Jedro

Pri odločanju o pridobitvi državljanstva po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki državljanom drugih republik nekdanje Jugoslavije omogoča pridobitev državljanstva pod ugodnejšimi pogoji, so za presojo, ali prosilec izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Sloveniji, pomembne vse okoliščine, ki kažejo na to, kje opravlja bistvene življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 66/98-8 z dne 26.5.2000 se razveljavi in zadeva vrne sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.12.1997. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za pridobitev državljanstva na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94). Kot razlog za zavrnitev je navedla, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki ga za pridobitev slovenskega državljanstva zahteva navedena določba ZDRS.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na določbo 40. člena ZDRS in na Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo (Uredba, Uradni list RS, št. 47/94), ki v 2. členu določa, kaj se šteje za prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik pogoja dejanskega življenja ne izpolnjuje. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, da je tožnik v času od konca leta 1991 do 15.12.1992, dejansko živel v tujini, kjer je bil zaposlen pri Zvezni carinski upravi in je v Slovenijo prihajal le občasno in sicer med dopustom. Na tej podlagi je po presoji sodišča pravilen sklep tožene stranke, da gre pri tožniku za prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji zaradi službe v tuji državi, zato ni mogoče šteti, da je tožnik dejansko živel v Sloveniji. Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla vsebino, ki jo je dala nedoločenemu pravnemu pojmu "dejansko življenje".

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je za odločitev o zadevi pomembno le, da je pogoj dejanskega življenja v Sloveniji izpolnjeval na dan 23.12.1990 in tudi na dan vložitve prošnje za pridobitev državljanstva, dne 15.11.1991. Kasnejših sprememb ni mogoče upoštevati. Sodišče in tožena stranka se neutemeljeno sklicujeta na določbe Uredbe iz leta 1994, saj ta ob vložitvi prošnje še ni veljala, pa tudi sicer se ne nanaša na pridobitev državljanstva po določbi 40. člena ZDRS, ampak na pridobitev državljanstva z naturalizacijo. Res je, da je delal v N.S., kamor je bil premeščen po odredbi delodajalca, vendar pa so bili vsi njegovi interesi, tako intimni kot premoženjski, v Sloveniji, v K., kjer ima stanovanje in družino. V Slovenijo je prihajal za vikende, v času dopustov in med prazniki. Prekinitev bivanja ne pomeni odselitve in prenehanja bivanja. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj in na podlagi katerega predpisa je prekinitev bivanja šteti za prenehanje bivanja in zakaj ni upoštevano dejansko stanje ob vložitvi prošnje, ko je tožnik dejansko živel v Sloveniji, ampak je upoštevano neko vmesno stanje. Ker sodba glede tega ni obrazložena, je kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom. Ustavno sodišče je o tej zadevi že odločalo in v odločbi navedlo, da mora odločba vsebovati vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki ga za pridobitev državljanstva zahteva ZDRS. Tožnik se moti, da je za odločanje o pridobitvi državljanstva pomembno le, ali je tožnik ta pogoj izpolnjeval na dan 23.12.1990. To iz določbe 40. člena ZDRS ne izhaja. Navedeni datum je odločilen le za presojo drugega zahtevanega pogoja - stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Pogoj dejanskega življenja pa ni vezan na dan 23.12.1990. To pomeni, da prosilec samo zato, ker je na ta dan dejansko živel v Sloveniji, še ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja. Prav pa ima tožnik, da samo to, da je bil od konca leta 1991 do začetka leta 1992 zaposlen izven Slovenije ni zadostna podlaga za ugotovitev, da dejansko ne živi v Sloveniji. Pojem dejanskega življenja je nedoločen pravni pojem. Nedoločenim pravnim pojmom se določi vsebina glede na cilj urejanja zakonske materije v vsakem konkretnem primeru posebej. Organ, ki uporablja zakonsko normo, mora vsebino v njej vsebovanega nedoločenega pravnega pojma določiti tako, da je v skladu z voljo zakonodajalca, izraženo v normi. Zato je podzakonski predpis, v obravnavanem primeru Uredba, ki okvirno določa vsebino nedoločenega pravnega pojma na sorodnem področju, sicer lahko organu v pomoč, ne more pa biti merilo iz te uredbe zadostna podlaga za presojo ali tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Sloveniji. Po Uredbi se sicer daljša odsotnost, to je odsotnost nad 3 mesece šteje za prekinitev dejanskega življenja, kar je odločilno za presojo pogoja za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo iz 3. točke 10. člena ZDRS. Pri odločanju po določbi 40. člena ZDRS, ki državljanom drugih republik nekdanje Jugoslavije omogoča pridobitev državljanstva pod ugodnejšimi pogoji, so za presojo, ali tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Sloveniji, pomembne še druge okoliščine, ki kažejo na to, da oseba opravlja bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, kot na primer, kje oseba dejansko stanuje, kje izpolnjuje obveznosti do države, okoliščine povezane z družino in druge okoliščine, ki kažejo na povezanost z okoljem. Da bi tožena stranka glede na navedene okoliščine presodila ali tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Sloveniji pa iz podatkov spisa ne izhaja. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 1. odstavka 59. člena ZUS, kar bi lahko vplivalo na odločitev, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS. Zato je sodišče pritožbi ugodilo izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi določbe 74. člena ZUS in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem naj odpravi navedene kršitve.