Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Ni dolžnost sodišča poučevati potencialne stranske interveniente o možnosti vstopa v pravdo. Intervenient je dolžan pravdo sprejeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako: da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša za 4.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tako, da se spremenjena sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka glasi: „1. Tožena stranka: Zavarovalnica je dolžna plačati tožniku F. L. znesek 31.254,06 EUR z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero od zneska 31.000,00 EUR od 1. 1. 2002 vse do 27. 6. 2003 ter od 28. 6. 2003 dalje zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti; od zneska 254,06 EUR pa zakonske zamudne obresti od 13. 11. 1998 dalje, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zavrne se višji tožbeni zahtevek za 10.400,00 EUR skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in zahtevane zamudne obresti od 12. 3. 1999 do 31. 12. 2000 od prisojenega zneska negmotne škode.“ da se v ostalem delu pritožba tožeče stranke zavrne.

V ostalem se revizija tožeče stranke zavrne.

Revizija stranskega intervenienta se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 124,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ker se je 24. 10. 1997 poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil stranski intervenient, ki je imel vozilo zavarovano pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za nepremoženjsko škodo v višini 20.600,00 EUR in za premoženjsko škodo v višini 254,06 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v delu glede plačila nepremoženjske škode spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo na 26.400,00 EUR. V preostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo ter v celoti zavrnilo pritožbo stranskega intervenienta.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo tožnik in stranski intervenient. Tožnik izpodbija zavrnilni del, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 15.500,00 EUR. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje prisodili prenizko odškodnino za telesne bolečine, za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišči bi pri odmeri odškodnine morali upoštevati dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo leta 1997 ter da tožnik do sedaj še ni prejel izplačane odškodnine, zato je njegov obseg škode bistveno večji.

3. Stranski intervenient izpodbija sodbo v obsodilnem delu za znesek 18.312,44 EUR. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga znižanje prisojene odškodnine na 8.341,62 EUR iz razloga, ker je tožnikov prispevek k nastanku škode 60 %. Stranski intervenient v vabilu na glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje ni bil opozorjen na možnost, da se postopka udeležuje kot stranski intervenient. Vabljen je bil le kot priča, zato ni pravilna odločitev nižjih sodišč, da je prekludiran glede navedb o sokrivdi tožnika. Sodišči sta zmotno uporabili drugi odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zato je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišči sta prekršili tudi 1. in 2. točko tretjega odstavka 3. člena ZPP. Med moralna pravila namreč sodi tudi pravilo, da oškodovanec ne sme prejeti večje odškodnine od tiste, za katero je odgovoren stranski intervenient. Tožnik je vedel, da stranki intervenient nima vozniškega izpita, da je vinjen, poleg tega pa tožnik tudi ni bil pripet za varnostnim pasom. Zato bi morali sodišči prve in druge stopnje tožniku pripisati sokrivdo za nastalo škodo vsaj do 60 %. Pritožbeno sodišče v izreku ni navedlo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo. Stranski intervenient je že v pritožbi navajal, da tožniku pred uvedbo evrov ne gredo zakonske zamudne obresti od evrov, ker tega ni določal noben zakon. Na te navedbe pritožbeno sodišče ni odgovorilo. Na pritožbene navedbe intervenienta o nepravilni zavrnitvi njegovega dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca pa je sodišče druge stopnje odgovorilo le z obrazložitvijo, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko izvedenca ni postavilo, zato drugostopenjska sodba v tem delu ni v zadostni meri obrazložena.

4. Reviziji sta bili na podlagi 375. člena ZPP vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

5. Revizija tožnika je delno utemeljena, revizija stranskega intervenienta pa ni utemeljena.

Glede revizije stranskega intervenienta:

6. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je bil tožnik poškodovan kot sopotnik v vozilu, ki ga je vozil stranski intervenient. Ta hitrosti ni prilagodil razmeram na cesti, zato je v ovinku vozilo zaneslo s ceste na travnik, kjer se je prevračalo in trčilo v jekleno vrv žičnice za hmelj. Z navedbami o tem, da je tožnik vedel, da stranki intervenient nima vozniškega izpita, da je vinjen poleg tega pa tožnik tudi ni bil pripet za varnostnim pasom, revident izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog.

7. Očitek, da bi moralo sodišče revidenta obvestiti o možnosti, da se postopka udeležuje kot stranski intervenient na strani tožene stranke, ni utemeljen. Kot je pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, ni dolžnost sodišča poučevati potencialne stranske interveniente o možnosti vstopa v pravdo. Na podlagi prvega odstavka 204. člena ZPP je to dolžnost stranke, ki prek sodišča intervenienta obvesti o začeti pravdi in si s tem zagotovi intervencijski učinek. Po zaključku pravde ji tako intervenient ne more očitati, da se je slabo pravdala oziroma da je slabo vodila postopek. Če intervenient tak ugovor zaradi opustitve obvestila o začeti pravdi ima, lahko z njim uspe v pravdi s stranko, na strani katere je interveniral. Intervenient je dolžan pravdo sprejeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. V nadaljnjem teku pravde ima pravico dajati predloge in opravljati druga pravdna dejanja v rokih, ki veljajo za stranko, ki se ji je pridružil (prvi odstavek 201. člena ZPP). To velja tako za primer, ko je intervenient s pravdo seznanjen že ob vložitvi tožbe, kot tudi kadar za tekočo pravdo izve šele kasneje, ker ga stranka o tekoči pravdi ni obvestila.(1) Navedbe glede soprispevka oškodovanca je intervenient podal prepozno, saj bi jih tožena stranka morala podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Ker tožena stranka tega ni storila niti ni navedla, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej, glede na prvi odstavek 201. člena ZPP tudi intervenientovih navedb o oškodovančevem soprispevku zaradi prekluzije ni mogoče upoštevati. Ne drži revizijska navedba, da je prekršeno moralno pravilo, če oškodovanec višjo odškodnino od tiste, za katero je odgovoren stranski intervenient. Stranski intervenient ima možnost, da v morebitni regresni pravdi z zavarovalnico prereka višino izplačane odškodnine, če meni, da je bilo izplačilo neutemeljeno.

8. Prav tako ne drži, da je materialno pravo zmotno uporabljeno, če sodišče v izreku ne navede, da obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico. Obresti glavnico na dan izdaje sodbe še niso dosegle. Če obresti glavnico dosežejo kasneje, pa to preverja izvršilno sodišče v izvršilnem postopku. Sodišče druge stopnje je pravilno odgovorilo na intervenientove pritožbene navedbe, da je izrek nerazumljiv, ker tožniku ne gredo zakonske zamudne obresti pred uvedbo evra (drugi odstavek na 3. strani drugostopenjske sodbe).

9. Odgovor in razlogi pritožbenega sodišča na pritožbene navedbe glede nepravilne zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca so zadostni. Standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča je nižji kot standard obrazloženosti odločb sodišča prve stopnje (tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 261/2004 z dne 6. 10. 2005 ter II Ips 582/2003 z dne 11. 3. 2004). Zadošča, da drugostopenjsko sodišče pritožbene navedbe preveri in se do njih opredeli, kar je storilo tudi v konkretnem primeru.

Glede revizije tožeče stranke:

10. Pravno podlago za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljata 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR določata temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom.

11. Ne drži, da je obseg tožnikove škode bistveno večji sedaj, kot če bi plačilo odškodnine prejel takoj po vložitvi predpravdnega odškodninskega zahtevka. Sodišče odmeri višino odškodnine po cenah in stanju ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 189. člena ZOR), zato je okoliščina, da je škodni dogodek več let oddaljen od dneva, ko je oškodovancu prisojena odškodnina, upoštevana.

12. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnik v prometni nesreči utrpel zlom leve stegnenice, zlom desne ključnice, zlom drugega levega rebra, udarnino desnega dela pljuč, udarnine in odrgnine glave, leve rame, prsnega koša in trebuha ter lažji pretres možganov. Imel je prosti zrak v levi prsni votlini in zrak v podkožju. V času prometne nesreče je bil tožnik star 17 let. Trajne zelo hude bolečine je trpel od nesreče do anestezije, trajne hude bolečine 14 dni in občasne hude bolečine 5 dni. Trajne srednje hude bolečine so nato trajale 14 dni, občasne srednje hude nadaljnjih 10 dni ter trajne lahke bolečine 30 dni in občasne lahke bolečine nadaljnjih 14 dni. Tožnik je bil hospitaliziran 36 dni, štirikrat je bil operiran, na invalidskem vozičku je bil 1 teden, z berglami pa je hodil 97 dni. Imel je 6 specialističnih pregledov, številne RTG preglede pljuč, stegnenice in ključnice, ultrazvok trebuha, drenažo prsnega koša, bronhoskopijo in številne preglede pri izbranem zdravniku. Zdravljenje je skupaj trajalo 280 dni. Tožniku je bila iz tega naslova pravnomočno prisojena odškodnina v višini 12.000,00 EUR. Vse navedene okoliščine sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali pri odločanju o višini odškodnine, vendar po presoji revizijskega sodišča ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem glede na odškodnine, ki jih sodišča odmerjajo iz naslova telesnih bolečin primerljivega obsega, terjajo višjo odškodnino od prisojene, in sicer za 2.000,00 EUR. Pravična denarna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode po oceni revizijskega sodišča tako znaša 14.000,00 EUR.

13. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožniku na drugi stopnji prisojena odškodnina v višini 10.000,00 EUR, tožnik pa v reviziji uveljavlja njeno zvišanje. Zaradi nesreče ima oslabljeno levo nogo zaradi atrofije stegenskih mišic ter rahlo zavrto gibljivost levega kolena. Njegovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti je 5 %. Ne more več hoditi v hribe in opravljati fizičnih del doma. Pri športnih aktivnostih mora vložiti več truda kot pred nesrečo. Še vedno ima težave s spominom, občutljiv je na sonce in na hrup, ima glavobole ob spremembah vremena. V času prometne nesreče se je šolal za natakarja, zaradi nesreče pa šolanja ni dokončal, ker dela natakarja ni mogel več opravljati. Z zamikom treh let se je nato izšolal za trgovca. Tožnikova delovna sposobnost je zmanjšana, prav tako pa je zmanjšana tudi njegova sposobnost za športne dejavnosti, kar je zanj, ki je bil ob nesreči star komaj 17 let, huda posledica, ki mu nedvomno povzroča duševne bolečine in terja odmero višje odškodnine, kot mu je bila prisojena s sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je ob upoštevanju tožnikove mladosti in obsega zmanjšanja življenjske aktivnosti za duševne bolečine odškodnino zvišalo za 2.600,00 EUR in tako prisodilo odškodnino v znesku 12.600,00 EUR.

14. Tožnik v reviziji predlaga zvišanje odškodnine tudi za strah. Primarnega strahu tožnik ob škodnem dogodku ni trpel, saj se prometne nesreče ne spominja in se je začel zavedati šele v bolnišnici. Pozneje med zdravljenjem je bil pri njem prisoten sekundarni strah in zaskrbljenost za zdravljene. Po prepričanju revizijskega sodišča stopnja in trajanje strahu ter primerjava z drugimi podobnimi primeri ne omogoča višje odškodnine od prisojene. Glede na vse okoliščine objektivne in subjektivne narave odškodnina v znesku 1.900,00 EUR ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

15. Glede na obrazloženo revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija stranskega intervenienta v celoti neutemeljena, revizija tožnika je neutemeljena v delu, ki se nanaša na odškodnino za strah, utemeljena pa glede odškodnine ga telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP in 378. člena ZPP odločilo kot izhaja iz izreka revizijske odločbe. Uspeh tožnika v pravdi se je po spremembi sodbe povečal za 6 %. Njegov uspeh v pravdi se je povečal le za neznaten del, zato sprememba prisojene odškodnine ni narekovala tudi spremembe odločitve o vseh stroških postopka, temveč je revizijsko sodišče odločalo le o stroških revizijskega postopka. Ker je tožnik v reviziji izpodbijal 15.500,00 EUR, uspel pa je z zneskom 4.600,00 EUR, njegov revizijski uspeh znaša 30 %. Tožnikovi revizijski stroški znašajo 344,27 EUR za revizijo, z 20 % DDV za odvetniške storitve v višini 68,85 EUR in materialnimi stroški v višini 2,00 EUR. Ostali stroški (stroški za poročilo stranki) tožniku ne pripadajo, ker so zajeti že v priznanih stroških za sestavo revizije. Tožena stranka mora tožniku povrniti 30 % teh stroškov, kar znaša 124,54 EUR. Revizijsko sodišče je tožniku prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od revizijskih stroškov. Stranski intervenient krije sam svoje stroške revizijskega postopka, saj z revizijo ni uspel. Odločitev o vseh stroških postopka temelji na določbah prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP, prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP ter določbah Odvetniške tarife.

Op. št. (1): Tako tudi Lojze Ude, Pravdni postopek s komentarjem, Komentar k 201. členu ZPP, 2. knjiga, str. 272.