Jedro

Odločitev sodišča, da ne bo izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke zato, ker zaradi pretiravanja in neresničnih izjav ni moglo slediti izpovedbi tožnice, predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, s čemer je tožnici odvzelo pravico do izjave.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 7.270,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 550,00 EUR od 15. 12. 2010 do 14. 10. 2011, v 15. dneh in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (1. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 33,54 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Najprej navaja, da ni sporno, da je bil zavarovanec tožene stranke tisti, ki je povzročil nezgodo, ki se obravnava v tem pravdnem postopku in je tožena stranka tožnici v predpravdnem postopku že izplačala nesporni del odškodnine. Sodišče očitno verjame priči V., čeprav je tožnica izpovedovala tako, kot je sama nesrečo doživela in tudi vse drugo s posledicami. Če bi sodišče izvedlo dokaze, ki so bili predlagani in dokaze glede dopolnitve izvedeniškega mnenja, bi prišlo do drugačnih zaključkov. Tožnica je po prejemu izvedeniškega mnenja B. K. v roku, ki ga je določilo sodišče, podala pripombe na mnenje in predlagala dopolnitev mnenja, sodišče temu ni sledilo in tega tudi ni obrazložilo. Pritožba nato povzema mnenje izvedenca in navaja, da samo mnenje ne odraža dejanskega dogajanja kritičnega dne, razlika med avtomobila je bilo gotovo takšna, kot je navedla tožnica. V. je izpovedal, da je bilo potrebno hitro odreagirati, kar pomeni, da ni moglo iti za neko majhno hitrost. Izvedenec se tudi ni opredelil do poškodb glede obloge spodnjega odbijača na tožničinem vozilu BMW, do katerih je prišlo gotovo zaradi bistveno višje hitrosti voznika V. Do nesreče ni moglo priti tako, kot je to nesprejemljivo prikazala priča V. in tudi ne tako, kot je to navedel izvedenec. Le izvedenec medicinske stroke bi lahko podal ustrezno oceno, ali so poškodbe, ki so nastale tožnici in so razvidne iz medicinske dokumentacije, nastale v nezgodi. Tožnica je utrpela tipične poškodbe, ki so posledica nezgode, do težav in posledic bi se lahko opredelil le izvedenec medicinske stroke, ki ga sodišče, kljub predlogu tožnice, ni angažiralo. Trk je bil nepričakovan, nenaden in tožnica se je pri tem ustrašila. Tožena stranka je tožnici izplačala nesporni del odškodnine, vendar se ni opredelila do tega, na kaj se sama izplačana odškodnina nanaša. Sodišče je kar samo ocenilo, da gre za glavobole, vendar je tožnica zatrjevala več postavk odškodninske odgovornosti, tudi strah, sodišče se do strahu sploh ni opredelilo. Z ničemer se tudi ni opredelilo do ostalih zatrjevanih odškodninskih postavk, ko niti ni izvedlo dokazov, na podlagi katerih bi lahko o tem odločalo in tega tudi ni obrazložilo. Tožnica se ne more strinjati z zaključkom izvedenca, da bi prišlo najprej do zanihanja glave naprej. Navaja, da je iskala zdravniško pomoč in navedeno podrobneje pojasnjuje. Sodišče nima medicinskega znanja, da bi samo ocenjevalo, kakšne poškodbe je tožnica utrpela in bi nedvomno moralo angažirati izvedenca medicinske stroke. Sodišče očitno ni ugotavljalo, kakšne poškodbe je tožnica dejansko zadobila, kakšne so posledice le-teh, sploh če se je opredelilo, da je utrpela poškodbo glave in ni navedlo, kaj je v zvezi z ostalima postavkama, kar se tiče poškodbe glave. Prereka tudi zaključek sodišča, da tožena stranka ni prišla v zamudo, saj je bila z zahtevkom seznanjena že 29. 11. 2010, ko je tožnica predložila vso zdravstveno dokumentacijo in je zahtevek tožnice, kar se tiče zakonskih zamudnih obresti od zneska 550,00 EUR od 15. 12. 2010 dalje do plačila utemeljen, kot tudi glede zakonskih zamudnih obresti glede vtoževanega zneska odškodnine.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je zavrnilo predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki ga je podala tožeča stranka. Sodišče se za postavitev izvedenca medicinske stroke ni odločilo zato, ker je menilo, da izpovedbi tožnice ne more slediti, ker je v njej našlo preveč pretiravanj in neresničnih izjav, in ker je s pomočjo izvedenca prometne stroke ugotovilo, da do zadetja s tako intenziteto in na tak način, kot ga je podala tožnica, ni moglo priti. V povezavi z zaključkom izvedenca, da so rezultati na prostovoljcih pokazali, da normalno zdrava oseba lahko prenese nenaden skok hitrosti do 11 km/h le s prehodnimi bolečinami v vratu, je sodišče navedlo, da je prepričano, da ugotovljena hitrost 5 km/h, s katero je prišlo do zadetja, tožnici ni mogla povzročiti zatrjevanih poškodb, vendar po oceni sodišča druge stopnje preuranjeno. Le z izvedencem medicinske stroke bi se namreč lahko ugotovilo, ali je tožnica takšna normalno zdrava oseba, ki lahko takšen skok hitrosti prenese le s prehodnimi bolečinami v vratu. Tudi sicer lahko sodišče zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, vnaprejšna dokazna ocena, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje v tej pravdni zadevi, pa ni dovoljena. Pritožba ima zato prav, da bi sodišče prve stopnje glede na predlog tožnice moralo postaviti izvedenca medicinske stroke. Ker sodišče tega ni storilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ki jo tožeča stranka smiselno zatrjuje v pritožbi, in ki narekuje razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje.

V ponovljenem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca medicinske stroke, izrecno pa se bo moralo izreči tudi o predlagani dopolnitvi izvedeniškega mnenja s strani izvedenca B. K.. Glede tega sicer sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izvedenec navedel, da je glede opredelitve hitrosti vožnje voznika Audija v času trčenja izhajati iz poškodb avtomobilov, ki so minimalne: Audi nič poškodb; BMW – poškodba okvirja, registrske tablice in, kot izhaja iz zapisnika o cenitvi škode, obloga sprednjega odbijača, iz česar bi izhajalo, da je tudi poškodbo obloge sprednjega odbijača upošteval. Glede nihanja oziroma potiska telesa tožnice pri samem trčenju pa je ugotoviti, da je tožnica v drugi pripravljalni vlogi navajala, da se ne more strinjati z zaključkom izvedenca, da bi prišlo najprej do zanihanja glave naprej ter je tudi sicer vztrajala, da je bila sila, ki jo je povzročil udarec V. vozila bistvena hujša in intenzivnejša ter je tudi glede tega predlagala dopolnitev izvedeniškega mnenja. Če se sodišče prve stopnje za dopolnitev mnenja ne bo odločilo, bo tudi glede tega moralo navesti razloge.

Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka je bilo torej potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti kršitve in dopolniti postopka, ker bi s tem prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (354. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Ker je bila razveljavitev sodbe potrebna že iz navedenega razloga, na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja. Glede na že obrazloženo, nadaljnji napotki sodišču prve stopnje niso potrebni.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).