Jedro

Tožena stranka je dokazala, da nima več ustreznega delovnega mesta, na katero bi se lahko tožnik vrnil. Poleg tega je dokazala subjektivno porušen odnos med tožnikom in toženo stranko, pri čemer je tožnik v postopku na prvi stopnji tudi sam navajal, da je s toženo stranko v konfliktnem razmerju. Ko se presoja o izgubi zaupanja, se v presoji možnosti reintegracije oziroma sodne razveze vsekakor upošteva tudi dotedanji odnos delavca do dela in do sodelavcev. Slednji pa je bil takšen, da porušeno zaupanje vsekakor objektivizira.

Če delodajalec denarnega povračila v roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti ne izplača, pride v zamudo in poleg denarnega povračila dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku IV. točke izreka delno spremeni tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od 17. 7. 2019 dalje do plačila, višji zahtevek za plačilo zamudnih obresti od 27. 8. 2014 do 16. 7. 2019 pa se zavrne.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju razsodilo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati po sodbi sodišča z dnem 4. 6. 2019 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 1. 4. 2013, temveč je trajalo do 4. 6. 2019, kar je tožnik zahteval več (vrnitev na delo ter vzpostavitev in priznanje delovnega razmerja po 4. 6. 2019) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialno zavarovanje (III. točka izreka) in da mu je dolžna obračunati denarno povračilo v bruto znesku 6.417,60 EUR ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2014 do plačila, višji zahtevek (za plačilo denarnega povračila v višini 15 povprečnih plač) pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.891,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se v pravočasnih pritožbah z dne 6. 8. 2019 in 30. 8. 2019 (v nadaljevanju pritožbi) pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu tožena stranka ni osebno vročila pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato pogodba o zaposlitvi med strankama ne more prenehati veljati po sodbi sodišča, ampak še vedno neprekinjeno traja. Meni, da sodišče prve stopnje ne more razvezati pogodbe o zaposlitvi, če vročitev pisne odpovedi predhodno ni bila opravljena. V zvezi s tem očita kršitev materialnih in procesnih predpisov. Tožnik zatrjuje, da je sodišče nezakonito izvedlo dokaz z listino (B7) in nanjo oprlo svojo odločitev, s čimer je storilo kršitvi 2. člena in 212. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Meni, da je z izpodbijano odločitvijo sodišče poseglo v njegove ustavne pravice, zmotno je uporabilo določbo 118. člena ZDR-1, ki v konkretnem primeru ni uporabljiva. Izpovedi direktorice tožene stranke ni mogoče upoštevati, saj tožena stranka ni podala pravočasnih navedb. Meni, da mu je sodišče nezakonito prisodilo pravice iz delovnega razmerja le do 4. 6. 2019. Ker smatra, da je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, ni mogoče zakonito govoriti o denarnem povračilu zaradi prenehanja delovnega razmerja. Meni, da je upravičen do plačila nagrade za svoje vloge, posledično mu je sodišče priznalo premalo stroškov. Tožnik je na naroku dne 4. 6. 2019 podrobno utemeljil razloge za povrnitev nastalih materialnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do navedbe in dokaznih predlogov tožene stranke v zvezi z datumom sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Zato ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo obstoj delovnega razmerja vse do 4. 6. 2019. Vztraja, da bi moralo sodišče razvezati pogodbo o zaposlitvi z datumom odločitve sodišča prve stopnje v prvem postopku (25. 9. 2013), podredno pa z datumom predloga sodne razveze oziroma datumom odločitve sodišča prve stopnje v drugem postopku (27. 8. 2014), kakor je predlagala že v postopku na prvi stopnji. Tožena stranka meni, da bi lahko sodišče pri določitvi datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upoštevalo kriterije za odmero denarnega povračila. Zatrjuje, da gre pri priznanju pravic iz delovnega razmerja do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v bistvu za odškodninsko terjatev, ki bi se morala presojati po splošnih pravilih civilnega prava (131., 171. in 243. člen Obligacijskega zakonika). Tožena stranka meni, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri priznanju pravic iz delovnega razmerja ni odločilo o njenem pobotnem ugovoru, ki se nanaša na izplačano odpravnino in prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti za čas od 2. 4. 2013 do 1. 10. 2013. Tožena stranka nasprotuje presoji sodišča, ki je tožniku priznalo zamudne obresti od dosojenega denarnega povračila od 27. 8. 2014 dalje. Tega dne tožena stranka še ni bila v zamudi z izplačilom denarnega povračila, saj ga je sodišče odmerilo šele z izpodbijano sodbo.

4. Obe stranki v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe v pritožbah in predlagata zavrnitev pritožb. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede datuma začetka teka zamudnih obresti od denarnega povračila.

**O pritožbi tožnika:**

7. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega ali iz drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja le pavšalno, saj razen naštevanja procesnih določb ne obrazloži vsebine kršitev, ki naj bi bile po oceni tožnika podane in jih je storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih očitkov procesnih kršitev v pretežnem obsegu ni moglo opredeliti. Obrazložen je le očitek, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju nezakonito izvedlo dokaz (B7) – redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, s čimer naj bi storilo relativno bistveno kršitev določb 2. člena in 212. člena ZPP. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo le še o zahtevku za reintegracijo oziroma o predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pri tej odločitvi se ni oprlo na navedeno listino, zato očitana kršitev ni podana.

8. Iz bistva pritožbenih navedb tožnika izhaja nestrinjanje s sodno razvezo pogodbo o zaposlitvi in torej uporabo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Tožnik neutemeljeno navaja, da pogodba o zaposlitvi med strankama ne more prenehati veljati po sodbi sodišča, ampak še vedno traja. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji predlagala prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Glede te presoje velja ZDR-1, saj je do odločitve sodišča o sodni razvezi prišlo po uveljavitvi tega zakona. Po 5. alineji 77. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi zakonito preneha s sodbo sodišča. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter tudi ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Navedena ureditev ima podlago v 10. členu Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Sodišče lahko torej odloči s sodbo o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakonitemu prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 793/2018 z dne 8. 11. 2018, če obstojijo okoliščine, zaradi katerih delodajalec ne more sprejeti delavca nazaj na delo. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe tožnika, da sodišče ne more odločati o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, dokler ni opravljena osebna vročitev pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dokazan utemeljen razlog, ter da gre pri takšni odločitvi sodišča prve stopnje za kršitev njegovih ustavnih pravic.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo objektivno nemožnost tožene stranke tožniku zagotoviti ustrezno delo glede na odpovedano pogodbo o zaposlitvi, kakor tudi subjektivno porušen odnos med tožnikom in toženo stranko. V zvezi s tem je tožena stranka podala ustrezne trditve v postopku na prvi stopnji in jih dokazala z izpovedjo zakonite zastopnice. Tožena stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazala, da nima več ustreznega delovnega mesta, na katero bi se lahko tožnik vrnil. Poleg tega je dokazala subjektivno porušen odnos med tožnikom in toženo stranko, pri čemer je tožnik v postopku na prvi stopnji tudi sam navajal, da je s toženo stranko v konfliktnem razmerju. Ko se presoja o izgubi zaupanja, se v presoji možnosti reintegracije oziroma sodne razveze vsekakor upošteva tudi dotedanji odnos delavca do dela in do sodelavcev. Slednji pa je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča takšen, da porušeno zaupanje vsekakor objektivizira. S tem v zvezi se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpoved zakonite zastopnice, iz katere izhaja, da tožnikov odnos do nje in sodelavcev ni bil ustrezen. Tožnik je bil glede na izpoved zakonite zastopnice edina oseba v zavodu, kateri ni mogla naročiti nekega dela, ki ni bilo izrecno zapisano v pogodbi o zaposlitvi, tožnik tudi nikoli ni samoiniciativno pristopil k drugim sodelavcem in jim ponudil pomoč, če ga je zaprosila za neko dodatno delo, je želel, da mu slednje poda pisno, komunikacija z njim ni mogoča. Sodišče prve stopnje je skrbno in povsem ustrezno pretehtalo okoliščine in interese obeh strank pogodbe o zaposlitvi. Tožnikovega za vrnitev na delo in na drugi strani predloga tožene stranke po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in okoliščin, ki kažejo na to, da pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja niso več podani.1 Glede na navedene ugotovitve je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikov interes za vrnitev na delo ne prevlada nad okoliščinami na strani tožene stranke in da reintegracijski zahtevek ni utemeljen.

10. Ob upoštevanju drugega odstavka 151. člena ZPP je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do nagrade za procesna dejanja, ki jih je opravil sam brez odvetnika. Teh stroškov sodišče tožniku utemeljeno ni priznalo. Tožnik na naroku dne 4. 6. 2019 materialnih stroškov, ki bi mu kot stranki eventualno pripadali skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 s sprem.) ni priglasil, niti jih ni izkazal. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

**O pritožbi tožene stranke:**

11. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z datumom sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodba vsebuje razloge o datumu sodne razveze in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

12. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bilo v primeru sodne razveze mogoče priznati delovno razmerje le do odločitve sodišča prve stopnje v prvem postopku (25. 9. 2013), oziroma do datuma njenega predloga za sodno razvezo in odločitve sodišča prve stopnje v drugem postopku (27. 8. 2014). Sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 213/2013 z dne 25. 9. 2013 je bil razveljavljen s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1072/2013 z dne 8. 1. 2014, drugi sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 10/2014 z dne 27. 8. 2014 pa je bil razveljavljen s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1488/2014 z dne 11. 6. 2015. To glede na procesne učinke pomeni, da razveljavljene odločbe sodišča prve stopnje ne učinkujejo, oziroma na datume teh odločitev ni mogoče vezati pravnih posledic. Tudi ZDR-1 določa le, da sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje; zakon ne določa, da to pomeni odločitev o trajanju delovnega razmerja najdalj do prvega, čeprav kasneje razveljavljenega sklepa sodišča prve stopnje, ali datuma predloga za sodno razvezo. Brez predloga stranke sodišče pogodbe o zaposlitvi ne more razvezati. Kot pravilno izhaja že iz pojasnila sodišča prve stopnje, se lahko datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi določi pred datumom izdaje prvostopenjske sodbe, če pride pred njeno izdajo do spremembe delavčevega statusa ali druge pomembne okoliščine, ki utemeljuje sodno razvezo pred tem datumom, kar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo in je tudi tožena stranka ni zatrjevala. Za določitev datuma trajanja delovnega razmerja ne morejo biti odločilni niti kriteriji za odmero denarnega povračila. V obravnavanem primeru je tako sodišče prve stopnje pravilno določilo trajanje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je 4. 6. 2019 (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 61/2014 z dne 8. 12. 2014).

13. Priznanje ustreznega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 pomeni nadomestilo za reintegracijo ob predhodni ugotovitvi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar kljub temu nadaljevanje delovnega razmerja ni možno. Če sta ta dva pogoja izpolnjena, 118. člen ZDR-1 predvideva prisojo ustreznega denarnega povračila. Gre torej za denarno povračilo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca. Sodišče prve stopnje o pravicah iz delovnega razmerja za čas do 4. 6. 2019 ni odločilo glede na to, da tožnik v tem sporu denarnih zahtevkov iz naslova plač in drugih pravic ni uveljavljal. Nepomembne so zato navedbe tožene stranke v pritožbi, da gre pri pravicah iz delovnega razmerja za odškodninsko terjatev, ki bi se morala presojati po splošnih pravilih civilnega prava, posledično pa tudi sklicevanje na določbe 131., 171. in 243. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ).

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri priznanju pravic iz delovnega razmerja ni odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke glede izplačane odpravnine in denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila upoštevalo, da je tožnik v času od 2. 4. 2013 do 1. 10. 2013 prejemal denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in da mu je bila izplačana odpravnina, kakor je razvidno iz 13. točke obrazložitve. Ni pa odločilo o pobotnem ugovoru glede na to, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala pobotne izjave niti uveljavljala procesnega ugovora pobota. Ugovora pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, pa tožena stranka ne more uveljavljati v pritožbi (tretji odstavek 337. člena ZPP).

15. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede datuma začetka teka zamudnih obresti od dosojenega denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od 27. 8. 2014 dalje. Obveznost plačila denarnega povračila nastane s sodbo, s katero sodišče odloči o njegovi višini ob upoštevanju kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Hkrati sodišče odloči tudi o zahtevi za povrnitev zamudnih obresti od denarnega povračila. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti plačila denarnega povračila določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali 29. člena ZDSS- 1. Če delodajalec denarnega povračila v tem roku ne izplača, pride v zamudo in poleg denarnega povračila dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Glede na navedeno zakonske zamudne obresti tečejo od prvega naslednjega dne po poteku osemdnevnega roka za izpolnitev obveznosti, ki teče od vročitve prvostopenjske sodbe, tj. od 17. 7. 2019 dalje do plačila, višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 27. 8. 2014 do 16. 7. 2019 pa se zavrne.

16. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

17. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena, 154. člena in 155. člena ZPP).

1 Sicer pa je zadosten razlog za sodno razvezo že ugotovitev obstoja ene od upoštevanih okoliščin (objektivne ali subjektivne narave) - primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 39/2020.