Jedro

Bistveno povečane vrednosti premoženja zaradi investicijskih vlaganj zavezanca oziroma uporabnika premoženja ne ugotavlja upravni organ po uradni dolžnosti, ampak le na zahtevo zavezanca oziroma uporabnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1426/2000-10 z dne 6.3.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 1.6.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper delno odločbo Upravne enote D. z dne 9.9.1999. Z njo je prvostopni upravni organ odločil, da sta pok. A. in I.K. upravičena do denacionalizacije kmetijskega zemljišča parc. št. 1546, v izmeri 1958 m2, k.o. M., vsak do 1/2 (1. in 3. točka izreka), da je zavezanec za vračilo nepremičnine v last Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (2. točka izreka), da je vrednost nepremičnine v času podržavljenja in v času vračanja 1944 DEM (4. točka izreka) ter da se z dnem njene pravnomočnosti vzpostavi lastninska pravica v korist upravičencev in sicer vsakemu do 1/2 (5. točka izreka). Navedena nepremičnina je bila prejšnjima lastnikoma podržavljena z arondacijsko odločbo arondacijske komisije v D. z dne 27.12.1962 na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter, da je tožena stranka za svojo odločitev navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Glede tožbenih navedb pa dodaja, da se povečana vrednost podržavljene nepremičnine kot posledica vlaganj v smislu 25. člena ZDen ne ugotavlja po uradni dolžnosti, temveč le, če stranka taka vlaganja zatrjuje in jih tudi dokaže. Tožeča stranka je v postopku zahtevala, da se ugotavlja povečana vrednost zemljišč zaradi vlaganj, vendar je na obravnavi dne 23.6.1999 zahtevo umaknila, prav tako pa ni predložila nobenih dokazov o tem, da bi bilo zemljišče izboljšano z investicijskimi posegi. Zato taka vlaganja v obravnavanem primeru, tudi po presoji sodišča prve stopnje, niso izkazana. Ne more pa tožeča stranka zahteve, ki jo je že umaknila v postopku denacionalizacije, ponovno obuditi v upravnem sporu. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da se mora pri vračanju upoštevati, da se je zaradi vlaganj tožeče stranke bistveno povečala vrednost zemljišč. Po presoji sodišča tožeča stranka tudi nima prav, ko navaja, da bi bilo, glede na določbo 9. člena novele ZDen (ZDen-B, Uradni list Rs, št. 65/98), ki odkazuje na uporabo Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96, v nadaljevanju ZKZ), sporna zemljišča mogoče vrniti samo kmetom in torej zemljišč ne bi bilo treba vrniti v naravi. S tem v zvezi sodišče navaja, da si tožeča stranka navedeno določbo (določbo novega 1. odstavka 27. člena) napačno razlaga. Po navedeni določbi se vračajo tudi nadomestna zemljišča, če podržavljenih zemljišč prejšnjemu lastniku ni mogoče vrniti, je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, na zahtevo upravičenca zavezanec za vračilo nadomestnih zemljišč).

Prednost pri dodelitvi nadomestnih zemljišč pa imajo osebe, ki izpolnjujejo pogoje za položaj kmeta po ZKZ. Res je sicer sporno zemljišče v kompleksu, vendar se v skladu s 27. členom ZDen vrača z vzpostavitivijo lastninske pravice na stari parceli, ne pa kot nadomestno zemljišče. Sodišče soglaša s toženo stranko, da na obravnavanem zemljišču ni postavljen trajni nasad v smislu 28. člena ZDen. Tožeča stranka na tem zemljišču goji sadike gozdnega drevja in gozdno drevje za pridobivanje semena. ZDen sicer ne opredeljuje trajnega nasada, pač pa je v Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok) določeno, da so trajni nasadi vinogradi, plantažni - intenzivni sadovnjaki, ekstenzivni sadovnjaki in hmeljišča. Glede na to v ZDen, kot trajni nasadi, niso mišljena zemljišča, na katerih se gojijo sadike gozdnega drevja in gozdna dravesa za seme. Prav tako sodišče soglaša s toženo stranko, da za vračanje predmetnih zemljišč ne obstoji ovira iz 1. odstavka 19. člena ZDen. Po tej določbi namreč nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje, varstva, izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost opravljanja teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Tožeča stranka pa je gospodarska družba, ki posluje po tržnih zakonitostih. Njena dejavnost ni dejavnost javne službe in tega tožeča stranka niti ne zatrjuje. Pa tudi sicer je dejavnost gozdarskega semenarstva in zagotavljanja sadik gozdnih dreves in grmovnih vrst, ki je v 50. členu Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93, 13/98, odl. US. in 56/99 v nadaljevanju ZG) sicer navedena med dejavnostmi javne službe, omejena le na Zvod za gozdove Slovenije (23. alinea 1. odstavka 56. člena ZG) in Gozdarski inštitut Slovenije (3. alinea 1. odstavka 73. člena ZG).

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 72. členu ZUS. Navaja, da so stališča sodišča prve stopnje glede 9. in 19. člena ZDen prepričljiva. V celoti pa prereka njegov sklep, ki se nanaša na upoštevanje povečane vrednosti podržavljenih nepremičnin. Navaja, da je zemljišče, sedaj njivo 4. kat. razreda, dobila v uporabo kot travnik 3. kat. razreda, kar izhaja tudi iz podatkov zemljiškega katastra. Z dolgoletnimi vlaganji je zemljišče tako izboljšala, da je prišlo do spremembe vrste rabe, kar dokazuje z odločbo geodetske uprave, ki je sama zase dokaz o tem, da je bistveno povečanje vrednosti zemljišč posledica njenih investicij. Strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se povečana vrednost razlaščenega zemljišča ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Predlog za dokazovanje navedenega dejstva z izvedencem je umaknila iz razloga ekonomičnosti postopka in stroškovnih posledic, pri čemer pa je vseskozi menila, da bi moral upravni organ upoštevati tudi druge dokaze kot npr. geodetsko odločbo, ki jo je vložila v spis kot dokaz za povečanje vrednosti podržavljenega premoženja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka, Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa ter M.K. (pravni naslednik denacionalizacijskih upravičencev) in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije kot stranki z interesom niso odgovorili na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev.

Pritožbeno sodišče se z navedenimi razlogi strinja in jih v izogib ponavljanju, ne navaja ponovno. Ti razlogi so skladni s podatki spisa in določbami ZDen, na katere se sodba sklicuje.

Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri ugovorih, ki jih je uveljavljala že v tožbi in ki jih je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. V zvezi s pritožbo pritožbeno sodišče še navaja, da se bistveno povečana vrednost zaradi novih investicij, tudi po presoji pritožbenega sodišča v postopku ugotavlja le na zahtevo zavezanca oziroma vlagatelja sredstev. Če take zahteve ni oziroma je tako, kot v tem primeru, umaknjena, kar potrjujejo podatki v predloženih upravnih spisih (izjava tožeče stranke na zapisnik o opravljeni obravnavi dne 23.6.1999), upravni organ ni dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstoji dejansko stanje iz 25. člena ZDen.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.