Jedro

Za individualizacijo spora oziroma zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, sta relevantna izrek odločbe in dejanska podlaga odločbe.

Pritožnici ni mogoče pritrditi v razlogovanju, da sodišče ni zavrnilo presežka zahtevka tožeče stranke na plačilo nagrade in stroškov za izvedensko delo. Sodišče je v postopku zavarovanja dokazov nagrado in stroške tožeči stranki odmerilo, kar pomeni, da je upoštevaje dogovorjeno ceno za izdelavo izvedenskega dela, določilo znesek, do katerega je strokovna institucija upravičena.

O nagradi in stroških izvedenca lahko s sklepom odloči zgolj sodišče, ki je izvedenca angažiralo in zgolj v tistem postopku, v katerem ga je angažiralo. Zoper sklep, s katerim je odločeno o nagradi in stroških izvedenca, imajo pravico do pritožbe stranke in izvedenec. Izvedenec ima pravico do pritožbe, če je njegov stroškovni zahtevek zavrnjen oziroma ima pritožbo le zoper tisti del sklepa, s katerim je bil zavrnjen višji stroškovni zahtevek. To pa pomeni, da je sodišče odločilo o nagradi in stroških izvedenca, ki jih je dolžna nositi stranka. V posebni pravdi nagrade in stroškov izvedenca le-ta kot glavnega zahtevka ne more uveljavljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.958,83 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo (sklepom – prvi odstavek 274. člena ZPP), je prvostopenjsko sodišče zavrglo tožbo z dne 31. 12. 2014 v delu, ki se nanaša na toženo stranko A. d. d., Ljubljana, matična številka ... (prej H. d. d., Ljubljana), zaradi plačila 126.606,00 EUR (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15-tih dneh toženi stranki plačati 3.046,95 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamujenega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, podrejeno pa spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbi tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo vtoževani znesek v 15-tih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila ter ji naloži povračilo stroškov pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji, kot jih je priglasila tožeča stranka, v 15-tih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča druge stopnje do plačila v 8 dneh pod izvršbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je izpodbijana sodba po svoji pravni naravi sklep (prvi odstavek 274. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke obravnavalo kot pritožbo zoper sklep.

6. V predmetnem sporu tožeča stranka uveljavlja zoper toženo stranko plačilo za opravljeno izvedensko storitev (nagrado za delo in stroške) v postopku zavarovanja dokazov pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, ki se je vodil pod opr. št. I R 171/2011 in sicer v znesku 126.606,00 EUR, to je v obsegu, v katerem ji ni bilo priznano v navedenem postopku (od zahtevanega plačila nagrade za delo in stroške v znesku 303.606,67 EUR ji je bilo priznano le 177.000,00 EUR). Navedeni znesek v obravnavanem sporu temelji na zatrjevani neupravičeni obogatitvi tožene stranke.

7. Prvostopenjsko sodišče je po vpogledu v vsebino sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani I R 171/2011 z dne 9. 5. 2013 ter vsebino sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1503/2014 z dne 23. 7. 2014 ugotovilo sledeča pravno relevantna dejstva: 1.) da je sodišče tožeči stranki za opravljeno izvedensko delo v postopku I R 171/2011 odmerilo nagrado in stroške v skupnem znesku 177.000,00 EUR, 2.) da je tožeča stranka za opravljeno izvedensko delo predlagala priznanje in nagrade v skupni višini 303.606,67 EUR oziroma končni znesek 309.868,08 EUR, 3.) sodišče presežnega dela priglašenih stroškov (torej stroškov, ki presegajo dogovorjeni znesek 177.000,00 EUR) izvedencu ni priznalo, 4.) pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 9. 5. 2013 je bila zavrnjena in 5.) tožeča stranka je v pritožbenem postopku predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani sklep spremeni tako, da izvedencu prizna 309.868,08 EUR. Na podlagi teh ugotovitev, ki pritožbeno niso izpodbijane, je sodišče prve stopnje nato zaključilo, da v tem postopku o zahtevanih 126.606,00 EUR zaradi pravnomočne odločitve o identičnem zahtevku že v postopku I R 171/2011 ni dopustno ponovno odločati.

8. Tako po sodni praksi, kot po pravni teoriji je za individualizacijo spora oziroma zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, relevanten izrek odločbe in dejanska podlaga odločbe, na kar pravilno v odgovoru na pritožbo opozarja tožena stranka. Iz predhodnih relevantnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča tako izhaja logičen sklep o že pravnomočno odločeni zadevi in posledično o obstoju negativne predpostavke za (ponovno) odločanje o zahtevku. Ker o navedenih odločilnih dejstvih ni nasprotij v obrazložitvi izpodbijane odločitve in s samim izrekom le - te, ni podana smiselno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožnici ni mogoče pritrditi v razlogovanju, da sodišče v zadevi I R 171/2011 ni zavrnilo presežka zahtevka tožeče stranke na plačilo nagrade in stroškov za izvedensko delo in da računi v skupni višini 126.606,00 EUR niso bili predmet odločanja v tej zadevi. Okrajno sodišče v Ljubljani je v postopku zavarovanja dokazov nagrado in stroške tožeči stranki odmerilo, kar pomeni, da je upoštevaje dogovorjeno ceno za izdelavo izvedenskega dela, določilo znesek, do katerega je strokovna institucija upravičena. Od zahtevanih 303.606,67 EUR (oziroma 309.868,08 EUR) ji je torej dosodilo 177.000,00 EUR ter vsebinsko presodilo, da za več ni pravne podlage. S pogodbo je bilo namreč dogovorjeno, da se za opravljeno izvedensko delo strokovni instituciji plača 177.000,00 EUR. V primeru, ko sodišče izvedeniško delo zaupa strokovni instituciji, ki nima statusa sodnega izvedenca, kot je primer v obravnavani zadevi, zanjo ne veljajo določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Izvedenčeva pravica do plačila za opravljeno delo se v takem primeru presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Glede na naravo zaupanega dela je pri presoji utemeljenosti priglašene nagrade in stroškov treba izhajati iz splošnih pravil o podjemni pogodbi. Zanjo se plačilo določi s pogodbo (dogovorom) med sodiščem kot naročnikom in izvedencem, bodisi po njegovem ceniku bodisi po njegovem predračunu oziroma ponudbi (člen 642 in naslednji OZ).

10. Ker je torej po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča v postopku zavarovanja dokazov I R 171/2011 priglašeni znesek za opravljeno izvedensko delo po višini odstopal od dogovorjenih 177.000,00 EUR, Okrajno sodišče v Ljubljani tožeči stranki presežka ni priznalo. Kljub temu, da tega v izreku ni izrecno zavrnilo, pa to po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da o uveljavljanem znesku nagrade in stroškov v skupni višini 303.606,67 EUR oziroma 309.868,08 EUR še ni bilo odločeno. Sodišče je namreč v sklepu pojasnilo, zakaj do presežka tožeča stranka kot strokovna institucija ni upravičena. Vsebinsko ga je torej presodilo in smiselno tudi zavrnilo. Ker je takšno odločitev, ki jo je s pritožbo izvedenec (v tem postopku tožeča stranka) izpodbijal in zahteval, naj se mu prisodi še razlika, potrdilo Višje sodišče v Ljubljani, pa je takšna odločitev postala tudi pravnomočna.

11. Pravico do pritožbe je torej tožeča stranka v zadevi I R 171/2011 izkoristila, ne glede na to, da Okrajno sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 9. 5. 2013 presežka nad odmerjenimi 177.000,00 EUR ni izrecno zavrnilo. Pravno sredstvo, prek katerega bi eventuelno torej lahko dosegla drugačno odločitev v zvezi z odmero nagrade in stroškov za izdelano ekspertizo, je torej že izkoristila. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da ne gre za isti historični dogodek in da o nagradi, ki presega znesek 177.000,00 EUR sodišče v zadevi I R 171/2011 še ni pravnomočno odločilo. Ne gre torej za ekstenzivno razlago 319. člena ZPP in zato tudi ne za kršitev pritožnikove pravice do sodnega varstva in enakega varstva pravic. V posebni pravdi, kakršna je obravnavana, namreč nagrade in stroškov izvedenca kot glavnega zahtevka tožeča stranka namreč ne more uveljavljati.

12. O nagradi in stroških izvedenca lahko s sklepom odloči zgolj sodišče, ki je izvedenca angažiralo in zgolj v tistem postopku, v katerem ga je angažiralo. Vsebina sklepa je odvisna od tega, ali je katera od strank položila predujem. V tem primeru namreč sodišče odmeri stroške in naloži računovodski službi, naj izvedencu odmerjeni znesek izplača iz predujma, v primeru, ko predujem ni položen v zadostnem znesku, pa sodišče naloži stranki (v tem primeru predlagatelju), ki je predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca, naj mu v osmih dneh plača odmerjeni znesek nagrade in stroškov. Zoper sklep, s katerim je odločeno o nagradi in stroških izvedenca, imajo pravico do pritožbe stranke in izvedenec. Izvedenec ima pravico do pritožbe, če je njegov stroškovni zahtevek zavrnjen oziroma ima pritožbo le zoper tisti del sklepa, s katerim je bil zavrnjen višji stroškovni zahtevek. To pa pomeni, da je sodišče odločilo o nagradi in stroških izvedenca, ki jih je dolžna nositi stranka (predlagatelj postopka zavarovanja) že v postopku zavarovanja dokazov.

13. V posebni pravdi, kakršna je obravnavana, namreč nagrade in stroškov izvedenca le-ta kot glavnega zahtevka ne more uveljavljati. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, v takšnem primeru namreč ne bi šlo za realizacijo procesnega instituta iz 19. poglavja ZPP oziroma doslednje za realizacijo procesnega instituta izvedenstva v postopku zavarovanja dokazov (drugi odstavek 267. člena ZPP). Delo (naloga izvedenca, ki ga je postavilo sodišče), se sme stroškovno obravnavati le v okviru procesne ureditve iz ZPP. V ZPP pa velja temeljno načelo, da o stroških postopka, kamor sodijo tudi stroški in nagrada izvedenca (drugi odstavek 151. člena v zvezi s prvim odstavkom 249. člena ZPP) odloči sodišče v postopku, v katerem so nastali (četrti odstavek 163. člena ZPP). To velja tudi za stroške postopka zavarovanja, ki jih krije stranka, ki je zavarovanje predlagala (prvi odstavek 167. člena ZPP), ki pa jih lahko pozneje uveljavlja v pravdi kot del pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi (drugi odstavek 167. člena ZPP). Kot glavnega zahtevka pa pozneje pravdnih stroškov, kot je bilo že obrazloženo, ni več mogoče uveljavljati. Zato s pritožbenim stališčem, da sodišče v postopku I R 171/2011 ni odločalo o civilnem sporu med tožečo stranko in toženo stranko in da zato ne gre za subjektivne meje pravnomočnosti, pritožnik ne more uspeti. Ker je v tem primeru povsem jasno, da tožeča stranka v tem postopku zahteva doplačilo prav za isto izvedensko delo stroški, ki ga je že v postopku I R 171/2011 ovrednotilo v skupnem znesku 303.606,67 EUR, ne gre pa za primer izvedenstva, ki bi ga opravila izključno v dogovoru s toženo stranko, mu tožbe v obravnavanem primeru torej ni mogoče dopustiti.

14. Tega ne spremeni niti dejstvo, da tožeča stranka v tem postopku svoj zahtevek (ki je v plačilu zneska, ki ji v postopku zavarovanja dokazov s sklepom I R 171/2011 z dne 9. 5. 2013 v zvezi s sklepom I Cp 1503/2014 z dne 23. 7. 2014 ni bil priznan) temelji na določbah o neupravičeni obogatitvi in ga vtožuje od tožene stranke. Odločitev o zatrjevani neupravičeni obogatitvi je že konzumirana v odločitvi o (ne)utemeljenosti izvedenčevega predloga za odmero nagrade. Drugače povedano: predhodna odločitev sodišča o odmeri nagrade in stroškov izvedenca izključuje ponovno presojo oziroma odločitev o neupravičeni obogatitvi. Pritožbenemu stališču, da ne gre za identiteto zahtevka (v zadevi I R 171/2011 in v predmetnem sporu), ker v postopku I R 171/2011 tožeča stranka sploh ni postavila tožbenega zahtevka in v njem tudi ni bila stranka postopka in zato z uveljavljanjem tožbenega zahtevka v predmetnem sporu ne posega niti v objektivne, niti v subjektivne meje pravnomočnosti, spričo zgoraj obrazloženega ni mogoče slediti.

15. Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu je sicer razbrati, da je sodišče odmerilo in priznalo povračilo stroškov toženi stranki glede na vrednost spora 211.125,00 EUR, vendar pa iz specifikacije stroškov v obrazložitvi (ki jih je v izreku sklepa priznalo toženi stranki) izhaja, da jih je pravilno odmerilo glede na vrednost spora 126.606,00 EUR skladno ZOdvT. Tako se pokaže, da gre pri navedbi vrednosti spora v obrazložitvi stroškovnega dela sklepa zgolj za očitno pisno napako, ki na pravilnost odmere stroškov toženi stranki ni vplivala.

16. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so bile odločilne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po drugem odstavku 350. člena ZPP ob reševanju pritožbe dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, odmerjene po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 1.585,60 EUR in po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, upoštevaje še 22 % DDV pa skupno 1.958,83 EUR. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki v primeru zamude po preteku paricijskega roka tudi zakonske zamudne obresti.