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks za pritožbeni postopek.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1.odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da iz bilance stanja na dan 31.12.2014 izhaja, da tožena stranka razpolaga s kratkoročnimi sredstvi v višini 30.503.873,00 EUR, od česar so skoraj polovica kratkoročne finančne naložbe, torej sredstva, ki so hitro unovčljiva, o čemer se tožena stranka v svojem predlogu ni opredelila. Nadalje je upoštevalo, da iz izkaza poslovnega izida za leto 2014 izhaja, da je imela tožena stranka 201.105,00 EUR čistega dobička. Zato je zaključilo, da tožena stranka ni izkazala, da nima sredstev za plačilo sodne takse oziroma da bi zagotovitev potrebnih sredstev ogrozilo njeno dejavnost. 5. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da v trenutnem stanju slovenskega gospodarstva kratkoročne finančne naložbe niso hitro unovčljiva sredstva, tudi v primeru unovčenja pa z njimi ne bi mogla prosto razpolagati, saj ima na računu, odprtem pri primarni banki, rezervirana sredstva v višini 40.862,25 EUR za poplačilo zavarovanega dolga. Premično premoženje pa ima obremenjeno zaradi izterjave obveznosti po sklepu o davčni izvršbi, ta je na dan 30.3.2015 znašala 263.244,65 EUR, kar onemogoča njihovo prodajo. Nadalje navaja, da je imela v letu 2014 bilančno izgubo v višini več kot 3 mio eurov. Premoženje oziroma sredstva so obremenjeni s hipotekami, na nepremičninah je vknjižena zastavna pravica. Sodišču prve stopnje očita, da je povsem napačno ugotovilo dejansko stanje in odločitev oprlo le na računovodske bilance ter prezrlo vsa priložena dokazila. Navaja še, da že dejstvo, da je tožena stranka v postopku prisilne poravnave, samo po sebi kaže na njeno prezadolženost in nelikvidnost. 6. Uvodoma višje sodišče poudarja, da izpodbijani sklep ne temelji na možnosti unovčenja nepremičnega premoženja, na kar se edino lahko nanašajo tudi navedbe o hipotekah (gre namreč za zavarovanje plačila terjatev na nepremičnem premoženju), zato te navedbe za odločitev višjega sodišča niso pomembne.

7. Že sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da se tožena stranka v predlogu za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodnih taks ni opredelila do obstoja sredstev iz naslova kratkoročnih finančnih naložb. Višje sodišče ugotavlja, da tega ni storila niti v obravnavani pritožbi. Glede na vrednost teh sredstev (kot je zapisalo sodišče prve stopnje, in tožena stranka tega ne prereka, skoraj polovico od kratkoročnih sredstev v višini 30.503.873,00 EUR predstavljajo kratkoročne finančne naložbe) je že zato utemeljeno pričakovati, da bo tožena stranka od tako visokega zneska lahko unovčila vsaj toliko, kot je potrebno za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, torej 459,00 EUR. Pri tem pa tožena stranka zgolj trdi, da v praksi ne gre za hitro unovčljiva sredstva, pri tem pa sploh ne pojasni, kaj ta sredstva dejansko predstavljajo in zakaj jih ne more hitro unovčiti, tako da so tudi pritožbene trditve ostale na ravni pavšalnosti. Tega z navedbami glede hipotek, nepremičnega premoženja in obremenitev premičnega premoženja niti ne more utemeljiti.

8. Res iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kakšne so posledice začetka postopka prisilne poravnave, vendar pa to za odločitev niti ni pomembno. Tožena stranka namreč ni pojasnila, kako naj bi začeta prisilna poravnava učinkovala na njeno premoženjsko stanje. Toženi stranki pa v izpodbijanem sklepu niti ni bilo očitano, da je njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje dobro; na podlagi (skopih) trditev in predloženih listin je sodišče prve stopnje le zaključilo, da tožena stranka ni izkazala, da nima sredstev za plačilo sodne takse oziroma da bi zagotovitev potrebnih sredstev ogrozilo njeno dejavnost, s čimer se strinja tudi višje sodišče. 9. Višje sodišče tudi opozarja, da se v skladu s 1. odstavkom 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP z začetkom postopka prisilne poravnave postopki izvršbe in zavarovanja prekinejo, kar pomeni, da se najmanj nadaljnji prilivi ne zadržijo več za poplačilo upnikov v izvršilnih postopkih oziroma za zavarovanje. To pa pomeni, da bi že zato tožena stranka morala imeti na razpolago nadaljnje prilive. Da teh ne bi bilo, pa ne zatrjuje. V času teka postopka prisilne poravnave pa so možna določena plačila, le da so pod nadzorom upravitelja (primerjaj 151. člen ZFPPIPP).

10. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bile pomembne za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).