Jedro

Glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, temveč na opis dejanja, oziroma očitek, ki ga predstavlja opisani dogodek oziroma ravnanje obtoženca, kakšno je opisano v obtožnem aktu. To pa pomeni, da se stvarna pristojnost presoja po konkretnem opisu dejanja iz obtožnega akta, in ne po pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ki jo je dal tožilec.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče pri presoji vprašanja stvarne pristojnosti izhajalo ne le iz opisa dejanja v obtožnem aktu, temveč tudi iz okoliščin, ki naj bi izhajale iz izvedenega dokaznega postopka. S tem se je spustilo že v dokazno presojo, ki pa je pridržana sodišču šele po izvedenem dokaznem postopku.

Iz opisa dejanja v obtožnem predlogu namreč izhaja zgolj to, da naj bi obdolženec očitano dejanje storil proti mladoletnima hčerama na naslovu njegovega bivališča B. 1, Ljubljana, kar pa ob izostanku očitka, da obdolženec in oškodovanki sestavljajo družinsko skupnost, ne zadošča za konkretizacijo družinske skupnosti kot zakonskega znaka kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Zgolj obstoj posameznega razmerja med osebami, ki jih Zakon o preprečevanju nasilja v družini opredeljuje kot družinske člane, še ne zadošča za opredelitev nasilnih ravnanj enega družinskega člana nad drugim kot kaznivo dejanje po 191. členu KZ-1.

Izrek

Pritožbama državne tožilke in zagovornice obdolženega A. A. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi petega odstavka 443. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega A. A. zavrglo obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. 2. Zoper sklep sta se pritožili državna tožilka in obdolženčeva zagovornica. Državna tožilka se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obdolženčeva zagovornica pa se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter kršitve temeljnih človekovih pravic iz Ustave RS. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep kot neutemeljen in nezakonit razveljavi.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz dokaznega postopka izhaja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno proti obdolženčevima mladoletnima hčerkama, s katerima je obdolženi tedaj tudi dejansko živel v skupnem gospodinjstvu na naslovu B. 1, Ljubljana. Oškodovanki sta bili leta 2019 zaupani v varstvo in vzgojo obdolžencu, s katerim sta torej vse do 31. 3. 2021 živeli v trajnejši življenjski skupnosti, dne 31. 3. 2021 pa sta bili obdolžencu odvzeti v posledici v obtožnem predlogu očitanega kaznivega dejanja. Glede na navedeno je po oceni sodišča prve stopnje podano specialnejše kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora do petih let, posledično pa je za sojenje na prvi stopnji v skladu s 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP pristojno okrožno sodišče. 5. Z navedeno argumentacijo se pritožnici utemeljeno ne strinjata in pravilno uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je okrajno sodišče zavrglo obtožni predlog zaradi nepravilne uporabe določb Zakona o sodiščih o svoji stvarni pristojnosti. Nobenega dvoma sicer ni, da sodišče glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZKP ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, temveč na opis dejanja, oziroma očitek, ki ga predstavlja opisani dogodek oziroma ravnanje obtoženca, kakšno je opisano v obtožnem aktu. To pa pomeni, da se stvarna pristojnost presoja po konkretnem opisu dejanja iz obtožnega akta, in ne po pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ki jo je dal tožilec.

6. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče pri presoji vprašanja stvarne pristojnosti izhajalo ne le iz opisa dejanja v obtožnem aktu, temveč tudi iz okoliščin, ki naj bi izhajale iz izvedenega dokaznega postopka. S tem se je spustilo že v dokazno presojo, ki pa je pridržana sodišču šele po izvedenem dokaznem postopku. Da je obdolženec v kritičnem času dejansko živel v skupnem gospodinjstvu z oškodovankama – njegovima mladoletnima hčerama na naslovu B. 1, Ljubljana, ter da sta mu bili slednji leta 2019 zaupani v varstvo v vzgojo ter da so do 31. 3. 2021 živeli v trajnejši življenjski skupnosti (torej okoliščine, s katerimi sodišče utemeljuje pravno opredelitev dejanja kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora do petih let), ne izhaja iz opisa dejanja v obtožnem predlogu, na katerega je, kot je bilo že pojasnjeno, sodišče vezano pri presoji vprašanja stvarne pristojnosti. Iz opisa dejanja v obtožnem predlogu namreč izhaja zgolj to, da naj bi obdolženec očitano dejanje storil proti mladoletnima hčerama na naslovu njegovega bivališča B. 1, Ljubljana, kar pa ob izostanku očitka, da obdolženec in oškodovanki sestavljajo družinsko skupnost, ne zadošča za konkretizacijo družinske skupnosti kot zakonskega znaka kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Zgolj obstoj posameznega razmerja med osebami, ki jih Zakon o preprečevanju nasilja v družini opredeljuje kot družinske člane, še ne zadošča za opredelitev nasilnih ravnanj enega družinskega člana nad drugim kot kaznivo dejanje po 191. členu KZ-1. 7. Ker torej iz opisa dejanja v obtožnem predlogu ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče zavrglo obtožni predlog zaradi nepravilne uporabe določb Zakona o sodiščih o svoji stvarni pristojnosti.

8. Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbama državne tožilke in obdolženčeve zagovornice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.