Jedro

Denacionalizirano premoženje je s trenutkom pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji prešlo na dediče denacionalizacijskega upravičenca, zato je nepravilno naziranje prvostopnega organa, da bi se moral predlog za razlastitev glasiti na pokojnega denacionalizacijskega upravičenca. Z navedenim premoženjem pa za vse dediče (do pravnomočnosti sklepa o dedovanju) upravlja skrbnica za poseben primer, ki jo je za vsak del denacionaliziranega premoženja s samo odločbo o denacionalizaciji določil upravni organ po določbah 211. člena ZZZDR v zvezi s 67. členom ZDen. Naloga skrbnika za poseben primer je, da za premoženje skrbi, vročitev ponudbe za odkup in posledično vložitev zahteve za razlastitev pa vsekakor sodi v okvir varstva pravic in koristi posameznika – lastnika nepremičnine. Ker je bila v obravnavanem primeru za upravljanje s predmetnimi zemljišči že v postopku denacionalizacije določena skrbnica za poseben primer in ker so nepremičnine v solasti znanih in živih oseb, ni pravilna odločitev prvostopnega upravnega organa, da je potrebno predlog za razlastitev predmetnih nepremičnin zavrniti zaradi razloga, ker naj bi se nanašal na neznane oziroma napačne osebe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostava Bežigrad, št. 465-48/2007-31103-39 z dne 30. 4. 2009 odpravi ter zadeva vrne tej upravni enoti v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, št. 465-48/2007-31103-39 z dne 30. 4. 2009 je prvostopni upravni organ odločil, da se predlog za razlastitev nepremičnin parc. št. 619/4, 621/4, 619/6, 619/8, 619/9, 624/3 ter 624/1, vse k.o. C., podan s strani tožeče stranke, zavrne (1. točka izreka) ter da ni stroškov postopka (2. točka izreka). Ugotovil je namreč, da postopka ne more nadaljevati, saj se predlog za razlastitev nanaša na domnevne pravne naslednike pokojnika – nasprotne udeležence, čeprav zapuščinski postopek po pokojnemu A.A., še ni bil uveden. Drugostopni upravni organ je z odločbo št. 35020-38/08 z dne 16. 11. 2009 pritožbo tožeče stranke zavrnil, prav tako pa je zavrnil tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V zvezi s pritožbenimi navedbami je pojasnil, da 1. odstavek 97. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju ZUreP-1) določa, da sme razlastitveni upravičenec vložiti predlog za razlastitev, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup lastniku nepremičnine ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe. Določba 2. odstavka 97. člena ZUreP-1 pa določa, da se v primeru, da vročitve ponudbe za odkup nepremičnine ni mogoče opraviti, ker prebivališče lastnika ni znano in ta tudi nima zastopnika, ponudbo vroči skrbniku za posebni primer, ki se ga postavi na podlagi predpisov, ki določajo pogoje in postopek postavitve skrbnika za posebne primere, kadar je potrebno, da nekdo za premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. Po navedeni določbi se namreč, ko ponudbe za odkup nepremičnine ni mogoče opraviti, le-ta vroči skrbniku za posebni primer, ki se ga postavi na podlagi predpisov, ki določajo pogoje in postopek postavitve skrbnika za posebne primere. Ker iz upravnih spisov izhaja, da lastniki zadevnih nepremičnin v času odločanja še niso bili znani, bi razlastitveni upravičenec zaradi uspešne uvedbe razlastitvenega postopka moral od Centra za socialno delo zahtevati, da postavi skrbnika za poseben primer in nato ponudbo vročiti postavljenemu skrbniku. Ker pa razlastitveni upravičenec ni tako ravnal, je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo zahtevo za razlastitev navedenih nepremičnin zavrnil. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijanih odločb ter povrnitev stroškov postopka skupaj z obrestmi. V tožbi navaja, da sta izpodbijani odločbi nepravilni in nezakoniti. Prvostopni upravni organ je predlog za razlastitev zavrnil iz razloga, ker naj postopek razlastitve ne bi mogel teči glede nepremičnin, glede katerih zapuščinski postopek še ni končan in bi se moral predlog razlastitve glasiti na pokojnega A.A.. To pravno stališče pa je v nasprotju z materialnimi določbami Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Po ZD preide zapuščina po samem zakonu ipso iure, na dediče v trenutku smrti zapustnika. S tem trenutkom postanejo dediči subjekti pravic in obveznosti zapustnika. Dedič pridobi lastninsko pravico na stvareh zapuščine in vse druge stvarne in obligacijske pravice, ki so prej pripadale zapustniku. Vse do izdaje sklepa o dedovanju kot lastniki zapuščine nastopajo vsi dediči kot skupnost dedičev, v vsakem primeru pa je znano, kdo so dediči in s tem lastniki nepremičnin. Prvostopni in drugostopni organ sta očitno prezrla, da je glede vseh nepremičnin, ki sodijo v zapuščino po pok. A.A. in so predmet zadevnega razlastitvenega postopka, že postavljena skrbnica za posebni primer, vsaj do pravnomočnega sklepa o dedovanju. To je B.B., ki je bila za skrbnico nepremičnin postavljena z odločbami o denacionalizaciji. Tožeča stranka je ponudbo za odkup nepremičnin in tudi predlog za razlastitev vložila tudi zoper B.B.. Upravna organa pa sta materialno pravo napačno uporabila tudi, saj nista upoštevala, da je bil glede parcel št. 624/3 in 624/1 obe k.o. C. že izdan sklep o dedovanju in so dediči že vpisani v zemljiško knjigo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Stranke z interesom D.D. in ostali po pooblaščencu odvetniku navajajo, da vztrajajo pri svojih dosedanjih navedbah v postopku in se pridružujejo stališču tožene stranke, da je predlog za razlastitev že zgolj iz formalnih razlogov neutemeljen, pri čemer pa je ta predlog neutemeljen tudi materialno pravno, saj ni podlage in pogojev za razlastitev.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je pravilno stališče prvostopnega upravnega organa, da v obravnavanem primeru ni pogojev za tek razlastitvenega postopka, saj naj bi bile nepremičnine, ki so predmet predloga za razlastitev, v lasti pokojnih oseb, glede katerih zapuščinski postopek še ni končan in da bi se moral predlog za razlastitev glasiti na pokojnega.

Po presoji sodišča temelji odločitev prvostopnega organa na napačni uporabi materialnega prava, hkrati pa je tudi delno sama s seboj v nasprotju. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je upravni organ ugotovil, da so solastniki zemljišč, parc. št. 624/1 in 624/3, obe k.o. C. znani, in sicer so to dediči po pokojnem A.A., roj. leta 1914, umrlem leta 1996, zato ni razumljivo, zakaj organ meni, da ni pogojev za tek razlastitvenega postopka vsaj glede teh dveh nepremičnin, glede katerih so solastniki živi in znani in so v predlogu za razlastitev navedeni kot nasprotni udeleženci. V obravnavanem primeru so bile predmetne nepremičnine pokojnemu upravičencu vrnjene v postopku denacionalizacije. Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/1991 s spremembami, v nadaljevanju ZDen) določa, da se glede denacionaliziranega premoženja opravi nov zapuščinski postopek, če je bil zapuščinski postopek po denacionalizacijskem upravičencu že pravnomočno končan in v njem ni bilo odločeno tudi o dedovanju premoženja, ki mu pripade po odločbi o denacionalizaciji (74. člen ZDen). Pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v tem novem zapuščinskem postopku, za katerega kot lex specialis poleg ZD veljajo določbe ZDen, preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (2. odst. 78. člena ZDen). Denacionalizirano premoženje se z odločbo o denacionalizaciji da v začasno upravljanje skrbnika za posebne primere, če je upravičenec, na ime katerega se odločba o denacionalizaciji glasi, umrl (3. odst. 67. člena ZDen). Denacionalizirano premoženje je s trenutkom pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji prešlo na dediče denacionalizacijskega upravičenca A.A., zato je nepravilno naziranje prvostopnega organa, da bi se moral predlog za razlastitev glasiti na pokojnega denacionalizacijskega upravičenca. Z navedenim premoženjem pa za vse dediče (do pravnomočnosti sklepa o dedovanju) upravlja skrbnica za poseben primer B.B., ki jo je za vsak del denacionaliziranega premoženja s samo odločbo o denacionalizaciji določil upravni organ po določbah 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR) v zvezi s 67. členom ZDen. Naloga skrbnika za poseben primer pa je, da za premoženje skrbi, vročitev ponudbe za odkup in posledično vložitev zahteve za razlastitev pa vsekakor sodi v okvir varstva pravic in koristi posameznika- lastnika nepremičnine. Zato tudi določba 2. odstavka 97. člena ZUreP-1 določa, da v primeru, da vročitve ponudbe za odkup nepremičnine ni mogoče opraviti, ker prebivališče lastnika nepremičnine ni znano in ta tudi nima zastopnika, se ponudba vroči skrbniku za poseben primer, ki se ga postavi na podlagi predpisov, ki določajo pogoje in postopek postavitve skrbnika za posebne primere, kadar je potrebno, da nekdo za premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. Ker je bila v obravnavanem primeru za upravljanje z zemljišči, parc. št. 619/4, 621/4, 619/8, 619/9 in 621/6, vse k.o. C. že v postopku denacionalizacije določena skrbnica za poseben primer B.B. in ker so nepremičnine, parc. št. 624/1 in 624/3, obe k.o. C. v solasti znanih in živih oseb, ni pravilna odločitev prvostopnega upravnega organa, da je potrebno predlog za razlastitev predmetnih nepremičnin zavrniti zaradi razloga, ker naj bi se nanašal na neznane oz. napačne osebe. Zato je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, ZUS-1) izpodbijano odločbo prvostopnega organa odpravilo ter temu organu na podlagi 3. odstavka tega člena vrnilo zadevo v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral prvostopni upravni organ materialno pravo pravilno uporabiti ter v postopek pritegniti solastnike nepremičnin, parc. št. 624/1 in 624/3, obe k.o. C. ter skrbnico za poseben primer B.B. ter ponovno odločati o zahtevi za razlastitev tožeče stranke, pri tem pa preveriti tudi, ali je bila lastnikom nepremičnin tudi pravilno posredovana ponudba za odkup nepremičnin.

Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je sodišče toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka, v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) v višini 350,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.